SKOZI KATANČEVE OČI... Nekoliko drugačno teoretiziranje pred današnjo tekmo in jutrišnjo objavo reprezentančnega seznama.

Če ste pred današnjo tekmo tako napeti, da lahko samo še poslušate navijaške pesmi in požirate pogumne napovedi igralcev Maribora, kliknite križec in se predajte evforiji. Tekst bo namreč na današnjo tekmo pogledal z nekoliko drugačnimi očmi. Če vas torej zanima (vsaj ena) širša perspektiva današnje tekme, vabljeni k branju!

Pisal sem že o slovenskireprezentanci, o novem konceptu igre, ki ga je Srečko Katanec začel razvijati na južno-ameriški turneji in ki ga je prvič na uradnitekmi preizkusil v Tallinu. Pisal sem, kaj se je dogajalo na tej tekmi. Da se Katancu ni izšlo prav nič in da je Slovenija kljub težkemu porazu na pravi poti, da mora po mojem mnenju nadaljevati z razvojem sistema 4-1-4-1 (analizo tekme Estonija – Slovenija siprikličete s KLIKOM na ta odstavek).

Čeprav je prve dneve tega tedna vsa nogometna pozornost usmerjena v 2. kolo Lige Prvakov, slovenska javnost pa pričakuje odgovor kaj je Maribor sposoben narediti v Ligi Prvakov na gostujočem igrišču, se bo (nogometni) svet tudi po tej tekmi vrtel naprej. Srečko Katanec bo reprezentančni spisek objavil dan po tekmi, danes zvečer pa si bo zelo sigurno pozorno ogledal Maribor v Gelsenkirchnu. Tekmo, ki bo po mojem mnenju dala odgovor o sistemu igre slovenske reprezentance proti Švici.

Nič novega ne povem, če napišem, da mora vsak trener ali selektor prilagajati način in sistem igre igralcem, ki jih ima na razpolago. V sistemu igre 4-1-4-1 je izjemnega pomena, da ima ustrezni rešitvi tam, kjer sta številki 1 – igralca v obrambno-vezni in napadalni liniji. Igralec, ki povezuje obrambno in vezno linijo ima v ofenzivni fazi nalogo, da obrambnim igralcem omogoča lažji prenos žoge veznim igralcem, v defenzivni fazi pa mora igralec pokrivati prostor med linijami in dobro korigirati linijo štirih veznih igralcev pred njim. (na prikazu ZGORAJ) Karakteristike dobrega „osamljenega napadalca“ so dobro zadrževanje, in „odlaganje žoge“. Oba ključna igralca v sistemu 4-1-4-1 potrebujeta visoko igralno inteligenco, dobro predvidevanje igre in še zlasti odlično gibanje - nenazadnje sta v linijah sama. 

Medtem, ko Milivoje Novakovič kot tista enka v napadu verjetno ostaja nedvomna izbira tudi za Švico (čeprav bi lahko omenjena vloga ustrezala tudi Timu Matavžu in še posebej Robertu Beriču, ki se v tej vlogi vse bolj dokazuje v Rapidu), pa je po rdečem kartonu Dalibora Stevanoviča vloga zadnjega veznega igralca pod velikim vprašajem. V kadru, ki ga je Katanec vpoklical proti Estoniji ni igralca, ki bi Stevanoviča lahko zamenjal v tej vlogi (Rotman to vsekakor ni, s Kurtičem na tem položaju bi veliko izgubili, saj lahko kot eden izmed osrednje dvojice v „vezni štirici“ ogromno prispeva z agilnostjo v napadu, Mertelj bi lahko bil še najresnejši kandidat, a je vprašljiva njegova zanesljivost pri posedovanju in prenosu žoge v vezno linijo), vendar se Katancu za omenjen položaj na široko ponuja drug kandidat - Željko Filipovič. Njegova ofenzivna igra je premišljena in zanesljiva, defenzivna dovolj ostra in avtoritativna, ob tem pa je podobne vloge vajen pri Mariboru (sicer ne identične, Maribor namreč goji drugačno različico igre). Odlično je odigral tudi tekme proti Celticu in Sportingu, torej srečanja, ki so bila na podobnem nivoju intenzivnosti kot bo tista proti Švici. Na vseh teh tekmah je imel visok odstotek uspešnih podaj, dobre odločitve in je na tej občutljivi poziciji na splošno dajal občutek odgovornosti in mirnosti. Katanec dobro izbiro na tem položaju torej ima, toda ali bo vlogo Xabi Alonsa pri Bayernu, Tonija Kroosa pri Realu ali Stevena Gerrarda pri Liverpoolu, Filipoviču v slovenskem dresu dejansko zaupal?

