ponedeljek, 24. november 2014

LIZBONSKI NAČRT ZA ZMAGO

Tri od štirih tekem Maribora v Ligi Prvakov so bile izjemno dobre, vrhunske. A nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Kje so tiste malenkosti v igri Maribora, ki se jih še da izboljšati, ob predpostavki, da vse dobre stvari takšne tudi ostanejo? Kaj, kje in kdaj mora Maribor narediti, da bo premagal Sporting? 

Izziv št. 1: IZBOLJŠANJE BRANJENJA NA LEVI STRANI
V začetku sezone, ko je Maribor igral tekme za kvalifikacije v Ligo Prvakov, smo opozarjali na ranljivost Maribora preko bočnih položajev. Tam je bil Maribor najbolj ranljiv in iz akcij, ki so potekale preko kril, so si nasprotniki priigrali največ priložnosti, zabili največ golov.V zadnjih dveh mesecih, se je zgodil velik napredek v branjenju na desni strani. V prvi postavi, na desni strani vezne linije, se je zasidral Mertelj, v obrambi je vse bolj zanesljiv in suveren Stojanović, uigranost obeh omenjenih z Rajčevićem pa pomeni, da je Maribor postal na desni strani svoje obrambe neobhoden. To seveda ni veljalo za Hazarda v Londonu, a je že v Mariboru dvojica Stojanović-Mertelj Hazarda veliko bolje ustavila, tako da je šel iskat svoje priložnosti na drugo stran. Na levo stran mariborske obrambe, ki ostaja ranljiva točka branjenja. Grafika prikazuje driblinge Edena Hazarda na tekmi Maribor-Chelsea. Lepo je opazno, da je Hazard veliko lažje prebijal obrambo, ko je igral na naši levi strani, kljub temu, da je tam igral le približno 40% svojega igralnega časa (60% časa se je gibal na naši desni).
V Ligi Prvakov smo preko naše leve strani dobili večino golov. Proti Sportingu v Ljudskem Vrtu, po Vilerjevi napaki proti Schalkeju v Gelsenkirchnu, od tam je zadel Remy za 1:0 v Londonu in Hazard priigral enajstmetrovko v Mariboru. Vendar problem ne leži samo v Vilerju in Filipoviću, ki deluje v navezi z Vilerjem na levi strani obrambe, ampak tudi v načinu igre, v napadalne akcije, ki so usmerjene v to, da odkrijejo Vilerja, ki je s svojim predložkom eden najnevarnješih igralcev Maribora tudi v napadu. Preko Vilerja smo namreč v Ligi Prvakov ne samo dobili, ampak tudi dali vse pomembne gole. Podaja Boharju v Veltins Areni, predložek iz leve, odbitek in „rašlje“ Ibraimija proti Mourinhovim, na levi se je prav tako začela akcija, ki jo je rezultiral Zahović. Vse ali vsaj velika večina najpomembnješih dogodkov se zgodi na mariborski levi, v obrambi in napadu, njihov protagonist je Mitja Viler. Izziv, vprašanje in ključ do zmage v Sportingu se skriva v iskanju rešitve, kako na tej strani ostati nevaren v obrambi in postati čvrst v obrambi.

Če analiziramo, gole in enajstmetrovko, ki smo jih dobili iz leve strani, torej štiri zgoraj omenjene situacije, vidimo, da so plod invividualne napake Vilerja (preobramenjenost v igri?), plod nezadostne agresivnosti igralcev na levi strani (konkretno proti Sportingu Dare Vršič) in luknje na levi strani, ki jo pusti Viler po izgubi naše žoge v napadu (primer Remy in Hazard). Ker nikakor ne želimo, da bi Viler v napadu ostajal bolj zadaj, je očitno potrebno bolje zapirati prazen prostor, ki se ustvari z njegovim gibanjem v napad. Za Lizbono obstajata dve logični rešitvi:
- zamenjava Mertlja s Filipovičem v obrambni formaciji: s tem bi pridobili na agresivnosti v fazi branjenja na levi strani, vendar je seveda vprašanje kolikor bi s tem izgubila desna stran obrambe in koliko škode bi s tem izgubili zavoljo uigranosti trojic Stojanović-Mertelj-Rajčevič in Viler-Filipovič-Argus.
- prerazporeditev obrambnih igralcev: Boljše gibanje obrambnih igralec v fazi mariborskega napada na postavljeno obrambo; Argusovo pokrivanje prostora na levi, morda tudi na račun Stojanovičevega ostajanja v obrambi, kar se sicer že dogaja, a vsekakor to za Šimundžo, Gajserja in ostale ostaja nekaj kar je v igri še možno popraviti.

