Slovenija : Slovenija

Kako smo se v minulih dneh preigravali. 

Bežigrad, 1999. Ljudje oviti v slovenske šale in zastave vpijemo „Kdor ne skače, ni Sloven'c“, ko v igro vstopi Milan Osterc – Jagoda. Navijanje se poleže, po stadionu se razležejo žvižgi in salve posmeha za najbolj priljubljenega bedaka v slovenskem dresu. Jagoda s številko 9 na zelenem dresu in s slovenskim grbom na srcu steče pred svoje navijače, ki navijajo proti njemu. Za zmago Slovenije in njegove napake.

Ljudski vrt, 15 let kasneje. Drugi stadion, drugi kvalifikacijski ciklus in podoben slovenski navijaški film. V vlogi ljudskega klovna pa ljudi v občutku njihove (nogometne) vsevednosti in večvrednosti tokrat zabava Andraž Kirm.

Vloga, ki jo slovenska publika potrebuje. Spet je torej tukaj nekdo, ki si reprezentance ne zasluži, ki je tam po krivici oziroma samo zato, ker se nadrejenemu slini v rit? Ponovno vsi razen tistega, ki bi moral, vse vidimo in vse vemo. Selektor pa se proti navijačem „inati“. Namesto proti pravemu nasprotniku, igra proti medijem in javnosti. Mediji in javnost pa proti Andražu Krimu. Zgodba o igranju samih proti sebi oziroma o posmehljivem odnosu javnosti do nekega slovenskega igralca, ki ima za seboj odlično reprezentančno kariero, se že preveč ponavlja, da bi še bila okusna. Od Osterca naprej se je podobno zvalilo tudi na Korena in v malo blažji obliki na Novakoviča. Srečko zato zdaj očitno noče in ne dovoli, da bi imel v slačilnici novega navijaškega klovna. Igralca, ki se mu bo ob menjavi ironično ploskalo. Ko je Srečko z Ostercem to doživljal prvič, se je zaprl vase in začel sprejemati svoje tihe odločitve. Upajmo, da bo zdaj bo drugače. Da bo Srečko o tem na govoril na glas in glasno problematiziral tako svoje odločitve (kot je na primer odkrito priznal svojo napačno taktično postavitev na tekmi proti Švici), kakor tudi slovenske nogometne medije in javnost. Pridobival bo sovražnike in podpornike. Samo naj se ne zavije v molk!

Ta ljudski posmeh se dogaja kljub dobrim rezultatom in temu, da je Kirm močno povezan z največjimi uspehi reprezentance že od Kekovega prihoda naprej. Prav Kek ga je prvi uvrstil na seznam. Kirm je takoj postal prvotimec, v prvi postavi je doživel najpomembnejše zmage, igral na Svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, reprezentant pa ostal tudi pri Stojanoviću in zdaj Katancu. Tako Kek kot Katanec imata s Kirmom v prvi postavi odlične rezultate, čeprav Kirm nikoli ni navduševal občinstva. Njegova vrlina je namreč ta, da na igrišču ogromno preteče v visokem ritmu, s tem pokriva ogromno prostora v obrambi, v napadu pa je njegov doprinos izjemnega pomena zaradi njegovih številnih vtekanj v prazen prostor, kar konstantno meša in odpira nasprotnikovo obrambo po širini in dolžini. Tega na igrišču ni videti, če ves čas spremljamo žogo, a to gibanje (ki je včasih nevidno tudi na televiziji), daje veliko več prostora drugim našim igralcem, katerih poteze so bolj ljudske – Kamplu, Birsi, Kurtiču,... Njegov izjemen ekipni doprinos je tudi tudi v kontra igri, bodisi naši, bodisi nasprotnikovi. Andraž Kirm je namreč vedno, ko je v igri, sposoben preteči celotno dolžino igrišča v polnem sprintu.