Odločitev glede na pomembnost položaja vsekakor ni enostavna, zato mislim, da želi Katanec Filipoviča še enkrat preveriti na jutrišnji tekmi. Jutrišnja predstava tako ne bo odločilna samo za razplet jutrišnje tekme, ampak tudi za to v kakšnem sistemu se bo Slovenija postavili proti Švici 9. oktobra v Ljudskem vrtu. Če Katanec s Filipovičem ne bo zadovoljen, se bo verjetno moral vrniti v preverjen sistem 4-2-3-1, ki smo ga uspešno igrali v zaključku prejšnjega kvalifikacijskega ciklusa. V tem primeru bi na poziciji zadnjih veznih verjetno zaigrala Kurtič in Mertelj, ki bi bil v tem primeru, s Kurtičem ob sebi, razbremenjen odgovorne vloge prenašanja žoge v napad. (na prikazu LEVO)

Še na en faktor ne smemo pozabiti: na Ljudski vrt, ki so ga igralci (in gledalci) letos ubranili tudi na najtežjih tekmah. Glede na to, da Luke Zahoviča med kandidati najverjetneje ne bo, glede na širok izbor v pa napadu ne bo niti Tavaresa in da tudi na Vilerja in Boharja ni računati od prve minute, bi nastop enega od mariborskih igralcev lahko bil pomemben vir odličnega vzdušja v v Ljudskem vrtu. Toda ali bo to dejansko Željko Filipovič?

Rene Puhar - Fabi
Fatal 10 - Nogometni blog

Resnica (ali laž?) o Luki Zahoviću?

Ljudje pač imamo radi zvezde. Radi jih ustvarjamo. Radi si mislimo, da obstajajo in da so točno take kot naj bi bile - zvezdniške. Radi jih kujemo v nebo. Častimo njihovo veličino in slavimo našo majhnost. Ponižno vemo, da sami ne bomo nikoli takšni, a del nas uživa, ko se identificiramo z njimi. Vsaj s kakšno od njihovih značilnosti, vrlin, zgodb.

Ljudje pač imamo radi zgodbe. Radi si domišljamo, da obstajajo, radi jim verjamemo. Radi jih poslušamo in jih govorimo naprej. Radi zgodbam tudi kaj dodamo, popolnoma nedolžno si zamislimo, da bi kaj lahko bilo res in tako zgodbo nadgradimo, jo naredimo še bolj sočno in takšno povemo naprej. Tako se zgodba nadgrajuje in plemeniti, postaja vedno bolj sočna in zanimiva. Ljudska.

Ljudje pač nimamo radi dolgčasa, zato bi še kako radi verjeli, da v Sloveniji odrašča nogometni talent svetovnega kova. Da je še rosno mlad, a da so njegove sposobnosti že zdaj skoraj nadnaravne. Da lahko vstopi v igro in zabije gol, kadar se mu zahoče. Da za njim nori že cela Slovenija in pol Portugalske. Da je pravega kalibra - predrzen, preudaren, miren, torej, da ima vse tisto kar potrebujejo velike zvezde.

Ljudje bi pač radi verjeli, da je tak Luka Zahović. Sin velikega Zlatka Zahovića, ki mu daje nasvete, kar se tiče gibanja na igrišču, a da „mali“ že veliko stvari počne sam. Na svoj poseben in samosvoj način. Da takšnega talenta ni imel niti Zlatko in da ga bo Luka kmalu prerasel. Postal bo novi, še večji in boljši Zahović. Postal bo najboljši slovenski nogometaš vseh časov! 

Ljudje se pač težko poglobimo v vse igralce na igrišču. In 11 igralcev je preveč, da bi lahko slavili vsakega. A se v vsakega vživimo na svoj način. V nekomu najdemo priviligiranca, v drugem delavca, v nekom grdega račka, v naslednjem spet nadutega samovšečneža, a noben od teh ni Luka Zahović. Luka je zvezda. Pravi kaliber za velike tekme in reprezentance.