Če bo Viler seveda sploh igral. Konkretnejše informacije glede resnosti njegove poškodbe iz kluba do tega trenutka ne uhajajo, vendar smo lahko prepričani, da bodo v klubu naredili vse, da bo Viler pripravljen. Nenazadnje gre za ključnega igralca dosedanjih iger v Ligi Prvakov. Tako ali drugače.

Izziv št.2: ZADNJA ČETRTINA TEKME
O tem sem že pisal in verjetno me imate tisti, ki radi berete moje analize, glede tega že dovolj. Zato tokrat bolj na kratko (za bolj detajlno razumevanje tega problema pa si prosim preberite katerega od predhodnih prispevkov na to temo).

Na vseh tekmah dosedanjega dela Lige Prvakov (izjema je London), smo v drugem delu drugega polčasa izrazito padli. Predvsem je bilo to očitno proti Sportingu v Mariboru; to je bila prva tekma na tej ravni vsaj za večino igralcev Maribora, zato je bil tak padec, ki ga pripisujem tako psihičnim kot fizičnim dejavnikom, več kot razumljiv. Prav tako očiten je bil padec proti Chelseaju v Mariboru. V tem primeru ga ne pripisujem vsem objektivnim dejavnikom, med drugim tudi vse boljši igri Chelsea proti koncu tekme, ampak tudi temu, da smo skoraj celotno srečanje proti enemu najboljših klubov trenutno v Evropi, igrali z 12-imi igralci! Če želimo biti na srečanjih tega nivoja tekmecem skozi celotno srečanje enakovredni, moramo igrati s 14-imi igralci, izkoristi vse tri menjave, ki pa morajo biti tudi pravilno tempirane. Vsaka menjava je seveda rizična, tako je na primer bil Mendy že v prvi obrambni akciji po vstopu v igro proti Chelseaju (so)krivec gola, a takšen riziko je potrebno prevzeti, če želimo zadnji del srečanja odigrati bolj enakovredno. Tekmeci se namreč v zadnjem delu proti nam ponavadi dvigujejo, saj jih na igrišču še vedno nekoliko presenetimo. Trenerji vseh treh ekip, ki so Mariboru pustile točke, so v slačilnici med polčasom in ob igrišču besneli, dvigovali igralce in jih opozarjali, da bo proti koncu potrebno iztisniti vse rezerve... Takrat more Maribor pokazati svojega 12., 13., in 14. igralca. Problem in izziv št. 2 se torej imenuje: koga, kdaj in kako poslati na igrišče iz klopi? Vršič, Bohar, Mendy, Mejač, Ndiaye ali kdorkoli drug, ki bo vstopil, mora vnesti energijo za zaključek, da bomo znova sposobni vzpostaviti ravnovesje v igri; da ne bomo prepuščeni upanju na nezbranost, neodločnost, neučinkovitost nasprotnika.