Srečko Katanec ima zagotovo specifičen pogled na nogomet in nogometno reprezentanco. Spomnimo se, da v se v njegovem prvem obdobju na slovenski klopi v njegovo že izdelano ekipo ni bilo mogoče prebiti. Slovenija je igrala čuden nogomet, z napadalci, ki so branili, branilci, ki so dajali gole in Zlatkom Zahovičem. A je bil Srečko izjemno rezultatsko uspešen, kakor je tudi zdaj. Čeprav s podobnimi problemi. Zdaj ima ponovno težavo mediji, javnostjo in zvezdnikom. Čeprav Katanca podpiram pri pri tem, da v prvo ekipo uvršča Kirma in da glasno problematizira slovenske nogometne medije in publiko, sem do njega kritičen, ko je govora o njegovem neshajanju z igralci, ki so sposobni v igro vnesti nekaj predrznega, navdihujočega. Če Iličiča Katanec tudi v prihodnje ne bo uvrščal v reprezentanco, bo to neizkoriščen potencial reprezentance in dokaz o limitiranosti Katanca v odnosu do igralcev, ki dajejo igri dodatno dimenzijo. Trenutno je Iličič ob Handanoviču, Kamplu in Oblaku, eno od štirih velikih imen slovenskega nogometa in na prihodnjih reprezentančnih seznamih potrebujemo vsa štiri, če želimo iz reprezentance iztržiti maksimum.

Kljub Katančevem iskrenem obračunu z mediji in javnostjo po tekmi z Litvo, pa je po najbolj udarna izjava minulih nogometnih dni vednarle priletela iz ust komentarorja tekme proti Švici, Iva Milovanoviča, v sicer kvalitetnem petkovem studijskem programu na RTV Slovenija. Zanimivo, Ivo je prav tako izjemno kritičen do odnosa javnosti in medijev, do njihovega poročanja o reprezentanci. Po njegovem strokovnem mnenju pa o nogometu mnenja preko medijev ne bi smel podajati vsak, zato je predlagal kar uvedbo t.i. novinarskih licenc. Požvižgajoč se na svobodo medijskega poročanja in na vse, kar bi naj mediji bili, bi Milovanovič, če ga prav razumem, naredil preverjanje poznavanja in strokovnega znanja o nogometu, ki bi ga moral pridobiti vsak novinar. Zanimivo bi bilo iz njegovih ust slišati še to, kdo bi presojal o tem, kdo je lahko in kdo ne bi smel biti nogometni novinar. Glede na to, da so mu dolgoletne izkušnje s komentiranjem tekem očitno popolnoma zameglile objektivno dojemanje lastnih strokovnih sposobnosti nogometnega komentiranja in razumevanja ter dojemanja sveta okoli njega, bi se za to funkcijo Milovanovič verjetno predlagal kar sam.

Rene Puhar - Fabi

Fatal 10 - Nogometni blog

Foto: Jure Banfi / SNPortal.si

EVO NAS EVROPA, TI BOŠ NAŠA VSA! KAJ PA SLOVENSKA LIGA?

Kako je mogoče, da je Maribor v tako kratkem časovnem razmiku odigral tri tako različne tekme? Najprej ni mogel zabiti Radomljam, v Veltins Areni je proti Schalkeju navdušil in ponovno šokiral Evropo, nato pa v Ljudskem komaj iztržil točko proti Olimpiji?

O fenomenu odličnih iger Maribora v Evropi se mediji radi razpišejo, prav tako pa jim je zanimiv paradoks njegovih slabih rezultatov in predvsem neprepričljivih iger v slovenski ligi. Tako odstopanje pripisujejo psihološkemu faktorju, utrujenosti, nemotiviranosti igralcev, zahtevnosti preklopa med enim in drugim tekmovanjem... Vsi omenjeni komentarji so legitimni in so logična posledica povezovanja dejstev v kompleksnem nogometnem svetu. Vendar je javnost povsem spregledala še en vidik, ki je prav tako oziroma vsaj tako pomemben kot vsi prej našteti.

