Nogometni blog se rojeva v pomanjkanju konstruktivnih, poglobljenih, strastnih nogometnih debat v slovenskem jeziku in si bo prizadeval, da se bo nogomet na slovenskem dokončno znebil primitivnih oznak.
Med zlajnanimi in nestrokovnimi športnimi komentarji se zdi nogomet v Sloveniji šport intelektualno inferiornih. Novinarji, komentatorji, Dr. Stare, Milovanovič, trenerji, funkcionarji in ostali nekreativni nesposobneži, ki utrjujete primitivnost nogometa, dovolj se imam. Dovolj se imam, saj sicer verjamem, da je brez maksimalno konstruktivnega in pozitivno usmerjenega naprezanja na kritiziranem področju, kritika samo pomanjkanje moči za soočanje z lastnimi omejitvami. Zato zdaj tako nesigurno, a odrešilno zapisujem prve vrstice. Da se pomerim sam s sabo, z iskrenostjo svojega namena, z lastnimi in verjetno še kakšnimi drugimi preprekami, ki mi bodo ob tem stale na poti.
90 minut. Kdor ga ne da, dobi. Renejev podaljšek. Rožančeva sled. In vsi nazivi, ki bi bili ustreznejši za mednarodno prepoznavnost kot na primer No.10, Libero, Playmaker, Fatal 11, so mi padli na pamet, preden sem končno pogoltnil tega. Vso to marketinško tehtanje je zame sicer samo dodatno delo ob tem kar me resnično zanima in posledica odločitve, ki je sledila neuspešni komunikaciji z nogometnim portalom. Zanima me namreč izključno vsebina. To kar lahko vidimo na igrišču, taktika in evolucija igre in vse, kar je v zvezi s tem fenomenom mogoče navezati ali povezati z drugimi področji.
Kaj ni bilo OK s teksti, za katere smo se dogovorili z Nogomanio, nisem izvedel. Po neodgovorjenem mailu in Facebook sporočilu, sem si pač moral priznati, da sem bil zavrnjen brez razlage. Sumim, da je bil zanje neprimeren moj entuziazem, ki sem ga poudarjeno izražal in ki se ga ljudje velikokrat tako bojijo. V primeru dotičnega portala seveda ne gre za to, da bi moj prispevek in motivacijsko pismo ogrožalo visoke pozicije in velike koristi, a nek razlog zakaj mi niso omogočili sodelovanja in odgovorili na mail, vendar obstaja. Morda samo manj dela zanje.
Kar hočem poudariti ni zafrustriranost ob zavrnitvi brez odgovora ali želja po obračunu, prisežem, ne. Zelo cenim dolgoletno tradicijo in razvoj portala, ki ga dnevno berem in ki je iz vidika ažurnosti zelo kvaliteten, prav tako pa nudi nekatere, žal redke, poglobljene nogometne razmisleke. Na podlagi te osamljene izkušnje želim (vnovič) razviti tezo o nepretočnosti med entuziazmom in silovito željo po izboljšanju nečesa na eni in možnostjo to energijo omogočiti, realizirati na drugi strani, kar posledično zavira hitrejši razvoj številnih področij v Sloveniji, tudi takšnih, ki so za življenje povprečnega posameznika pomembnejša od razvoja nogometnih medijev. Všeč mi je afriški pregovor: „Če meniš, da si premajhen, da bi naredil neko spremembo, potem poskusi zaspati s komarjem v sobi.“
Angažma, silovito željo, entuziazem in predvsem vztrajnost posameznikov, ki nam je mar in se borimo, bomo v Sloveniji potrebovali, če želimo revolucionizirati posamezne družbene segmente. Revolucionalizirani drobci so že nakazali, da se ob vztrajnosti in volji da narediti veliko več, kot smo upali misliti. Nogometni blog se rojeva v pomanjkanju konstruktivnih, poglobljenih, strastnih nogometnih debat v slovenskem jeziku in si bo prizadeval, da se bo nogomet na slovenskem dokončno znebil primitivnih oznak. Še veliko je praznega prostora za predstavitev, uveljavitev in promocijo razsežnosti nogometne igre z vsemi svoji ozadji in asociacijami vred. Saj tudi Slovenci ne bomo mogli v nedogled iskati športnih niš, deliti olimpijskih medalj s številom prebivalcev, ampak tudi skozi nogomet obračunati sami s seboj.
Tekst: Rene Puhar