KLJUČ DO LIZBONSKE ZMAGE
Sportingova igrain postava se od takrat, ko je ekipa gostovala v Mariboru, ni velikospremenila - KLIK. Tudi situacija v klubu in na lestvici ne. Sporting se še vedno bori s preštevilnimi neodločenimi izidi, ki so večinoma neuspeh. V portugalski ligi so v 10 tekmah kar 5 krat remizirali in so šele na 8. mestu, a le točko za 5. uvrščeno Brago. Tudi v Ligi prvakov zdaj potrebujejo predvsem vse 3 točke, ki bi jih ohranile v boju za napredovanje iz skupine, kar je bržkone njihov letošnji evropski cilj.
Sistem Sportingove igre ostaja 4-3-3 kar seveda pomen pritisk njihovih kril (verjetno bosta začela Nani in Carillo) na naše bočne branilce, trije vezni igralci pa pomenijo veliko obrambnih nalog predvsem za Tavaresa, ki se bo kot 3. vezni igralec vračal v sredino in izenačeval številčnost igralcev na sredini igrišča (Carvalho-Silva-Joao Mario : Filipović-Mertelj-Tavares). Grafika kaže pričakovano postavo in obrambna formacijo Maribora za tekmo proti Sportingu (4-4-1-1). Bodite pozorni na to, kako se mora Tavares (včasih ga zamenja 2. napadalec) vračati v vezni linijo in pokrivati njihovega zadnjega veznega igralca – proti Sportingu bo to Carvalho. Prav v Tavaresovi napadalni in obrambni igri, je namreč veliko odgovornosti in prav od njegovega jutrišnjega razpoloženja bo veliko odvisno, ali bomo v igri uspeli parirati portugalcem, odgovoriti na njihov začetni pritisk, zalet, agresivnost...
14 igralcev v igri in ohranitev ravnovesja v igri tudi v drugi polovici drugega polčasa, je seveda ključnega pomena samo ob predpostavki, da na najvišji ravni odigramo prve tri četrtine srečanja. Tako kot smo to do zdaj na treh od štirih srečanj in bili tudi na vseh treh celo blizu zmage. Zmage, ki si jo torej tako želimo tokrat ali pa čez dva tedna, ko bo Maribor igral proti Schalkeju. Vendar upati in sanjati o zmagi, ni nekaj kar bi bilo na ravni znanstveno-fantastičnega filma. Razmišljati, debatirati in analizirati možnosti za zmago Maribora v Ligi Prvakov je realnost! Ne zaradi budgetov, renomeja, velikosti kluba, podpore države,... pač pa enostavno zato, ker trenutno ekipa Maribora (vsaj na evropskih tekmah) na igrišču funkcionira tako kvalitetno kot še nikdar. In tukaj bom še enkrat omenil, da je ni mogoče primerjati s prvo generacijo, ki je v Ligi Prvakov igrala veliko bolj obrambno, bila prepuščena na milost in nemilost nasprotnika, čudežne gole Bozga, Balajiča, parade Simeunoviča. Ne, ta ekipa Maribora lahko čisto realno zmaguje tudi v Ligo Prvakov in ena izmed naslednjih dveh tekem Lige Prvakov, se zdi naravnost pravšnja za to.

Seveda tudi to velja samo ob predpostavki, da Maribor ne bo razmišljal kot favorit. Maribor postane favorit, ko si prizna, da je „outsider“. Da je majhen klub z velikim ponosom in da je potrebno na igrišču dati vse, zadihati kot eno, da lahko nasprotniku odščipnemo točko. In ko bomo naredili vse za točko, bomo lahko dobili tudi vse 3.  


Tekst: Rene Puhar - FABI / Fatal10 - Nogometni blog
Foto: Jure Banfi / SNPortal.si

Grafika: FourFourTwo Stats Zone mobilna aplikacija - lahko jo downloadate v App Store ali preiskusite na spletu"

sobota, 22. november 2014

MARJAN ROŽANC (1930-1990)

Včeraj je bila 84. obletnica rojstva pisatelja, športnega esejista in provokativnega misleca, ki je uspel povezati dve področji, ki sta mu pomenili največ: nogomet in literatura - dve imeni za isto. Za tako drzno enačenje je na Slovenskem dovolj poguma premogel le Marjan Rožanc.

