Ko je Real Madrid kupoval Garetha Bala
za 100 milijonov evrov, je to malo spominjalo na zgrešeno
zvezdniško kadrovanje Reala v prejšnjem desetletju. Vendar je
Realova politika nakupovanja in selekcioniranja igralcev trenutno
popolnoma drugačna - z nakupi vlaga izključno v napredek na
igrišču. Medtem se njihovi največji rivali nahajajo na prelomnici.
Barcelona, klub, ki je še nekaj let nazaj narekoval nogometne
trende, trenutno vlaga v novo identiteto in z Neymarjem znova išče
šarm in poletnost v igri. Z atraktivnim Brazilcem si želijo
povrniti popularnost in ugled, ki ju je Barcelona uživala v eri
velikega vizionarja Pepa Guardiole in ki od njegovega odhoda
postopoma puhti. Oba najbolj odmevna nakupa zadnjega prestopnega roka
pa vsak na svoj način jasno kažeta, kakšni igralci trenutno
veljajo za dragulje na nogometnem trgu: psihično in fizično
superiorna krila – Superkrila. Tekst pred vami odgovarja, kaj so
Superkrila, kakšne lastnosti imajo, kakšna je njihova vloga na
igrišču, kateri sistemi igre jih o(ne)mogočajo, zakaj in koliko
slovenski nogomet zaostaja za svetovnim vrhom in kdo ga narekuje.
Vabim k branju.
Obvladovanje žoge, oster predložek,
dribling, pridobivanje prostora, močan in precizen udarec – vse to
v najvišji dinamiki gibanja. Odločnost in predrznost, psihološka
trdnost, pripravljenost prevzemati odgovornost, preudarnost in
predanost kolektivu - vse to v polnem šprintu. Psiho-fizična
superiornost kril je v zadnjih letih postala sinonim za razvoj
nogometne igre. Superkrila so dala odgovor na tiki-tako!
Napadajo v obliki sunkov iz stranskih
linij igrišča, so polnapadalci - v fazi obrambe se vračajo v
linijo veznih igralcev, v trenutku pridobitve posesti žoge pa se
eksplozivno transformirajo v napadalce. V tlorisno izrisani nogometni
formaciji se nahajajo tam, kjer je navadno položaj kril pri letečem
predmetu (torej zgoraj levo in desno), od tod so verjetno tudi dobila
ime. Sicer pa je fantastično razumeti krila v prenesenem pomenu. V
kolikor so psiho-fizično superiorna (in samo takšna imenujem
Superkrila!) s svojo borbenostjo, odločnostjo in nenehnim
vtekavanjem v prazen prostor na igrišču, odpirajo nove in nove
možnosti za razvoj napada, kar daje igri višji tempo. Resnično
lahko dobimo občutek, da ekipa na svojih Superkrilih leti in da se
moramo vsi skupaj z varnostnim pasom privezati na sedeže, kot se je
na zadnjem El Clasicu duhovito spomnil Goran Obrez.
Ekipo navdajajo z upanjem in pogumom,
vlivajo samozavest. Ob pogledu na Ronalda, Riberya, Robbena,
Sterlinga, Gervinha se piloti samo ponosno nasmihajo. Vendar pa
nekateri najboljši trenerji igrajo brez Superkril. Predvsem v
Italiji tudi najboljše ekipe igrajo v formacijah, ki Superkril ne
omogočajo. Juventus je trenutno verjetno najboljša ekipa na svetu,
ki v sistemu 3-5-2 igra z levimi in desnimi bočnimi igralci (ti
stojijo bliže svojemu golu in jih ne moremo poimenovati krila, saj
so v tlorisno izrisani formaciji postavljeni bolj na sredo trupa,
tudi njihova vloga na igrišču pa se od krilnih močno razlikuje). V
tem igralnem modelu operira tudi Inter, večkrat Fiorentina, od
vrhunskih neitalijanskih klubov brez kril igra Monaco (3-5-2),
občasno tudi Atletico Madrid (4-4-2). Skoraj vse druge najboljše
evropske ekipe pa igrajo v sistemih 4-2-3-1 in 4-3-3, ki
maksimizirata izkoristek Superkril. Nazadnje se je trendu vdal
legendarni Milan, ki je s prihodom Clarenca Seedorfa na 4-2-3-1
preklopil iz zanje značilnega sistema „smreke“ (4-3-2-1).