Ljudje pač nogomet asociiramo z življenjem samim. In tudi zato, ker to v nogometu lahko počnemo, je nogomet tako priljubljen. Nezavedno ga preslikavamo v realne življenjske situacije, vendar si v igri vendarle dovolimo malo več domišljije, ki si je potihem želimo tudi izven nogometnega igrišča. Zato si izmišljujemo vse, kar daje nogometnim zgodbam dodatno zanimivost in širše razsežnosti.

Ljudi bi bilo zato pač zdaj težko prepričevati, da je Luka napihnjen balonček. Da je talentiran, to že, a da more dokazati še zelo veliko. Da ne bo zadel na vsaki tekmi Ligi Prvakov in tudi v slovenski ligi ne. Da je njegova realnost boj za vsako minuti na igrišču v dresu NK Maribora. In da še ni čas, da bi ga selektorji klicali v reprezentance, mladinske ali članske. Če bi to tako na glas govorili, bi nam danes lahko pripisali klasično slovensko lastnost. In če bi to naredil kakšen novinar, bi ga kdo lahko obsodil na novinarsko grmado.

Ljudje smo pač radi malo opiti, radi imamo evforijo in občutek nečesa lepšega kot je realnost sama. Luka je do tega trenutka v letošnji sezoni slovenske lige zabil 5 golov v 374 minutah. 2 proti Radomljam, 2 proti Krki in enega proti Zavrču. Je prvi strelec slovenske lige! Prvi strelec Maribora v Ligi Prvakov po samo 10-ih minutah igre.

Ljudje bi zdaj pač težko resetirali to prijetno omamo, blaznost, obsedenost z zvezdništvom, veliko svetovno zgodbo in pogledali na zelenico s kruto realnostjo. Da pred našimi očmi teče suhljat deček, še ne 19-letni sin Zlatka Zahoviča, ki kaže izjemno željo in občutek za doseganje gola, ki je trenutno v izredni strelski formi, samozavesten, a da v igri v polju kaže pomankljivosti; da njegova igra izven kazenskega prostora prostora še ni na nivoju NK Maribora in da se razen golov, še ni dokazal s kakšnimi posebnimi potezami, podajami, preigravanji... Da se morda celo „šverca“ na gole in da ga sicer v igri skoraj ni. Da je, če ne zabije gola, lahko najslabši mož na igrišču.

Ljudem nam je pač tudi vso to kolobocijo okoli reprezentance zdaj težko razumeti. Njegova odločitev je na pol za Portugalsko in na pol za Slovenijo - mladinska portugalska, a mladinska slovenska nikakor ne. V Sloveniji pride v poštev samo članska. Mladinske ni bilo do zdaj in je tudi naprej ne bo. Odločitev je zdaj na Srečku, ki kmalu prihaja v Maribor. Kar naj pride, nudili mu bomo vso podporo. Kar naj pride k nam v Ljudski vrt, kjer zdaj pravkar slavimo novega velikega junaka.

Ljudem nam je zdaj tako težko razumeti, kaj vse zdaj resnično roji po glavi Luke in Zlatka. Kaj sta se pogovarjala takrat v pisarni in kaj sta izjavila medijem. Ali pa je res bilo vse tako kot sta povedala in so vse preostalo naše teorije zarote? Pozornost in pritisk, ki ga Zlatko očitno zmore prenesti, podobno pa se zdi za Luko, je velik. In pomemben za na naš nogometni razvoj. Prostor, ki ga med Slovenci te dni dobiva nogomet, NK Maribor, je tudi zaradi te zgodbe ogromen in za kakšen trenutek se lahko zdaj tudi pri nas počutimo, kako je biti prava nogometna država. In tisti, ki bi radi, da Slovenija to postane, smo navdušeni, da je tako. Da se tudi v Sloveniji rojevajo zvezde in zgodbe.... Resnične ali lažne...

Rene Puhar - Fabi 
Fatal 10 - Nogometni blog

Priporočam še: http://ekipa24.si/clanek/magazin/pogled/541b6795144db/se-danes-ce-bi-odlocal-jaz

Maribor - Sporting: DRAMA V TREH POGLAVJIH...