Mislim, da je to pisanje literature strašno osvobajajoče, da je to afirmacija tako moje duhovne svobode kot duhovne svobode bližnjega, da je to tisto, s čimer lahko drug drugega navdušujemo, sproščamo in osvobajamo, da se med seboj kratko in malo sprejemamo. Pomembno je, da se to tudi ne dogaja izključno skozi literaturo. Dogaja se na literarni način... Tudi in še zlasti v nogometu.“ (Inkret, Pogovor 141)

Enak občutek kot ga v pogovoru z Andrejem Inkretom opisuje Rožanc, me je oblil, ko mi je pod roke prišel članek Marcela Štefančiča ml. v Mladini, 27.9.2013 - KLIK. Osvobajajoč. Prvič sem videl, da nekdo o nogometu piše, razmišlja na tak način. Ga časti, povzdiguje na raven umetnosti in mu daje smrtno resen pomen. Ga ne razume samo kot igro, spozabo, odmik od realnosti, kaj šele kot primitiven šport. In to ne kar nekdo, ampak Marjan Rožanc, slaven slovenski pisatelj, scenarist, esejist, Prešernov nagrajenec, ki ga primerjajo z Ivanom Cankarjem in Dragom Jančarjem.

Navdušenje se je nadaljevalo v raziskovanje njegovega dela, ustvarjanja, aktivizma na področju športa, zlasti nogometa. Da, prav ste prebrali, aktivizma. V času, ko je Rožanc o nogometu pisal eseje, himne, poglobljene filozofske tekste, je bil odnos do nogometa v slovenski intelektualni eliti še slabši kot zdaj. Zaničevali so ga, postavljali ostro ločnico med fizičnim in intelektualnim naporom. Rožanc se je temu zoperstavil, drznil si je, zato je njegovo delo zame revolucionarno, njegova drža herojska. Veliko tekstov, ki se dotikajo njegovega odnosa do nogometa, lahko najdete v knjigi Maša dvajsetega stoletja
, ki jo je leta 2009 izdala Študentska založba. V tem prispevku, bom v čast 84. obletnici Rožančevega rojstva (rodil se je 21. novembra 1930 v Slapah pri Ljubljani), iz te knjige prepisal nekaj nogometu posvečenih odlomkov iz njegovih esejev, romanov in novel.

Pisati o nogometu z resnobo, s kakšno se mu nameravamo posvetiti v pričujočem spisu, obravnavati nogomet ne kot nedeljski spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič manj resnična od drugih naših resnic – to je seveda še vedno nekoliko svetoskrunsko početje. Tak pristop k nogometu moraqmo najprej utemeljiti in mu priboriti življenjsko pravico, kar pa seveda ni niti najmanj lahko.“ (uvod v esej Maša Dvajsetega stoletja)

V tem razpoloženju je torej spoznanje, da nobena igra ni samo igra. Da so si njen omalovažujoč pomen izmislili humanisti in revolucionarji, ki so prepričani v samouresničitev človeka in ki so v imenu te fiktivne samouresničitverazdelili človekovo delovanje na zaresno in lažno. V resnici pa je vsako človekovo početje enako zaresno, tako igra kot delo, tako popoldansko zbijanje žoge kot večerna molitev. Kjerkoli je človek, je ves, in karkoli počenja, počenja neusmiljeno zares. Največkrat se mu šele z igranjem posreči vstopiti v medčloveški prostor in v etični svet, saj nasprotnik v igro ni nikdar postavljen zaradi sovraštva, temveč zaradi katarze – da bi sovražnost kot premaganci ali kot zmagovalci spremenili v sočutje, sočutje pa v ljubezen. In da bi prenehali sanjariti o čem drugem. Nestvarnem in človeku nedostopnem, o nekakšni apriorni ljubezni, o odrešitvi in ustvarjalnosti, ki so le humanistična potegavščina in slepota. Kako naj bo človek ustvarjalen v svetu, ki je že Resnica, in to prav tak, kakršen je! V tem svetu včasih še najbolj ustreza naši resničnosti, da zakoličimo travnik in postavimo vrata, določimo pravila igra in čas njenega trajanja, izberemo število mož, ki smejo stopiti v igro, in se začnemo igrati. (provokativen odlomek iz eseja Pervertirani Katolicizem)

