Včeraj je bila 84. obletnica rojstva
pisatelja, športnega esejista in provokativnega misleca, ki je uspel
povezati dve področji, ki sta mu pomenili največ: nogomet in
literatura - dve imeni za isto. Za tako drzno enačenje je na
Slovenskem dovolj poguma premogel le Marjan Rožanc.
„Mislim, da je to pisanje
literature strašno osvobajajoče, da je to afirmacija tako moje
duhovne svobode kot duhovne svobode bližnjega, da je to tisto, s
čimer lahko drug drugega navdušujemo, sproščamo in osvobajamo, da
se med seboj kratko in malo sprejemamo. Pomembno je, da se to tudi ne
dogaja izključno skozi literaturo. Dogaja se na literarni način...
Tudi in še zlasti v nogometu.“ (Inkret,
Pogovor 141)
Enak občutek kot ga v pogovoru z Andrejem Inkretom opisuje Rožanc,
me je oblil, ko mi je pod roke prišel članek Marcela Štefančiča ml. v Mladini, 27.9.2013 - KLIK. Osvobajajoč. Prvič sem videl, da
nekdo o nogometu piše, razmišlja na tak način. Ga časti,
povzdiguje na raven umetnosti in mu daje smrtno resen pomen. Ga ne
razume samo kot igro, spozabo, odmik od realnosti, kaj šele kot
primitiven šport. In to ne kar nekdo, ampak Marjan Rožanc, slaven
slovenski pisatelj, scenarist, esejist, Prešernov nagrajenec, ki ga
primerjajo z Ivanom Cankarjem in Dragom Jančarjem.
Navdušenje se je nadaljevalo v raziskovanje njegovega dela,
ustvarjanja, aktivizma na področju športa, zlasti nogometa. Da,
prav ste prebrali, aktivizma. V času, ko je Rožanc o nogometu pisal
eseje, himne, poglobljene filozofske tekste, je bil odnos do nogometa
v slovenski intelektualni eliti še slabši kot zdaj. Zaničevali so
ga, postavljali ostro ločnico med fizičnim in intelektualnim
naporom. Rožanc se je temu zoperstavil, drznil si je, zato je
njegovo delo zame revolucionarno, njegova drža herojska. Veliko
tekstov, ki se dotikajo njegovega odnosa do nogometa, lahko najdete v
knjigi Maša dvajsetega stoletja
„Pisati o nogometu z resnobo, s kakšno se mu nameravamo
posvetiti v pričujočem spisu, obravnavati nogomet ne kot nedeljski
spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič
manj resnična od drugih naših resnic – to je seveda še vedno
nekoliko svetoskrunsko početje. Tak pristop k nogometu moraqmo
najprej utemeljiti in mu priboriti življenjsko pravico, kar pa
seveda ni niti najmanj lahko.“ (uvod v esej Maša
Dvajsetega stoletja)
V tem razpoloženju je torej
spoznanje, da nobena igra ni samo igra. Da so si njen omalovažujoč
pomen izmislili humanisti in revolucionarji, ki so prepričani v
samouresničitev človeka in ki so v imenu te fiktivne
samouresničitverazdelili človekovo delovanje na zaresno in lažno.
V resnici pa je vsako človekovo početje enako zaresno, tako igra
kot delo, tako popoldansko zbijanje žoge kot večerna molitev.
Kjerkoli je človek, je ves, in karkoli počenja, počenja
neusmiljeno zares. Največkrat se mu šele z igranjem posreči
vstopiti v medčloveški prostor in v etični svet, saj nasprotnik v
igro ni nikdar postavljen zaradi sovraštva, temveč zaradi katarze –
da bi sovražnost kot premaganci ali kot zmagovalci spremenili v
sočutje, sočutje pa v ljubezen. In da bi prenehali sanjariti o čem
drugem. Nestvarnem in človeku nedostopnem, o nekakšni apriorni
ljubezni, o odrešitvi in ustvarjalnosti, ki so le humanistična
potegavščina in slepota. Kako naj bo človek ustvarjalen v svetu,
ki je že Resnica, in to prav tak, kakršen je! V tem svetu včasih
še najbolj ustreza naši resničnosti, da zakoličimo travnik in
postavimo vrata, določimo pravila igra in čas njenega trajanja,
izberemo število mož, ki smejo stopiti v igro, in se začnemo
igrati. (provokativen
odlomek iz eseja Pervertirani Katolicizem)
„Dvignem se in se posmejem. Vse se je namreč srečno
izteklo, naravno in v najlepšem redu: jaz sem pokleknil in se
ponižal pred njim, kot se oboževalcu spodobi, on pa je ostal
nezaupljiv in vzvišen, kakršen zvezdnik že mora biti. Niti
najmanjše jeze ne čutim – narobe: vesel sem fanta, ki tako prožno
odhaja od mene. Dokler je še tako vzvišen in visok, imam tudi jaz
še svojo pot navzgor: dokler je Bog, imam tudi jaz še upanje...
Nekaj drugega je narobe. Barva njegovega glasu, ki je nekoliko
previsoka, nemožata, zlomljen zob, škrbina, skozi katero šušlja,
sploh ta banalni razgovor na cesti in potezanje z avtomobilskimi
vrati, najprej z avtomobilskimi vrati in potem s podpisom. Ni ostal
tam, v nedostopnih višavah. Najmanj deset golov bo moral zabiti, si
mislim, če bo hotel imeti v moji duši spet mesto, ki ga je že
imel. Zdaj je tam noter nekaj izpraznjenega, priskutnega, in to kljub
moji delikatnosti, s katero sem hotel prizanesti tako sebi kot
njemu.“ (odlomek o njegovem srečanju z nogometnem
zvezdnikom Zagijem iz novele Vstajenje mesa)
„Duša moštva je že na prvi
pogled čisto drugačen igralec kakor virtuoz. Za bravurozne poteze
nima veliko daru, zato pa mojstrsko pokriva in brani žogo, ki
sprejme od soigralca: zanj je kakor dragoceno sporočilo, ki ga je
sprejel in ki ga mora poslati naprej, ne da bi ti pri tem sporočilo
izgubilo kaj svoje dragocenosti, izvirnosti, lepote in smotra...
...Napake, ki se prikradejo med igro, ga ne vržejo tako hitro
iz tira, žvižganje in negodovanje igralcev ga ne zmede, to
negodovanje je navsezadnje res čisto posebne narave, nemir
nepotešenega duha, ki bi rad poletel in ki prav od njega pričakuje
prvi, odločilni sunek; tega se tudi sam dobro zaveda. Zadolžen je
tako sebi kot soigralcem, zato se na igrišču tudi vede, kot da bi
čakal na navdih. To je skratka igralec, ki ni svoje lastno
samozadostno središče, ampak je usmerjen iz sebe v svet, v prazen
prostor, prav ta njegova usmerjenost iz sebe v svet pa mu daje
pretanjšan občutek za prostor in čas, občutek za skupno hotenje,
pa tudi napadalno moč, vztrajnost in sposobnost za premagovanje
vsega malenkostnega in zakonitega.“ (odlomek o vlogi
ključnega igralca v nogometni ekipi iz eseja Duša moštva).
Ali
kot je Rožanc napisal v Pervertiranem Katolicizmu: „Naj
je še tako površno, je vendar res: nogomet – to druženje z
ljudmi okoli večne Neznanke – to je moja sekularizirana vera.
Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje
sekularizirano versko občestvo.“
Rene Puhar - Fabi