… IN PROLOGOM

Do individualnih sposobnosti nogometašev Maribora sem bil vedno nekoliko skeptičen. To skepso so potrjevali tudi nekateri prestopi. Z izjemo Iličiča, ki je bil za naše razmere tako ali tako „vesoljec“ in še koga (Berič), so igralci iz Maribora v boljših ligah težko uspevali. Tudi Ibraimi se je vrnil iz Cagliarija, kjer se ni dokazal. Zagotovo bi se v mariborski kolektiv (vsaj iz tekmovalnih razlogov) želel vrniti Velikonja in še kdo, ki je odšel v tujino kot velik talent, a v boljši ekipi ni uspel dokazati svoje individualne kakovosti.

A me je včeraj Maribor presenetil prav v tem smislu. Proti Sportingu je poleg izjemnega kolektiva pokazal (dokazal) tudi svojo individualno moč. Handanovićeva mirna, rutinirana posredovanja, Stojanovićevo predrznost, agresivnost in pregled nad igro, Mertljevo nepremagljivost v obrambnih duelih, Ibraimijevo fineso, Tavaresovo sposobnost grajenja žoge in napada, Zahovićev občutek za iskanje in izkoriščanje lukenj v obrambi nasprotnika, njegov instinkt za gol... To je individualna moč, ki je Maribor ni imel še nikoli - niti pred 15 leti, ko smo se v Ligi prvakov branili s Simeunovičem, Galičem, Čipijem, Sešlarjem, Karičem, Bozgom,... in niti pred petimi, ko smo nadigrali Palermo z Iličićem, Bačinovićem, Anđelkovićem, Mezgo, Volašem,... Trenutna kombinacija izjemnega kolektiva, ki združuje individualno zrelost, mladostno predrznost, urejene razmere v klubu, jasno klubsko vizijo, dobre odnose z navijači, odlično vzdušje na stadionu,... je najboljši Maribor, kar ga poznam. Ko bo Maribor vseh 90 minut sposoben odigrati na ravni, ki jo je proti Sportingu kazal do polovice drugega polčasa, bomo lahko brez zadržkov govorili o najboljši ekipi Maribora vseh časov.

1. POGLAVJE: REALIZACIJA USPEŠNEGA TAKTIČNEGA NAČRTA

(1.- 66. minuta)

Sportingu realno v odprti igri nismo mogli konkurirati, žoge glede na njihovo agresivnost, hitrost in tehniko, nismo mogli dolgo držati v posesti. Zato smo lahko do uravnotežene igre prišli samo s strnjenim, tesnim, agresivnim pokrivanjem v obrambi, s prestrezanjem žog, igranjem na robu prekrška; v napadu pa s preskovanjem sredine, z direktnimi žogami na Tavaresa in Ibraimija, ki sta morala zadržati žogo, da so se lahko v napad priključili Vršič, Sallalich, Bohar,... ali izsiliti prekršek. Umiriti smo morali tempo igre, ki ga je želel vsiliti Sporting.

Da nam je uspelo, dokazuje statistika: Maribor je v obrambi uspel odvzeti nasprotniku kar 20 žog (Sporting 11), v fazi napada pa sta bila ključna igralca Filipović in predvsem Stojanović, ki je uspel Tavaresu in Ibraimiju podati kar 15 žog! Igra 18-letnika je bila spet fascinantna. In tudi v obrambi je vsaj v tem delu igre igral odlično ter bil ob Handanoviću najboljši igralec Maribora. Filipovićeva napadalna vrednost je bila v učinkovitosti njegovih podaj (26/31 – 84%), znova pa je kar dve tretjini le-teh usmeril naprej (16/21 – 76%). Napadalca Ibraimi in Tavares, sta do 67. minute uspešno sprejela kar 47 podaj (!), kar tudi statistično dokazuje, da smo kljub majhni posesti hitro in uspešno prenašali žoge v napad.

2. POGLAVJE: PSIHO-FIZIČEN PADEC

(67. - 90. minuta)

Potem je sledil razumljiv padec v igri, ki je bil posledica fizične (agresivne igre v prvih treh četrtinah tekme) in psihične (pomanjkanje koncentracije zaradi neizkušenosti igranja tekem na tam nivoju) limitiranosti ekipe. Prav v tem obdobju pa se je Sporting z vstopom enega svojih najdragocenejših igralcev, „jokerja“ Carlosa Maneja v 66. minuti, začel dvigovati.