Vedeti je potrebno, da med vrhunskimi nogometnimi igralci ni velikih razlik, razlike so v malenkostih, zato je trenerjeva primarna naloga, da le-te izkoristiti. Da taktično postavi igro tako, da pridejo malenkostne prednosti čimbolj do izraza in da po drugi strani malenkostne deficite zamegli, zakamuflira. Če je na primer zaradi počasnosti osrednjih branilcev problematična zadnja linija, obstajajo načini in poti, kako ta deficit taktično nekako zakrpati. Hitrost osrednjih branilcev pride manj do izraza, ko ekipa igro zapre, s strnjeno consko postavitvijo igralcev v obrambi pa lahko stojijo igralci tesneje skupaj. V praksi lahko pride do velikih razlik v igri že, če sta na primer obrambni in vezni igralec namesto 7, oddaljena 8 metrov narazen. Ko igralci v fazi branjenja stojijo tesno skupaj, je lahko igra ekipe v obrambi izjemno kvalitetna, tudi če sta osrednja branilca počasna, saj lahko manko hitrosti kompenzirata z dobro obrambno igro 1:1 na majhnem prostoru, igro s telesom, predvidevanjem napadov nasprotnika in dobrim pozicioniranjem. Vendar če želi ekipa s počasnima branilcema vršiti pritisk, postaviti obrambno linijo visoko, takšna igra postane zelo rizična, saj med igralci nastanejo večji razmiki, s tem pa tudi več praznega prostora, ki je največji sovražnik počasnih obrambnih igralcev.

Zdaj se vračam dobrega pol leta nazaj – v zimski prestopni rok sezone 2013/2014. Moja teza dobi eno od svojih mladih korenin prav tam. Marko Šuler je takrat v Maribor prišel kot okrepitev za evropske tekme in je najboljši primer za razlago Mariborove evropske slave in problemov v slovenski ligi. Od avtoritativnega stebra, poglavarja visokih žog v kazenskem prostoru v Evropi, se v Sloveniji v samo v nekaj dneh spremeni v nekonkretnega branilca, ki se mu na igrišču vse odvija prehitro.

Branilske karakteristike Marka Šulerja so odlična duel-igra in težave, ko je okrog njega preveč praznega prostora. In ker mora v Maribor v Sloveniji diktirati tempo (in to mora zahtevati predvsem sam od sebe, le kako bi namreč izgledalo, če bi Maribor v nizki obrambni formaciji igral v gosteh proti Kopru, Radomljam ali doma proti Olimpiji?), vzeti žogo v noge in nasprotnika nadigra(va)ti, se mora celotna zadnja linija postaviti više. Šuler se v tem ne znajde, takšna igra ne ustreza niti drugemu osrednjemu branilcu Rajčeviču, eksplozivnost pa ni niti Vilerjeva največja vrlina. Vendar ne gre samo za to, da Maribor z visoko postavljeno obrambo postane slabši v obrambi, s tem se mu poruši tudi ritem igranja v napadu. Nasprotna ekipa začne prebijati visoko postavljeno obrambno linijo in prenese igro na Mariborovo polovico, igra pa dobi popolnoma drugačen značaj. Nasprotnik začne diktirati svoj tempo, pri tem pa dobi vlogo tudi psihološki moment. Vse kar zdaj omenjam pa lahko postane še bolj dramatično, če hitrostno limitiranima Šulerju, Rajčeviću in Vilerju, dodamo še včasih (v obrambi) neokretnega Filipoviča. V tem primeru lahko Mariborova presing igra postane samomorilska. Torej prav takšna, kot smo jo lahko videli včeraj proti Olimpiji, ki ima povrhu vsega v napadu igralce, ki so sposobni te deficite učinkovite izkoriščati - Šporar, Vukčević, Zajc, Omladić so eksplozivni in agilni igralci, ki so zlahka izkoriščati široke razmike med mariborskimi igralci in veliko praznega prostora v fazi Mariborove obrambe. To je kot kaže popolnoma porušilo mariborski načrt. Prevlade nad nasprotnikom ni bilo, Šuler, Rajčevič in Handanovič pa so deficit deficit hitrosti in eksplozivnosti napram Olimpijinim ofenzivcem kompenzirali tudi z rizično in agresivno igro, ki bi lahko hitro pripeljala do rdečega kartona.

