Nogomet se več ne igra tako kot prej, ko so igralci imeli svoje fiksne pozicije, temveč gre predvsem za to kako presenetimo nasprotnika z menjavo igralcev in formacij na igrišču. Le redke ekipe še igrajo s klasičnim branilcem ali celo dvema, klasičen napadalec, če izvzamemo 218 cm visokega in 125 kg težkega nemškega atleta, naturaliziranega bangladeščana Mukherjee Miaha, pa več ne obstaja.
Ballon d'Or 2013 (Zlata žoga), Zurich.
Med
kandidati za najboljšega igralca Messi, Ribery in Christiano
Ronaldo. Ob tem pa še podeljevanje drugih nagrad, za ženski nogomet
in tako. Morda je nekaj pozornosti požel še zlati švedski deček,
ki je s škarjicami iz več kot 30-metrov dokazal, da je za razvoj
atraktivnega nogometaša zelo pomembna gimnastika in tudi kakšni
borilni športi. Morda pa več ne pomnite, kdo je prejel častno
Zlato žogo. Ne, nič presenetljivega se ni zgodilo, presenetljivo je
le to, da sam pišem o tem.
Nikoli namreč nisem maral zgodovine. Otroštvo že, morda kakšne starejše filme, nikoli pa ne zgodb babic in dedkov, partizanov, domobrancev, starih zvezd, še zlasti pa ne športnih. Šport itak še najbolj simbolizira hiter napredek. Iz športnih legend dela neke zastarele pionirje iz časa s katerim se več ne moremo poistovetiti. Časa za leseno žlico. Kot tipični predstavnik Generacije y se torej presenečam, ko naši generaciji pridigam naslednje.
Zamislite
si, kako vaših vnukom, ne, rečimo kar hčeram in sinovom,
pripovedujete o času, ko so igrali Messi, Ronaldo, Ribery. O Barci,
pionirjih igre tika-taka, ko je veliki nogomet prvič izhajal iz
filozofije malega nogometa. O El-Clasikih, kjer je bil Christiano
Ronaldo na eni strani, na drugi pa Messi. Surova moč, agresivnost,
delo in disciplina proti nadnaravnemu talentu, preciznosti in
neverjetnemu vodenju žoge. O delu proti genijalnosti. O Realu in
Barci. O španski reprezentanci, ponavljajočih zmagah na prvenstvih
z inventorjema igre po tleh, najprej Xaviju, potem Iniesti, o nemškem
preporodu, o novem trendu, izjemni agresivnosti v obe smeri in
perfektni disciplini, ki jo je razen Nemcev zmozna samo nemska
prevzoja. O fantastični angleški ligi, kjer je bila tekma zadnjega
s predzadnjim spektakel s polnimi tribunami s fanatičnimi navijači
in nabojem kot, da gre za vse. O času, ko je nogomet postal zelo
fizičen in velik biznis. Gareth Bale je za kar okrog 100 milijonov
evrov prestopil v kraljevski klub. O škarjicah Ibrahimoviča. O vse
večjem številu afriških igralcev, ki so postajali vse boljši in
se tudi vse bolje vklapljali v evropske sisteme, le kak večji uspeh
afriške reprezentance na svetovnih prvenstvih smo še čakali,
čeprav se je Gana na svetovnem prvenstvu 2010 že uvrstila v
četrtfinale. O slovenskem nogometu, o Šmarni gori, o Matjažu Keku,
marljivemu strokovnjaku, ki ga - kako slovensko - dolgo nismo cenili
in omaloževali tudi zato, ker je o nogometu govoril z izbrano
besedo. O Mariboru, Ligi prvakov in golu Stipeta Balajiča v
posebnem, nadnaravnem loku. O Zlatku Zahoviču s katerim so bili
povezani skoraj vsi večji uspehi slovenskega nogometa. Posebnežu,
ki ga je bilo težko razumeti, lažje ljubiti ali sovražiti in ki je
iz malega Maribora delal resen klub, pravo malo evropsko senzacijo v
nogometno zahojeni Sloveniji, v času krize, v finančno devastirani
regiji.
In
zamislite si, kako imajo vaše hčere in sinovi svoje heroje. Nemca
Ilkaya, Argentinskega Američana Doola, vse polno afriskih zvezd in
Kitajca Xian-Wanga, najpopolnejsega igralca na svetu, znanega po tem,
da lahko v špritnu preteče vseh 90 minut. Ob tem je Xian-Wang še
zelo lep, visi na steni vseh najstnic po celotni Evropi. Je tudi
kapetan in izjemen vzor kitajske reprezentance, ki na prihajajočem
svetovnem prvenstvu meri celo na prvi naslov svetovnih prvakov, med
favoriti pa so še Brazlija, Argentina, Nemčija, Kitajska, Južna
Koreja in Bahrajn s številnimi naturaliziranimi igralci. Nogomet se
več ne igra tako kot prej, ko so igralci imeli svoje fiksne
pozicije, temveč gre predvsem za to kako presenetimo nasprotnika z
menjavo igralcev in formacij na igrišču. Le redke ekipe še igrajo
s klasičnim branilcem ali celo dvema, klasičen napadalec, če
izvzamemo 218 cm visokega in 125 kg težkega nemškega atleta,
naturaliziranega bangladeščana Mukherjee Miaha pa več ne obstaja.
Tudi pravila so zdaj precej drugačna. Televizijski prenosi so
podobni znanstveno-fantastičnim spektaklom. Vse je izjemno
tehnološko napredovalo, sodniki sodijo iz komor ob igrišču. Udobje
gledalcev je postalo na prvem mestu. Vsi stadioni so sedaj pokriti,
imajo umetno travo, vsi gledalci pa uživajo izjemno ugodje.
Stadijoni so manjši, do 30.000 gledalcev, vsi sedeži so izjemno
udobni, omogočajo adaptacije naslonjala in hkratni prenos drugih
tekem na v zadnji del naslonjal vmontiranih ekranih. Ljudje veliko
manj ploskajo in kričijo, obstajajo gumbi, ki jih pritiskamo ob
določeni situaciji, povzročamo hrup in tako navijamo. Nogometne
igralce lastimo z delnicami, ki jih lahko tudi med tekmo kupujemo in
prodajamo, zaradi pravil o prostem pretoku delovne sile pa lahko
igralec tudi med srečanjem zamenja klub.
Takrat
naših hčera in sinov vse to o Messiju in Ronaldu več ne bo
zanimalo in nas ne bodo poslušali niti iz vljudnosti. Ker se tega
tako bojim, minevanja namreč, sem začel bolj spoštovati nogometno
tradicijo. Kdor ne pozna zgodovine, ne more imeti odnosa do
sedanjosti. Zato zdaj kot velik prvivrženec Maradone in nasprotnik
Peleja (ne da bi sploh vedel, zakaj eno ali zakaj drugo) berem
Pelejevo biografijo.
Pele je v Zurichu prejel častno Zlato žogo (Ballon d'Or prix d'honour).
Tekst:
Rene Puhar
