Louis Van Gaal je bil veliko trenersko
ime že pred svetovnim prvenstvom v Braziliji, vendar mu je na
svetovnem prvenstvu, pri svojih 62. letih, uspelo svojemu renomeju
še nekaj dodati. Nizozemska je (ob izjemni vratarski menjavi pred
enajstmetrovkami!) navduševala z igro v disciplinirani in čvrsti
formaciji s tremi osrednjimi branilci (3-4-1-2), ki je sicer
popolnoma neznačilna za prejšnje generacije nizozemske
reprezentance. Vendar je popolnoma zgrešil, ko je na svoji 1. uradni
tekmi z Manchestrom (Manchester United – Swansea, 16.8.2014, 1.
kolo EPL 14/15) želel kopirati ta način igre. Zakaj?
Problem 1: Preveč defenzivna igra za
igro na domačem igrišču proti slabšemu nasprotniku
V Van Gaalovem sistemu 3-4-1-2 so
branilci dokaj statični in se med igro običajno ne vključujejo v
napad. Med tremi branilci Manchestra (Jones, Smalling, Blackett) se
je le Jones včasih pojavil na nasprotni polovici. Tudi Fletcher in
Herrera sta po naravi defenzivna vezna igralca. Bočna igralca Young
in Lingard pa sta se, nesamozavestna in nevajena svojih novih vlog, v
obrambi vračala v zadnjo linijo kar je pomenilo, da je bilo v prvi
enajsterici Manchestra 7 obrambno naravnanih igralcev. Van Gaal je
sicer z načinom igre, ko 7 čvrstih in discipliniranih gara za 3
svobodne umetnike, uspeval v Braziliji, vendar je Nizozemska tam
igrala na nevtralnem terenu. Prednost domačega terena proti slabšemu
nasprotniku pa je v ustvarjanju pritiska na nasprotnika. V primeru
čvrste defenzivne postavitve in nesamozavesti igralcev ob
preiskušanju novega sistema pa je domače igrišče prej slabost kot
prednost.
Problem 2: Nekompatibilnost treh
ofenzivnih igralcev
Omenjeni „model 7-3“ je v Braziliji
odlično deloval, a so tam dodano vrednost v napadu ustvarjali trije
izjemni igralci: Sneider (diktiranje tempa, pas-igra), Robben
(hitrost, odkrivanje v prazen prostor, dribling) in Van Persie
(zadrževanje žoge, eksekucija). Kvaliteta, izkušnje in predvsem
kompatibilnost omenjenih treh igralcev pa je popolnoma neprimerljiva
s trojico Mata-Rooney-Hernandez. Med njimi proti Swanseau ni bilo
čutiti nobene povezanosti, med sabo niso odigrali niti ene dobre
akcije in tudi povsem objektivno med njihovimi karakteristikami ni
kompatibilnosti. Vse skupaj izgleda kot da Van Gaal ne bi izbiral
postavitve glede na kader s katerim razpolaga, ampak se je za omenjeni
sistem igre odločil vnaprej, že na svetovnem prvenstvu... Zagotovo
bi se Manchestrska izgubljena trojica na igrišču počutila bolje s
še enim „ofenzivcem“, vendar ga ta sistem igre niti ne
omogoča. (V drugem polčasu je Van Gaal spremenil sistem v 4-2-3-1,
ki omogoča štiri ofenzivno naravnane igralce, kar je takoj
funkcioniralo veliko bolje).
Problem 3: Prevelika odgovornost
debitanta Lingarda
3-4-1-2 od obeh bočnih igralcev terja
zelo dobro razumevanje sistema igre in veliko odgovornost, saj morata
s svojim gibanjem tako v obrambi kot v napadu obvladovati celotno
linijo igrišča. Na bočnih položaj je bila ta odgovornost za
Younga in mladega Lingarda prevelik zalogaj. Predvsem na 21-letnem
debitantu Lingardu je na tej tekmi slonelo veliko breme, saj se je
večina napadov manchestra odvijala po njegovi strani?! Iz vidika
trenerja je to popolnoma nerazumljivo, še toliko bolj, ker sploh ni
bilo videti, da bi se to zgodilo kot reakcija na igro Swansea, ki bi
načrtno bolj „odprl“ svojo levo stran (tudi na grafičnem prikazu sistema igre (levo), se vidi, da sta Jones in Lingard na desni postavljena bolj ofenzivno kot
Blackett in Young na levi strani igrišča). Postaviti tolikšno odgovornost na debitantski
nastop mladeniča pa je milo rečeno zelo čudna poteza, ki se je
končala s (psihološko pogojeno?) poškodbo Lingarda že v 20.
minuti tekme. Lingarda je do konca polčasa v tej vlogi zamenjal
Januzaj, ki se je le nekoliko bolje znašel.
Problem 4: Uvajanje sistema z napačnimi igralci na napačni tekmi
Ves čas je bilo v igri Manchestra
vidno nerazumevanje sistema igre, predvsem pa se je to kazalo v
postavljanju in prevzemanju igralcev v obrambi. Tudi 1. gol Swansea
je posledica slabega prevzemanja igralcev Manchestra v obrambi.
Večkrat se je zgodilo, da je bil Swansea z manjšim številom
igralcev v napadu nevaren. Predvsem bode v oči, da sta bila na tako
pomembni tekmi in na tako odgovornih pozicijah v ogenj poslana mlada
debitanta Blackett (20 let) in Lingard. Ob novincu Herreri, Smallingu
v novi vlogi in novem sistemu igre, je vse skupaj že od začetka
naprej zgledalo zmedeno, kar je vplivalo na ne-samozavest domače
ekipe, kar so igralci Swansea hitro zaznali in vzpostavili ravnovesje
na gostujočem terenu. Nobenega pritiska Manchestra več ni bilo
čutiti, Swansea je zato zasluženo dobil 1. polčas.
Epilog: Sprememba igre v 2. polčasu
več ni pomagala
Med polčasom je prišlo do
transformacije v sistem 4-2-3-1, ki je takoj pokazal boljše
rezultate. V sistemu s štirimi bočnimi igralci - Young in Nani na
levi, Jones in Januzaj na desni - je Manchester takoj zaigral nekaj
bolje, predvsem pa se je z omenjeno transformacijo ustvaril prostor
za Januzaja na krilu, torej tam, kjer je on in tudi Manchester kot
celota najbolj nevaren. Nenazadnje ima Manchester veliko kvalitetnih
krilnih igralcev (Januzaj, Young, Nani, Valencia), ki v sistemu
3-4-1-2 ostajajo neizkoriščeni. United pa trenutno nima kvalitete,
da bi takšne igralce lahko puščal ob strani. Sprememba sistema
igre v 2. polčasu je rezultirala s pritiskom in izenačujočim
golom, vendar je Swansea v Wales vseeno odšel z zasluženo zmago
(1:2). Ostaja občutek, da se ekipa po zmedenem, nesigurnem začetku,
ni uspela pobrati. Van Gaal bo vsekakor zelo razmislil, ko bo
naslednjič na igrišče postavil „nizozemsko formacijo“.
Predvsem na domačem igrišču proti slabšemu nasprotniku se to
zaenkrat zdi popolnoma nelogično. Morda pa bo vse udrugače, ko se
vrne Van Persie.
RENE PUHAR - FABI