Dvignem se in se posmejem. Vse se je namreč srečno izteklo, naravno in v najlepšem redu: jaz sem pokleknil in se ponižal pred njim, kot se oboževalcu spodobi, on pa je ostal nezaupljiv in vzvišen, kakršen zvezdnik že mora biti. Niti najmanjše jeze ne čutim – narobe: vesel sem fanta, ki tako prožno odhaja od mene. Dokler je še tako vzvišen in visok, imam tudi jaz še svojo pot navzgor: dokler je Bog, imam tudi jaz še upanje... Nekaj drugega je narobe. Barva njegovega glasu, ki je nekoliko previsoka, nemožata, zlomljen zob, škrbina, skozi katero šušlja, sploh ta banalni razgovor na cesti in potezanje z avtomobilskimi vrati, najprej z avtomobilskimi vrati in potem s podpisom. Ni ostal tam, v nedostopnih višavah. Najmanj deset golov bo moral zabiti, si mislim, če bo hotel imeti v moji duši spet mesto, ki ga je že imel. Zdaj je tam noter nekaj izpraznjenega, priskutnega, in to kljub moji delikatnosti, s katero sem hotel prizanesti tako sebi kot njemu.“ (odlomek o njegovem srečanju z nogometnem zvezdnikom Zagijem iz novele Vstajenje mesa)

Duša moštva je že na prvi pogled čisto drugačen igralec kakor virtuoz. Za bravurozne poteze nima veliko daru, zato pa mojstrsko pokriva in brani žogo, ki sprejme od soigralca: zanj je kakor dragoceno sporočilo, ki ga je sprejel in ki ga mora poslati naprej, ne da bi ti pri tem sporočilo izgubilo kaj svoje dragocenosti, izvirnosti, lepote in smotra...
...Napake, ki se prikradejo med igro, ga ne vržejo tako hitro iz tira, žvižganje in negodovanje igralcev ga ne zmede, to negodovanje je navsezadnje res čisto posebne narave, nemir nepotešenega duha, ki bi rad poletel in ki prav od njega pričakuje prvi, odločilni sunek; tega se tudi sam dobro zaveda. Zadolžen je tako sebi kot soigralcem, zato se na igrišču tudi vede, kot da bi čakal na navdih. To je skratka igralec, ki ni svoje lastno samozadostno središče, ampak je usmerjen iz sebe v svet, v prazen prostor, prav ta njegova usmerjenost iz sebe v svet pa mu daje pretanjšan občutek za prostor in čas, občutek za skupno hotenje, pa tudi napadalno moč, vztrajnost in sposobnost za premagovanje vsega malenkostnega in zakonitega.“ (odlomek o vlogi ključnega igralca v nogometni ekipi iz eseja Duša moštva).


Ali kot je Rožanc napisal v Pervertiranem Katolicizmu: „Naj je še tako površno, je vendar res: nogomet – to druženje z ljudmi okoli večne Neznanke – to je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo.“ 


Rene Puhar - Fabi

torek, 18. november 2014

Srečko - idealen selektor slovenske nogometne reprezentance

Zadnje mesece se je zgodil strm padec zaupanja slovenske javnosti v delo Srečka Katanca. Zakaj enostavno vsi skupaj Srečku ne pustimo, da v reprezentanci trmasto uveljavi vrednoti na katerih smo slavili prve uvrstitve na evropsko in svetovno prvenstvo in na katerih smo nenazadnje slavili našo državo in njene mlade uspehe: Delavnost in Poštenost. Kaj nista prav to vrednoti v našem javnem interesu?

