sobota, 18. januar 2014

TIK(i) - TAK(a)


 Nogomet se več ne igra tako kot prej, ko so igralci imeli svoje fiksne pozicije, temveč gre predvsem za to kako presenetimo nasprotnika z menjavo igralcev in formacij na igrišču. Le redke ekipe še igrajo s klasičnim branilcem ali celo dvema, klasičen napadalec, če izvzamemo 218 cm visokega in 125 kg težkega nemškega atleta, naturaliziranega bangladeščana Mukherjee Miaha, pa več ne obstaja.


 Ballon d'Or 2013 (Zlata žoga), Zurich.


 Med kandidati za najboljšega igralca Messi, Ribery in Christiano Ronaldo. Ob tem pa še podeljevanje drugih nagrad, za ženski nogomet in tako. Morda je nekaj pozornosti požel še zlati švedski deček, ki je s škarjicami iz več kot 30-metrov dokazal, da je za razvoj atraktivnega nogometaša zelo pomembna gimnastika in tudi kakšni borilni športi. Morda pa več ne pomnite, kdo je prejel častno Zlato žogo. Ne, nič presenetljivega se ni zgodilo, presenetljivo je le to, da sam pišem o tem.

 Nikoli namreč nisem maral zgodovine. Otroštvo že, morda kakšne starejše filme, nikoli pa ne zgodb babic in dedkov, partizanov, domobrancev, starih zvezd, še zlasti pa ne športnih. Šport itak še najbolj simbolizira hiter napredek. Iz športnih legend dela neke zastarele pionirje iz časa s katerim se več ne moremo poistovetiti. Časa za leseno žlico. Kot tipični predstavnik Generacije y se torej presenečam, ko naši generaciji pridigam naslednje.


 Zamislite si, kako vaših vnukom, ne, rečimo kar hčeram in sinovom, pripovedujete o času, ko so igrali Messi, Ronaldo, Ribery. O Barci, pionirjih igre tika-taka, ko je veliki nogomet prvič izhajal iz filozofije malega nogometa. O El-Clasikih, kjer je bil Christiano Ronaldo na eni strani, na drugi pa Messi. Surova moč, agresivnost, delo in disciplina proti nadnaravnemu talentu, preciznosti in neverjetnemu vodenju žoge. O delu proti genijalnosti. O Realu in Barci. O španski reprezentanci, ponavljajočih zmagah na prvenstvih z inventorjema igre po tleh, najprej Xaviju, potem Iniesti, o nemškem preporodu, o novem trendu, izjemni agresivnosti v obe smeri in perfektni disciplini, ki jo je razen Nemcev zmozna samo nemska prevzoja. O fantastični angleški ligi, kjer je bila tekma zadnjega s predzadnjim spektakel s polnimi tribunami s fanatičnimi navijači in nabojem kot, da gre za vse. O času, ko je nogomet postal zelo fizičen in velik biznis. Gareth Bale je za kar okrog 100 milijonov evrov prestopil v kraljevski klub. O škarjicah Ibrahimoviča. O vse večjem številu afriških igralcev, ki so postajali vse boljši in se tudi vse bolje vklapljali v evropske sisteme, le kak večji uspeh afriške reprezentance na svetovnih prvenstvih smo še čakali, čeprav se je Gana na svetovnem prvenstvu 2010 že uvrstila v četrtfinale. O slovenskem nogometu, o Šmarni gori, o Matjažu Keku, marljivemu strokovnjaku, ki ga - kako slovensko - dolgo nismo cenili in omaloževali tudi zato, ker je o nogometu govoril z izbrano besedo. O Mariboru, Ligi prvakov in golu Stipeta Balajiča v posebnem, nadnaravnem loku. O Zlatku Zahoviču s katerim so bili povezani skoraj vsi večji uspehi slovenskega nogometa. Posebnežu, ki ga je bilo težko razumeti, lažje ljubiti ali sovražiti in ki je iz malega Maribora delal resen klub, pravo malo evropsko senzacijo v nogometno zahojeni Sloveniji, v času krize, v finančno devastirani regiji.


 In zamislite si, kako imajo vaše hčere in sinovi svoje heroje. Nemca Ilkaya, Argentinskega Američana Doola, vse polno afriskih zvezd in Kitajca Xian-Wanga, najpopolnejsega igralca na svetu, znanega po tem, da lahko v špritnu preteče vseh 90 minut. Ob tem je Xian-Wang še zelo lep, visi na steni vseh najstnic po celotni Evropi. Je tudi kapetan in izjemen vzor kitajske reprezentance, ki na prihajajočem svetovnem prvenstvu meri celo na prvi naslov svetovnih prvakov, med favoriti pa so še Brazlija, Argentina, Nemčija, Kitajska, Južna Koreja in Bahrajn s številnimi naturaliziranimi igralci. Nogomet se več ne igra tako kot prej, ko so igralci imeli svoje fiksne pozicije, temveč gre predvsem za to kako presenetimo nasprotnika z menjavo igralcev in formacij na igrišču. Le redke ekipe še igrajo s klasičnim branilcem ali celo dvema, klasičen napadalec, če izvzamemo 218 cm visokega in 125 kg težkega nemškega atleta, naturaliziranega bangladeščana Mukherjee Miaha pa več ne obstaja. Tudi pravila so zdaj precej drugačna. Televizijski prenosi so podobni znanstveno-fantastičnim spektaklom. Vse je izjemno tehnološko napredovalo, sodniki sodijo iz komor ob igrišču. Udobje gledalcev je postalo na prvem mestu. Vsi stadioni so sedaj pokriti, imajo umetno travo, vsi gledalci pa uživajo izjemno ugodje. Stadijoni so manjši, do 30.000 gledalcev, vsi sedeži so izjemno udobni, omogočajo adaptacije naslonjala in hkratni prenos drugih tekem na v zadnji del naslonjal vmontiranih ekranih. Ljudje veliko manj ploskajo in kričijo, obstajajo gumbi, ki jih pritiskamo ob določeni situaciji, povzročamo hrup in tako navijamo. Nogometne igralce lastimo z delnicami, ki jih lahko tudi med tekmo kupujemo in prodajamo, zaradi pravil o prostem pretoku delovne sile pa lahko igralec tudi med srečanjem zamenja klub.