Zato je Sporting od 67. minute popolnoma dominiral. V tem obdobju je portugalski klub odigral 128 uspešnih podaj, Maribor le 35; še bolj nazoren pa je statistični podatek o številu uspešnih podaj v napadalni tretjini iigrišča. Sporting 64, Maribor 8. Igra Maribora je razpadla. Z vstopom Zahovića in Mendya smo sicer upali na psiho-fizični dvig ekip, a se dogajanje ni igrišču ni spremenilo. Stojanović je na primer v tem delu igre uspel odigrati le 2 uspešni podaji (do 67. minute pa kar 29), brezup Maribora pa je dosegel višek ob zadetku Nanija, ki je izkoristil neagresivnost in nezbranost Vršiča v duelu 1:1 prav v trenutku, ko je Vršič na igrišču (dobesedno) čakal na zamenjavo z Zahovićem.

	Maribor	Sporting
Streli	14	27
Priložnosti	11	21
Posest	36,10%	63,90%
Predložki	9	36
Podaje – uspešne	198 od 276 (72%)	386 od 469 (82%)
Podaje v ofenzivni 1/3 – uspešne	39 od 75 (52%)	151 od 204 (74%)
Prestrežene, pridobljene žoge	20	11
Zračni dueli – uspešni	8 od 23 (35%)	15 od 23 (65%)
Prekrški	12	13

3. POGLAVJE: SODNIKOV PODALJŠEK Z ZAHOVIĆEVIM KONCEM

(91.-93. minuta)

„Ni predaje“ je znana navijaška parola mariborskih navijačev, ki se je, če se ne motim, v Mariboru rodila nekje pred petimi leti, pred povratno tekmo Maribora s Palermom, ko se je v Ljudskem Vrtu začenjal nov preporod ekipe pod Zahovićevim in Milaničevim vodstvom. Takrat smo v gosteh izgubili 3:0, a smo navijači Maribora na povratni tekmi verjel v napredovanje, čeprav za to ni bilo nobenega realnega upanja. Tekma, ki se je mnogi spominjajo po enem od najboljših vzdušij v Ljudskem Vrtu v zgodovini, se je začela z neverjetnim navijanjem, koreografijo, ognjemetom in popolno ofenzivo Maribora ter hitrim vodstvom 2:0. Palermo je potem sicer hitro razblinil mariborske upe za Evropsko Ligo, a je tekma kot eden najpomembnejših mejnikov v obdobju formiranje nove mariborske ekipe in ponovnega pridobivanja samozavesti v Evropi, vseeno ustoličila novo in pomembno navijaško parolo. Parolo, ki smo jo slišali tolikokrat, da je postala resnična. V sodnikovem podaljšku je Maribor s pomočjo Zahovića, Mendya, Mauricia, publike in kdo ve česa še izenačil. Za točko. Za čudež. Za-služeno!

Tekst: RENE PUHAR – FABI

Foto: Jure Banfi – SNPortal.si

Vir statičnih podatkov: mobilna aplikacija FourFourTwo Stats Zone, Opta

"Run 'n gun" SPORTING

Kar trije igralci Sportinga so začeli v prvi postavi na zadnji reprezentančni tekmi Portugalske: Rui Patricio, William Carvalho in Nani.

Po nekaterih podatkih naj bi si Williama Carvalha v zadnjem prestopnem roku zaželel Chelsea, in to za 44 mio. €?!

Povprečna starost pričakovane 1. postave Sportinga je samo 24,2 leta; najstarejši igralec je Nani s 27. leti.

1. ZADNJI REZULTATI

23.8.2014 Sporting – Arouca (portugalska liga) 1:0 (strelec: Mane)

31.8.2014 Benfica – Sporting (portugalska liga) 1:1 (Slimani)

13.9.2014 Sporting – Belenenses (portugalska liga) 1:1 (Carillo)

2. ZNAČILNOSTI

RUN 'N GUN! Divjanje. Nenehno iskanje praznega prostora in hitro vključevanje igralcev v napad. Direktne, rizične podaje.

PRESING: Agresivnost v obrambi, kjer stojijo zelo visoko in večinoma izvajajo presing na nasprotno ekipo že na njihovi polovici.

PREKINITVE: Pomota, če mislite da so Portugalci ranljivi v prekinitvah. V njihovi 1. postavi so 4-je igralci (Sarr, Mauricio, Carvalho, Slimani), ki so nevarni v napadalnem skoku in z zanesljivim Rui Patriciom tvorijo močan obrambni blok tudi pri obrambnih prekinitvah.