Zakaj bi zapletali in filozofirali. Zakaj bi Katancu zamerili, da ne razume javnega interesa o informiranju javnosti. Zakaj bi mu zamerili, da namesto sodelavcev preko katerih lahko posreduje informacije med nogometne navijače, konstruktivnih zagovornikov interesov javnosti, borcev za pravico, vidi pred seboj provokativne, karieristične, nepoznavalske in senzacionalistične sodobne profesionalce, ki se borijo za škandal. In ki v nogometu in tudi v svetu nasploh iščejo negativno. Že Adi Smolar, ki ga Srečko zagotovo obožuje, je rekel „Če svet prijazen bi postal, le kdo bi cajtnge še bral“. Srečko enostavno ves ta selektorski posel jemlje zelo neracionalno, kar je popolno nasprotje novinarskim profesionalcem, ki svoje prispevke prodajajo, novinarsko delo pa jim predstavlja življensko pol(ovico), ki jo je potrebno nadzirati, voditi in upravljati z razumom. Takšna profesionalnost Srečku ne pride do živega, to življenje je zanj preveč enostavno, da bi ga bilo potrebno raztegovati in prelagati po dolgem in počez ali ga ironizirati. Ko je gledal oddajo Hri-Bar iz Združenih arabskih Emiratov, se mu ni zdelo primerno, da so ga oponašali, saj bi morala biti njegova zdraha z Zahovićem že pozabljena. Tako razmišlja in to je zdrava slovenska kmečka - in s to besedo nikakor ne namigujem na nič slabšalnega - pamet, ki jo pooseblja. Srečko zgodb, ki mu niso ponos, ne bi izkoriščal v svoj prid. Ne bi se iz tega posmehoval, ali jih uporabljal za svojo promocijo, se prodajal. Nikoli ne bi počel tega kar narekujejo zakonitosti modernega profesionalizma, selektorskega ali novinarskega.


Srečko meni, da pozna nogomet in življenje samo dovolj, da sam vidi in ve kaj je prav in kaj ne. In razen njegovih javnih nastopov, ki so očitno tudi posledica njegovega odnosa z novinarji, mu težko kaj očitamo. Po tekmi z Anglijo njegov rezime ne bi mogel biti bolj realen kot je lahko. Proti Švici je na primer priznal, da je sam naredil napako. Povedal je, da je pisal SMS Iličiču, da ga je z nevpoklicom želel razkuriti, vendar se mu ni izšlo. Da je morda njegova napaka, da ni znal delati z njim. Povedal je, da celotno leto 2014 ni bilo preveč uspešno. Da reprezentanca zdaj odpira vrata novim. Da je tekma s Kolumbijo priložnost, vendar se bodo morali izkazati. Seveda je Srečko preveč realen in pošten, da na pomembnih reprezentančnih tekmah ne bo eksperimentiral z novimi, neuigranimi igralci. Časa za uigravanje pred reprezentančnimi tekmami namreč ni, zato bo srečko naredil kar je v danih razmerah preprosto logično. Zanj je nogomet preprost šport. In če bodo reprezentanti redno igrali v svojih klubih, bodo v formi, se bomo uvrstili na evropsko in potem še na svetovno prvenstvo, če pa ne bodo pa pač ne. Tako preprosto je lahko to v nogometu, če ga ne zakompliciraš. In Srečko le tako ve zna. Preprosto, delovno in pošteno. Če mu bodo slovenski nogometaši sledili, jim bo to nogomet vrnil, še meni.