Na klubski ravni je zanimiv primer
Maribor, ki tudi v tem segmentu razvoja kluba deluje izjemno
strateško. Trenutno igra v sistemu 4-4-1-1, gre pa v bistvu za
postopno transformacijo iz sistema 4-4-2 v modernejši sistem
4-2-3-1, ki v Mariboru poteka že (pre)dolgo. V času Milaniča je
ekipa prešla iz zastarelega 4-4-2, z veznimi igralci v rombu, v
modernejšega 4-4-2 z veznimi igralci v liniji in kasneje vse bolj v
4-4-1-1, s Šimundžo pa 4-4-1-1 že kaže bolj jasno težnjo po
uveljavitvi sistema 4-2-3-1 (vmesno Čačićevo obdobje je bilo za
razvoj igre NK Maribor popolnoma anomalično, ker je bila še ena od
zablod velikega gospoda). Trenutno je sistem igre Maribora še vedno
bolj podoben tistemu z bočnimi igralci sredi trupa, glavna ovira za
hitrejši prehod v sistem 4-2-3-1 pa je profil igralcev, ki jih
Maribor trenutno (n)ima na razpolago. Igralec, ki je po
karakteristikah najbližji izpolnitvi kriterijev za profil
Superkrila, je seveda Damjan Bohar, vendar tudi njemu manjka nekaj v
segmentih prodornosti in tehnike. Vršič, Cvijanovič in tudi Mezga
ne sledijo najvišjim standardom na tej poziciji, takšna tako
imenovana „tehnična krila“ iz vrhunskega nogometa dobesedno
izginjajo. Krilnim
igralcem z izrazitimi tehničnimi kvalitetami se v vrhunskem nogometu
iščejo nove pozicije na igrišču. Vicenzo Montella, na primer, z
Iličičem ponavadi igra v sistemu 4-4-1-1,
preden pa se je v ekipo vrnil Gomez, je Montella Iličiča v sistemu
4-3-3 raje kot na krilo postavil v napad - v funkcijo „lažnive
9-ke“ (o tem kdaj drugič). Zlatko Zahovič se tega
seveda zelo zaveda in za krili opreza predvsem v smeri juga, a
zaenkrat novih Superkrilnih obetov ni na spregled. Nekaj upanja
prihaja iz lastne šole. V mislih imam Petra Stojanovića (18 let) in
Ranka Moravaca (19), vsekakor pa je potrebno še tudi videti, kaj
lahko Maribor na tej poziciji dobi od Matica Črnica (21).
Kako pa je v reprezentanci? Spomnimo,
da Matjaž Kek nikakor ni želel odstopati od sistema 4-4-2 z dvema
klasičnima napadalcema, kar za Superkrila ni ugodna taktična
postavitev (oziroma je lahko le v zelo ofenzivni različici, kot jo
na primer pogosto igra Manchester City). To vztrajanje sem sicer
razumel predvsem kot pozitiven PR, saj bi v javnosti pretvorba
sistema iz 4-4-2 v 4-2-3-1 delovala negativno. Tega premeteni Kek
seveda ni želel, po drugi strani pa Superkril že takrat ni imel.