SISTEM: 4-3-3 z zelo ofenzivnima bočnima igralcema v zadnji liniji in z dvema zelo agilnima, eksplozivnima in tehnično sposobnima igralcema v sredini (Silva, Martins).

3. POSTAVA

Sporting je obe zadnji tekmi (Benfica, Belenenses) začel z istimi igralci in v isti formaciji – DESNO! Tudi proti Maribor lahko pričakujemo podobno, a s kakšno poživitvijo v ofenzivnem delu ekipe (Mane?)

4. KLJUČNI IGRALCI

CARVALHO (22 let, 187cm): Čvrst zadnji vezni igralec, ki daje vihravi igri Sportinga nekaj mirnosti in prepotrebne fizične moči; ustavlja nevarne kontranapade in večkrat umirja tempo igri Sportinga v napadu. Eden najboljših igralcev portugalske lige in član prve enajsterice portugalske reprezentance na zadnji tekmi proti Albaniji.

SLIMANI (26, 184 cm): Kopija Maria Mandžukiča - klasična devetka, kobra kazenskega prostora, ki ga z žogami hrani celotna ekipa. Zelo nevaren v igri z glavo in nepredvidljiv tudi po tleh. Občudovali smo ga lahko na svetovnem prvenstvu v reprezentanci Alžirije.

RUI PATRICIO (26, 190 cm): Pooseblja stabilnost ekipe in daje, prav tako kot Carvalho, vihravi in včasih naivni ekipi, nekaj umirjenih tonov. Standardni reprezentant. Simbol kluba in ljubljenec navijačev. Kapetan.

5. KJE SO NAŠE „ŠANSE“?

PRESTREŽENE ŽOGE V SREDINI: Hitro vključevanje Sportinga v napad lahko povzroči luknje, ko izgubijo žogo. V fazi napada pri nevtralnem izidu zadaj ostajajo le trije (Carvalho, Sarr in Mauricio), zato bo največja priložnost Maribora v kakšni prestreženi žogi na sredini igrišča in hitrem prehodu v protinapad, kjer bi lahko prišli do igralca viška (4:3).

UMIRJANJE TEMPA: Grški slog. Držanje žoge posesti, počasni napadi, izsiljevanje prekinitev z žogami na Tavaresa oziroma karkoli kar bo odvzelo visok tempo igri, ki ji ne bomo sposobni slediti skozi vseh 90 minut.Takšno igro bo Sporting želel vsiliti tudi na vseh preostalih tekmah Lige Prvakov. To je njihova komparativna prednost. Če nam jih uspe umiriti, lahko postanejo nervozni in ponudijo kakšno napako več.

JEFFERSON in ESGAIO: Bočna branilca Sportinga se zdita najšibkejša člena ekipe v obrambi in priložnost za Maribor. Pobeg Boharja v prazen prostor ali akcija Ibraimija 1:1 bi lahko na straneh predrla Sportingovo obrambno linijo.
Nova informacija!: Šulerja bo zaradi poškodbe zamenjal Arghus. Igralna formacija ostane enaka. 

6. NEVARNOSTI

NAŠI „BEKI“: Seveda! Naši obrambni bočni igralci - beki, tam, kjer smo v obrambi (poleg Handanovičevih (ne)skokov na visoke žoge) najbolj šibki, kar je zdaj že splošno znano dejstvo tudi v Evropi.

1:1 SKOZI SREDINO: Sporting je lahko izjemno nevaren tudi v prodorih skozi sredino, kjer Silva, Martins, Mane,... v igri 1:1 potrebujejo malo prostora. Obrambna igra Filipoviča in Mertlja bo izrednega pomena.

VISOKI PREDLOŽKI IZ LEVE :Visoke in polvisoke žoge, ki iščejo Slimanija, bodo še posebej nevarne iz leve. Od tam bodo prihajale tudi podaje Nanija in izrazitega levičarja Jeffersona, ki je igralec Sportinga z najnevarnejšo podajo.

RENE PUHAR - FABI

P.S.: Jutri Maribora ne pričakujte veliko na nasprotni polovici. Proti Sportingu lahko igramo samo z nizko postavljeno gibljivo obrambo v kateri bomo s strnjenim kolektivnim branjenjem, prevzemanjem in podvajanjem igralcev odgovorili na njihovo individualno superiornost. 