Srečko je goreče s fanti, naj se oglasi, kdor ne misli, da je tako! Vedno je znal iz pridnih, delovnih in marljivih reprezentantov potegniti največ. Je izjemen motivator. Ne pozabimo, kakšen napredek je naredila reprezentanca po Stojanovićevem odhodu, brez, da bi spremenil način igre ali igralce. Slovenski reprezentanti o njem, drug o drugem in o reprezentanci kot celoti govorijo spoštljivo tudi zdaj, ko javnost in novinarji niso na njegovi-njihovi strani. Srečko ne more reševati krize države, njenih vrednot, vendar je topel, ljudski in človeški, nekaj takšnega kot nogomet sam, če mu odštejemo nekatere negativne primesi. Tako bi lahko funkcioniral tudi z novinarji, javnostjo, navijači, če sveta nekje vmes, ko ga je nehal razumeti, ne bi tako zakomplicirali. Vendar se njegov vrednosti sistem popolnoma prilega klenemu Slovencu. Zato ima Srečko potencial, da spet postane ljudski heroj, če se ne bo prej izgubil v dvobojih z modernimi profesionalci, ki ga obdajajo. Ni vrhunski nogometni analitik, strateg, vizionar, vendar reprezentanca takega niti ne potrebuje. To so bolj trenerske vrline, ki pridejo do izraza, ko nekdo z ekipo živi vsak dan in jo lahko vsakodnevno nadgrajuje. Za dobrega selektorja je pomembno, da zna tistih nekaj dni pred tekmo izkoristiti za to, da ekipo poveže, motivira, jo navdahne za boj in dosledno upoštevanje skupnega načrta na igrišču. Če temu dodamo njegovo sposobnost prepoznati situacije, primerno odreagirati med samo tekmo in združimo z omenjenimi tradicionalnimi slovenskimi vrednotami, dobimo rezultat v naslovu.

Tekst: Rene Puhar - Fabi / Fatal10 - Nogometni blog
Foto: Jure Banfi / SNPortal.si


četrtek, 6. november 2014

Po tekmi Maribor - Chelsea: "Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše".

Lahko bi samo hvalili, opevali, častili, vnebovzemali igro in igralce Maribora. Bilo bi upravičeno. A kot je rekel Šimundža ob prihodu na trenersko mesto v Mariboru: "Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše". 

 Mourinhovo hazardiranje

Menjave v nogometu služijo požitvivi igre s svežimi igralci (namesto utrujenih) in taktičnim rošadam med samo tekmo. Neizkoriščena menjava je trenerjev neizkoriščen adut, ko trenerju ostaja na voljo več menjav, mu na voljo ostaja tudi več možnosti za spremembo ritma igre. Trener brez menjav pa na strani igrišča ostaja precej nemočen – tako kot je ostal Mourinho na tekmi proti Mariboru. Mourinho je dva aduta porabil že med polčasom, tretjega pa že v 56. minuti, ko je Ramireza zamenjal s Felipe Luizom in tako zaključil s svojimi taktičnimi transformacijami. Mourinhu od takrat naprej ni več preostalo veliko več kot samo čakanje na razplet, golo upanje, da bodo Diego Costa, Drogba in Hazard izkoristili svojo silovitost. Ne pozabimo pa še na en vidik: če bi se namreč od 56. minute naprej kdo od Chelseajevih igralev poškodoval, bi moral Mourinho odigrati do konca z igralcem manj. In ne pozabimo, da je bil v igri Drogba, ki je že v 1. polčasu kazal znake lažje poškodbe, Diego Costa, ki se po poškodbi šele vrača... Hazard, ki ga je Mourinho podpisal od 56. minute, se mu je srečno izšel, medtem ko je Šimundža popolnoma nasprotno adute hranil do konca, kljub temu, da je Ibraimi nakazoval zamenjavo že na sredi drugega polčasu in da je bil že precej fizično načet Filipović celoten drugi polčas na meji drugega rumenega kartona.