 Takrat naših hčera in sinov vse to o Messiju in Ronaldu več ne bo zanimalo in nas ne bodo poslušali niti iz vljudnosti. Ker se tega tako bojim, minevanja namreč, sem začel bolj spoštovati nogometno tradicijo. Kdor ne pozna zgodovine, ne more imeti odnosa do sedanjosti. Zato zdaj kot velik prvivrženec Maradone in nasprotnik Peleja (ne da bi sploh vedel, zakaj eno ali zakaj drugo) berem Pelejevo biografijo.


 Pele je v Zurichu prejel častno Zlato žogo (Ballon d'Or prix d'honour).


Tekst: Rene Puhar

petek, 10. januar 2014

OBRAČUN


 Nogometni blog se rojeva v pomanjkanju konstruktivnih, poglobljenih, strastnih nogometnih debat v slovenskem jeziku in si bo prizadeval, da se bo nogomet na slovenskem dokončno znebil primitivnih oznak.

 Med zlajnanimi in nestrokovnimi športnimi komentarji se zdi nogomet v Sloveniji šport intelektualno inferiornih. Novinarji, komentatorji, Dr. Stare, Milovanovič, trenerji, funkcionarji in ostali nekreativni nesposobneži, ki utrjujete primitivnost nogometa, dovolj se imam. Dovolj se imam, saj sicer verjamem, da je brez maksimalno konstruktivnega in pozitivno usmerjenega naprezanja na kritiziranem področju, kritika samo pomanjkanje moči za soočanje z lastnimi omejitvami. Zato zdaj tako nesigurno, a odrešilno zapisujem prve vrstice. Da se pomerim sam s sabo, z iskrenostjo svojega namena, z lastnimi in verjetno še kakšnimi drugimi preprekami, ki mi bodo ob tem stale na poti.

 90 minut. Kdor ga ne da, dobi. Renejev podaljšek. Rožančeva sled. In vsi nazivi, ki bi bili ustreznejši za mednarodno prepoznavnost kot na primer No.10, Libero, Playmaker, Fatal 11, so mi padli na pamet, preden sem končno pogoltnil tega. Vso to marketinško tehtanje je zame sicer samo dodatno delo ob tem kar me resnično zanima in posledica odločitve, ki je sledila neuspešni komunikaciji z nogometnim portalom. Zanima me namreč izključno vsebina. To kar lahko vidimo na igrišču, taktika in evolucija igre in vse, kar je v zvezi s tem fenomenom mogoče navezati ali povezati z drugimi področji.

 Kaj ni bilo OK s teksti, za katere smo se dogovorili z Nogomanio, nisem izvedel. Po neodgovorjenem mailu in Facebook sporočilu, sem si pač moral priznati, da sem bil zavrnjen brez razlage. Sumim, da je bil zanje neprimeren moj entuziazem, ki sem ga poudarjeno izražal in ki se ga ljudje velikokrat tako bojijo. V primeru dotičnega portala seveda ne gre za to, da bi moj prispevek in motivacijsko pismo ogrožalo visoke pozicije in velike koristi, a nek razlog zakaj mi niso omogočili sodelovanja in odgovorili na mail, vendar obstaja. Morda samo manj dela zanje.

 Kar hočem poudariti ni zafrustriranost ob zavrnitvi brez odgovora ali želja po obračunu, prisežem, ne. Zelo cenim dolgoletno tradicijo in razvoj portala, ki ga dnevno berem in ki je iz vidika ažurnosti zelo kvaliteten, prav tako pa nudi nekatere, žal redke, poglobljene nogometne razmisleke. Na podlagi te osamljene izkušnje želim (vnovič) razviti tezo o nepretočnosti med entuziazmom in silovito željo po izboljšanju nečesa na eni in možnostjo to energijo omogočiti, realizirati na drugi strani, kar posledično zavira hitrejši razvoj številnih področij v Sloveniji, tudi takšnih, ki so za življenje povprečnega posameznika pomembnejša od razvoja nogometnih medijev. Všeč mi je afriški pregovor: Če meniš, da si premajhen, da bi naredil neko spremembo, potem poskusi zaspati s komarjem v sobi.“

 Angažma, silovito željo, entuziazem in predvsem vztrajnost posameznikov, ki nam je mar in se borimo, bomo v Sloveniji potrebovali, če želimo revolucionizirati posamezne družbene segmente. Revolucionalizirani drobci so že nakazali, da se ob vztrajnosti in volji da narediti veliko več, kot smo upali misliti. Nogometni blog se rojeva v pomanjkanju konstruktivnih, poglobljenih, strastnih nogometnih debat v slovenskem jeziku in si bo prizadeval, da se bo nogomet na slovenskem dokončno znebil primitivnih oznak. Še veliko je praznega prostora za predstavitev, uveljavitev in promocijo razsežnosti nogometne igre z vsemi svoji ozadji in asociacijami vred. Saj tudi Slovenci ne bomo mogli v nedogled iskati športnih niš, deliti olimpijskih medalj s številom prebivalcev, ampak tudi skozi nogomet obračunati sami s seboj.  

Tekst: Rene Puhar