Prava pot težkih porazov

 Ne, to ni bila „Katančeva tekma“. Ne, ni res, da to ni pravi sistem igre, da je Novakovič prestar, Samardžič premehek, da Kampl ni igral na pravem položaju. Zdaj, ko sem si tekmo bolj precizno pogledal še drugič, lahko zavrnem skoraj vse očitke, ki sem jih imel takoj po tekmi. Po tako bolečem porazu je sicer težko verjeti, da je Slovenija vseeno na pravi poti, a je vendar res...

Nov model igre za nov kvalifikacijski ciklus

 Naj spomnim, kaj se je z modelom igre slovenske reprezentance dogajalo po zadnjem uspehu - uvrstitvi reprezentance na Svetovno prvenstvo 2010. Kekovo vztrajanje pri dveh napadalcih (4-4-2) je nasledil nesrečni Stojanović, ki je takoj presedlal na - vsaj takrat - zelo moderni 4-2-3-1 ki ga je kmalu za tem veliko bolj uspešno nadgrajeval Katanec, ki mu je v prejšnjem, že izgubljenem kvalifikacijskem ciklusu, s tem sistemom na koncu skoraj uspel čudež. Vendar se je po porazu na katastrofalni prijateljski tekmi z Alžirijo (marec' 14) odločil za spremembo. Na južnoameriški turneji (junij '14) je že na 1. tekmi proti Urugvaju preizkusil sistem 4-1-4-1 (na grafiki levo je prikazana postavitev Slovenije na tej tekmi).

 Na igrišče je v Talinu reprezentanca pritekla v skoraj identični postavi in sistemu kot proti Urugvaju - z Rotmanom, Samardžičem in Stevanovičem v novi vlogi vred. Vsi omenjeni igralci do tekme z Urugvajem niso bili resni kandidati za prvo postavo, Rotman pa je v Urugvaju šele debitiral. Tekma v Montevideu je Katanca toliko navdušila, da so se očitno rodili novi igralci in nov sistem za nov kvalifikacijski ciklus. 

Estonija-Slovenija, 1. polčas

 V tem sistemu igre Slovenija pridobi na fizični moči in duel igri na sredini igrišča, vendar izgubi na nepredvidljivosti in kreativnosti v napadu. Vidimo lahko, da se Stevanovič giba med linijama, pred njim pa „fizičarja“ Kurtič in Rotman tvorita močan zid, ki je v obrambi neprebojen, v napadu pa premalo pretočen. Velika večina odgovornosti za napadalni navdih je tako na krilih - Kamplu in Iličiču. Ta model igre je zelo primeren, ko želi ekipa imeti nadzor v igri, posest, vendar je pomankljiv, ko je potrebno imeti v napadu potezo, igralca ali pač nekaj več. Prav to se je na igrišču dogajalo v prvem polčasu in to je bil na nek način tudi naš uspel načrt. Zagospodariti na igrišču, nadvladati Estonce in poskušati izkoristiti priložnost, ki bi se nam morebiti ponudila. Nikakor pa ne dovoliti, da bi do priložnosti prišli Estonci!

 Vendar so imeli svoj jasen taktičen načrt tudi Estonci. Bili so zelo disciplinirani in do potankosti poznali karakteristike vseh naših igralcev. Tudi na to, da sta se v začetku tekme Rotman in Kurtič nevarno odkrivala med estonsko obrambno in vezno linijo, so takoj reagirali. Če smo želeli Estoniji dati gol, smo morali riskirati več.