Več kot neizkoriščena Zahovićeva priložnost in tokrat slab „tajming“ Šimundže

Kako lahko en sam dogodek popolnoma spremeni potek igro, smo lahko najlepše videli prav na včerajšnji tekmi. Maribor je začel v krču, igralci so se očitno živo spominjali Londona, bali hitro prejeta gola. Ko Chelsea za razliko od prve tekme ni izkoristil svoje prve priložnost in ko je Tavares za tem prvič predrl zadnjo linijo Chelsea, so igralci Maribora začutili, da lahko. Da so razmerja sreče in moči tokrat drugačna in da se proti Chelseaju da. S fanatično in agresivno igro v obrambi so uspešno odvzemali in prestrezali žoge, v napadu pa so z bolj samozavestno in sproščeno igro uspeli parirati nasprotniku in iz minute v minute pridobivati na samozavesti. Ključno za vzpostavitev ravnovesja v igri je bilo, da je Maribor takoj po odvzeti žogi uspel zadržati posest. V tem ravnovesju smo uspeli vztrajati do Zahovićeve neizkoriščene priložnosti, ki pa je popolnoma spremenila potek igre. Zahović, ki je do takrat igral vrhunsko, se je po izgubljeni priložnosti na igrišču popolnoma izgubil, zato je bil Šimundža primoran narediti zamenjavo z Mendyem, ki pa je bil že v svoji obrambni prvi akciji (so)krivec za prejeti zadetek. Hazard je iz kota centriral v srce kazenskega prostora, na Terrya, ki je kljub temu, da je Maribor tja postavil svoja najboljša skakalca, Arghusa in Mertlja, dobil skok in preusmeril žogo na drugo vratnico, kjer je Matić za razliko od Mendya stekel do konca v drugo vratnico. Mendy takoj po vstopu na igrišče očitno (še) ni bil kos tekmi. Menjave Šimundže, ki so ponavadi pravočasne, na včerajšni tekmi niso imele pravega „tajminga“.

Znova evropskih 65 in slovenskih 25


Na prvi domači tekmi v Ligi Prvakov (Maribor – Sporting:: DRAMA V TREH POGLAVJIH – KLIK), sem pisal o tem, da je Maribor igral vrhunsko do 65. minute, potem pa izrazito psiho-fizično padel. Enako, sicer manj izrazito, je veljalo za tekmo v Gelsencirchnu, tokrat pa se je zgodba znova ponovila. Vrhunskih, briljantnih, bravuroznih 65 minut, potem pa... Čakanje na konec? Če bi Maribor z enako moralo odigral tudi od 65. minute naprej, bi lahko zdržal pritisk, ki ga je Chelsea ustvarjal s svojo izjemno odprto igro na vse ali nič, ko je na zadnjo linijo pritiskal s štirimi igralci (4:4) - Na grafiki levo lahko vidite mariborske podaje v napadalno tretjino med 1. in 66. minuto igre (rdeče - neuspešne, modre - uspešne), na grafiki desno, pa podaje v napadalno tretjino igrišča med 67. in 92. minuto. Če bi tudi med 67. in 92. minuto uspeli uspešno izpeljati prve dve ali tri podaje po tem, ko smo žogo pridobili v posest, bi lahko izkoristili luknje, ki jih je v odprti obrambi puščal Chelsea. Podaja Mendyu skozi razredčeno in visoko postavljeno obrambo Chelsea, je visela v zraku... Vendar zadnja linija, izčrpana od silovitih obrambnih bojev z Diegom Costo, Drogbajem, Hazardom in tudi Oscarjem ni več uspela prenesti žoge do Salallicha, Tavaresa in Ibraimija, ki so svojim odličnim gibanjem brez žoge, odkrivanjem med linije nasprotnika, drznostjo in sproščenostjo do 65. minute uspeli uspešno zadržati, odnašati in organizirati igro v napad. Ker tega Maribor od 65. minute naprej več ni uspel, si je Chelsea priložnost priigral v vsakem drugem napadu. Tekmo, ki jo je na koncu rešil Handanovič z bravuroznim posredovanjem pred Hazardom in po strelu Diega Coste, bi Maribor lahko zmagal! In eno izmed naslednjih dveh tudi bo, če bo namesto 65, na svojem najvišjem nivoju odigral 90 minut. 


tekst: RENE PUHAR - FABI / Fatal 10 - Nogometni blog

foro: Jure Banfi / SNPortal.si
grafika: FourFourTwo Stats Zone mobilna aplikacija - lahko jo downloadate v App Store ali preiskusite na spletu"