NK Maribor se že vsaj 5 let konstantno izboljšuje na vseh področjih, s tem pa prav vsako leto raste kvaliteta igralskega kadra. Trenutna ekipa Maribora je izjemno dobro selekcionirana, kar dokazujejo evropske tekme, ki so, jasno, klubska prioriteta. Ker pa je nogomet izjemno razvijajoč se šport, in to velja tudi za Slovenijo, vsako stagniranje pomeni hitro nazadovanje. Mariborova rast na vseh ravneh se mora nadaljevati, v kolikor želi ostati evropsko konkurenčen, hkrati pa bo potrebno igralski kader nadgrajevati še v eno smer – na način, da bo lahko z visoko postavljeno obrambno linijo, diktiranjem tempa in presing igro skozi celotno sezono uveljavljal svojo superiornost v slovenski ligi. Ozirati se bo torej potrebno za hitrimi, eksplozivnimi osrednjimi branilci in bolj dinamičnimi zadnjimi veznimi igralci, morda pa razmišljati tudi o različnih taktičnih variacijah za slovensko ligo. Le redki klubi na svetu igrajo v tako kratkih časovnih razmikih na tako različnih nivojih tekmovanja. To je specifika Maribora, ki ima svoje prednosti in slabosti. Po včerajšnji tekmi se zdi, da se prav v tej specifiki nahaja največ potenciala in strokovnih izzivov za nadaljnji razvoj kluba.

Rene Puhar – Fabi

Fatal 10 – Nogometni blog

Foto: Jure Banfi / SNPortal. si

VEČNI DERBI

Smo v Ligi Prvakov, praznujemo 25. obletnico Viol in zdaj v Ljudski vrt prihaja Olimpija iz Ljubljane. Klub iz prestolnice, iz privilegiranega mesta. Klub, ki je vedno bil in bo največji Mariborov rival. Ni važno, da Olimpija trenutno ni niti drugi najboljši slovenski klub, Olimpija prihaja iz prestolnice, zato to je in bo vedno največji slovenski derbi. Tako je in bo tudi drugje po svetu. Drugo največje mesto proti prvemu. Je ali ni važno, da je prava Olimpija šla leta 2005 v stečaj, pustila pa dolgove? S tem, ko govorimo o večnem derbiju, ji sami znova dajemo legitimnost. Toda koga to zanima dokler smo boljši? Sovražnika ustvarimo in ga potem ponižajmo! To je to kar rabimo, kar rabi Maribor, depriviligirano mesto, ki se mu na vseh ravneh dogaja KRIVICA. Se mu je in se mu vedno bo dokler bomo živeli v isti državi z Ljubljano. In Olimpijo! NK Maribor je vse dolgove kluba poravnal, živel na nitki med življenjem in smrtjo, vendar se ni predal in pustil dolgov, ampak se je boril naprej. Olimpija pa je damsko našla neko drugo pot, bolj prefrigano in enostavno, a nemoralno! Olimpija, ki jutri prihaja v Ljudski vrt, je postala nogometni sinonim nemoralnosti naše nepravične države, kjer se zadolžena podjetja zapirajo, nova pa vodijo isti ljudje pod pretvezo novih zgodb.

Toda ali nam je dovoljeno zadreti se „Ubi žabara“?

Pred približno dvajsetimi leti mi je sosed rekel, da me vzame na nogometno tekmo. Noro! Ekstrem navdušenja. Drenjali smo se na stari tribuni Ljudskega vrta, kjer je na enem stolu lahko sedelo samo kakšne tri-četrt riti povprečno omaščenega moškega zrelih let. Sosedoma na levi in desni je prišlo še kako prav, da sem kot desetletnik zasedal samo kakšno polovico stola.

Pa to ni bil kak večni derbi. Povprečna tekma slovenske lige, nasprotnik pa Publikum ali Krka. Pri Mariboru je takrat igral Marjan Bakula, drugih se več ne spomnim, kaj šele pri gostih. Bila je to tekma kot tekma, užival sem in opazoval ljudi okrog sebe, predvsem soseda, zariplega v obraz. Takšnega ga nisem poznal, a mi je bil všeč. Ploskal je in kričal: Maribor, Maribor, potem se je enkrat vmes zadrl, da bi dal za tako tekmo tudi „tavžnt (1000) mark“. Pa vem, da ni imel denarja. Maribor je zmagoval in vse je bilo noro fantastično.