Kot jih trenutno nima niti Srečko Katanec, ki pa kljub temu teži k
sistemu 4-2-3-1 (ki ga je, mimogrede, v slovenski reprezentanci sicer
neuspešno uvedel Stojanovič). S Kirmom ne eni in Birso ali Iličičem
na drugi strani po tem kriteriju nismo na najvišji ravni. To niso
Superkrila, zato ta pozicija v reprezentanci ostaja problematična
tudi za naslednji ciklus. In da ne bom samo problematiziral, bom
predstavil dve konkretni rešitvi. Prva je Dejan Lazarević, ki je
nasploh edini slovenski nogometaš, ki že od mlajših selekcij igra
na način Superkrila, njegovo dokončno klubsko in reprezentančno
eksplozijo pa še nestrpno čakamo. Druga možnost pa je seveda Kevin
Kampl, po psiho-fizičnih karakteristikah daleč najkvalitetnejši
slovenski igralec tega trenutka, ki pa ima poleg Superkrilnih
predispozicij tudi izjemne kreativno-organizacijske kvalitete in
peklenski prodor po sredini igrišča, zato je pri Katancu postavljen
bolj v sredino igrišča.
V realnem življenju nogometnega
trenerja so vselej potrebne žrtve, odrekanja in kompromisi.
Evoluciji igre lahko slediš samo z vrhunskimi igralci, le z
najboljšimi pa ga lahko tudi narekuješ in oblikuješ. Medtem, ko
naši najboljši nogometni ekipi svoja Superkrila še iščeta
oziroma razvijata, nogometni svet z vsakim naslednjim dnem preverja
in vpeljuje nove ideje. Raziskujejo se nove možnosti izkoristka
Superkril. Izmenjevanje strani levega in desnega Superkrila med samo
tekmo je že „passe“, najnovejši trend je psiho-fizična in
taktična univerzalnost večjega števila ofenzivnih igralcev, ki po
sistemu „vsi vse“ med tekmo konstantno rotirajo pozicije brez
vnaprej določenih pravil. Tako v enajsterici več ofenzivnih
igralcev premore psiho-fizične karakteristike Superkril, ob tem pa
imajo vsi ti igralci tudi sposobnosti organizacije igre in eksekucije
napadov. Med igro tako rotirajo med štirimi ali celo petimi
različnimi pozicijami, od pozicij levih in desnih kril, do srednjih
ofenzivnih veznih igralcev in napadalcev. Kateri trener v razvoju
omenjenega taktičnega sistema nogometne igre znova prednjači, lahko
verjetno uganete sami. Namig za začetnike: še enkrat preberite 1.
odstavek.
Ob koncu še nekaj lahkotnega branja,
oziroma 10 trenutno najboljših Superkrilnih dvojcev v klubih in
reprezentancah (po mojem mnenju):
1. REAL MADRID (4-3-3): Garreth Bale -
Christiano Ronaldo
2. BAYERN (4-2-3-1): Franck Ribbery –
Arjen Robben
3. CHELSEA (4-2-3-1): Eden Hazard -
Willian
4. BARCELONA (4-3-3): Neymar - Pedro
5. MANCHESTER CITY (4-2-3-1): Samir
Nasri – Jesus Navas
6. PARIS S.G (4-3-3): Ezequiel Lavezzi
- Lucas
7. LIVERPOOL (4-3-3): Daniel Sturridge
– Raheem Sterling
8. MANCHESTER UNITED (4-2-3-1): Danny
Wellbeck - Antonio Valencia
9. BORUSSIA DORTMUND (4-2-3-1): Marco
Reus - Pierre Emerick Aumbameyang
10. ARSENAL (4-3-3): Lucas Podolski -
Santi Cazorla
1. BRAZILIJA: Neymar – Hulk
2. FRANCIJA: Franck Ribery – Samir
Nasri
3. ARGENTINA: Sergio Aguero – Angel
Di Maria
4. NEMČIJA: Mario Goetze – Thomas
Mueller
5. ŠPANIJA: David Silva – Pedro
6. PORTUGALSKA: Christiano Ronaldo –
Nani
7. KOLUMBIJA: James Rodriguez – Juan
Cuadrado
8. BELGIJA: Eden Hazard – Kevin
Mirallas
9. ANGLIJA: Daniel Sturridge – Raheem
Sterling
10. SLONOKOŠČENA OBALA: Salomon
Kalou – Gervinho
avtor: Rene Puhar