Estonija-Slovenija, 2. polčas

 Katančeva ideja v garderobi je bila jasna. Še vedno je želel obdržati stabilnost in neprebojnost v obrambi; vendar je želel v napadu narediti nekaj več prostora za Kampla, zato sta se Rotman in Kurtič v fazi napada odkrivala bolj proti stranskim linijam igrišča, Kurtič je v fazi našega napada stekel celo povsem na krilo, na predhodni Kamplov položaj. S tem smo tvorili trojico igralcev na vsaki strani igrišča (na grafiki desno vidimo napadalno formacijo 2. polčasa: Struna, Kurtič, Kampl na levi in Brečko, Rotman, Birsa na desni - na grafiki ni Cesarja, Samardžiča, estonskega napadalca in obeh vratarjev, saj za to razlago niso relevantni). Tako je naša igra je dobila širino, ob prenašanju žoge od trojice na eni do trojice na drugi strani igrišča pa so se morali nekoliko razširiti tudi Estonci, kar je omogočilo nekaj več prostora na sredini igrišča, kamor se je v fazi napada pomaknil Kampl. Na grafiki lahko vidimo, da se je poleg gibanja proti sredini tudi bolj priključil napadu in povezal z Novakovičem, ki je bil v 1. polčasu preveč osamljen v napadu. Novakovič je nato zaigral bolje, saj je v 2. polčasu uspel v svoji posesti ohraniti 78% žog – 7/9, ki so bile podane nanj (v prvem polčasu le 43% - 6/14). Ko je bil Iličič pravočasno zamenjan z Birso, smo v napadalnih akcijah postali še bolj nevarni, do priložnosti sta prišla Novakovič in Rotman. V 78. minuti se je ob strani igrišča za dodaten pritisk pripravljal Lazarević, ki bi verjetno menjal Rotmana, kar bi pomenilo dodatnega ofenzivnega igralca več – Kampl bi se takrat pomaknil povsem na sredino. Katanec se je odločil napasti, začutil je, da Estonci padajo in potem se je zgodil...

...Stevanović 

 Kako težko je bilo Katancu po tekmi, je vidno ob njegovem intervjuju na RTVSLO. Seveda, imel je občutek, da popolnoma nadzira tekmo, da postopoma gnete nasprotnika, pripravljal je menjavo in želel Estoncem zadati zadnji udarec, vendar ni mogel predvideti Stevanovića – tega ne bi mogel niti „Guiness“, ki ga je Srečko skrušeno omenil v intervjuju po tekmi. S tem je želel Katanec izraziti svojo nemoč, ko selektor v želji po popolnem nadzoru dogajanja na igrišču, nima možnosti vplivati na posamezne malenkosti. Na detajle, ki na koncu tolikokrat odločajo o velikih stvareh, o zmagah in porazih, na milimetre ob strelih, na majhna zamujanja, ki ločijo prekrške od točnih štartov, na ege. In prav slednje, ta Stevanovićev ego, ta malenkost je tista, ki je tokrat ločila Katanca od popolnega nadzora tega srečanja in odločila tekmo, ki je bila za Slovenijo izjemnega pomena. Stevanović je v 62. minuti več kot očitno revanširal Antonovu za njegov prekršek v 1. polčasu, saj si drugače tega brutalnega in neracionalnega štarta na sredini igrišča ni možno razlagati. Vrniti nasprotniku za prekršek v 1. polčasu na takšni tekmi in na takšen način je popolnoma nesprejemljivo in to je nekaj kar bo Katanec in Slovenija težko pozabila. Že takrat bi Stevanović lahko dobil rdečega, a ga ni, je pa bil sodnik razumljivo lahek na kartonu ob njegovem vlečenju v 79. minuti. 

Zakaj je Slovenija vseeno na pravi poti?

 Poraz se od poraza razlikuje, pravi znana nogometna floskula. Včerajšnji poraz je drugačen od tistih, ki jih je reprezentanca doživljala recimo v Stojanovićevem selektorskem obdobju, da katerega drugega sploh ne omenjam. Grenek priokus po včerajšnji tekmi je zameglil pozitivne plati, a teh ni bilo malo. Reprezentanca je kljub že četrtem zaporednem porazu brez danega gola (!) včeraj vseeno dokazala, da ima rep in glavo, da ima disciplino in čvrstost, da je dobro selekcionirana in vodena, da ima koncept igre, ki je sicer šele v razvoju, a kaže temelje v katere je potrebno verjeti in jih nadgrajevati. Več o tem kje je prostor za napredek v igri Slovenije (ob ofenzivni igri vezne linije so to zagotovo tudi prekinitve) v članku pred naslednjima kvalifikacijskima tekmama, toda naj za konec začinim še z eno mislijo. Včerajšnjo tekmo je poleg neumnosti Stevanovića odločila še ena napaka – Katančeva. Njegova neizmerna želja, da bi tekmo kljub igralcu manj vseeno zmagali. Po rdečem kartonu, se nismo premaknili v obrambno formacijo, ampak smo vseeno poskušali diktirati igro na podoben način kot prej, kar je bil neposreden razlog za prejeti gol. Toda ali je to Katancu in reprezentanci mogoče zameriti?

 RENE PUHAR - FABI