Občudoval sem Viole, njihovo enotnost. Pa potem navijaško skupino na drugi strani, dosti manjšo in manj glasno, a prav tako strastno. Včasih so se med njihovim navijanjem ljudje zasmejali ali začeli žvigati. Vmes je bilo veliko žaljivk, to se mi že takrat ni zdelo preveč lepo, ampak v tistem balonu emocij in strasti kot desetletnik seveda nisem bil pikolovski. Potem se je zgodilo nekaj zelo zanimivega: ob rob igrišča je v dresu gostov stopil črnec. Med ljudmi je zavreščalo, začeli so se vstajati, ob prihodu igralca na igrišče pa je celotni stadion začel oponašati glas opic. HU-HU-HU. Vsi smo se smejali in oponašali opice, sosed, jaz, tisti na levi in pred mano. In tako smo ponovili vedno, ko je temnopolti igralec dobil žogo. Skakal sem po stolu, tudi vse to se mi je zdelo super zabavno.

Zdaj se tega sramujemo in obsojamo. Sam obsojam, družba obsoja in tudi sosed zagotovo obsoja. Vendar se mi takrat oponašanje opice ni zdelo nič kaj posebej strašnega. Tako so počeli vsi, zakaj ne bi tudi jaz. Poleg tega so ljudje okrog mene kričali: Spizdi! Peder! Svinja! Cigan! In tudi Žabar! Zakaj bi torej bil posebej kritičen do oponašanja opice, v čem se razlikuje od drugih vzklikov? A dejstvo je, da je oponašanje opice na stadionu zdaj strogo prepovedano in sankcionirano. V kolikor bi se kaj takega zdaj zgodilo na tekmi, bi sodnik takoj prekinil tekmo, NZS, UEFA, FIFA oziroma katerakoli organizacija, ki bi bila organizator tekmovanja, pa bi klub ostro sankcionirala.

Ostali neopičji vzkliki na stadionu ostajajo. Kultura navijanja oziroma navijaški žargon na stadionu še vedno zajema vse tiste žaljivke: Spizdi! Peder! Svinja! Cigan! Žabar! To naj bi bilo dovoljeno in nad tem se nihče ne bi smel pretirano zgražati, zato smo bili tako začudeni, ko je sodnik Perić na večnem derbiju lanske sezone zaradi ponarodelega vzklika Ubi žabara! prekinil tekmo. „Pa kaj se ta gre? Kaj zdaj na stadionu niti prdnit več ne bi smeli?! Buuu, cigan črni! To ni prepovedano, zaradi tega se tekma ne prekine! Saj nismo oponašali opice!“

Vendar je morda res, da se bomo čez 20 let znova zgražali in sramovali vsega kar sedaj počnemo, se deremo ali samo mislimo na tekmah, to pa pripisovali nekim drugim časom in naši takratni neozaveščenosti. Morda. Morda pa se bo zgodilo ravno nasprotno in bomo čez nekaj desetletij oponašali zvoke opic? Kakorkoli že, v vsakem primeru bo jutri v Mariboru znova šlo za veliko stvar, na enem mestu bo namreč zbranih več kot 10.000 ljudi, več kot 10% Mariborčank in Mariborčanov! Nogometna tekma kot največja ljudska prireditev v mestu, ki bi ji po števičnosti in intenzivnosti lahko parirala le katera od predlanskih mariborskih vstaj, potem pa dolgo nič. Zato je o vzdušju in navijaških parolah na stadionu potrebno pisati tekste in polemizirati.

Priporočam: Ubi žabara in novinarske vaje v ubijanju (Boris Vezjak)

Tekst: Rene Puhar - Fabi / Fatal 10 - Nogometni blog

Foto: Jure Banfi / SNPortal.si