ŽIVI (v Celtic Park)!

Včerajšnji prenos na Sportklubu je bil v primerjavi z nogometnimi prenosi, ki smo jih vajeni na RTV Slovenija, pravi užitek. Prenos iz Ljudskega vrta se je začel 80 minut pred začetkom tekme s sproščenim nogometnim pogovorom med Goranom Obrezom in (vsaj na TV) redko tako odkritim in gostobesednim Zlatkom Zahovičem; vmes odlični prispevki, nato dovolj strasten in strokoven komentatorski nastop bratov Obrez, med polčasom in po tekmi pa, ob povsem solidnem voditelju studia Mihi Penku, Slaviša Stojanović in Mladen Dabanović, ki je bil v vlogi strokovnega komentatorja bolj sproščen in zanimiv kot dober mesec dni nazaj na RTV SLO. Včerajšnji prenos je bil po grenkem priokusu po SP v Braziliji, dokaz, da se tudi v Sloveniji zmore narediti atraktiven in hkrati kvaliteten nogometni TV-večer!

Glede včerajšnje tekme pa je najprej potrebno napisati predvsem dvoje. Kot prvo: šlo je za zelo taktično partijo iz obeh strani. Igralcem je bilo v igri prepuščeno zelo malo svobode v igri in gibanju, v ospredju je bila taktična disciplina in dosledno upoštevanje taktičnih dogovorov. In drugo: videli smo dva popolnoma različna polčasa. Zato bomo tudi analizo včerajšnje tekme razčlenili na ti dve polovici.

1. polčas – Tehnično-taktično obvladovanje igre Celtica

Trener Celtica Ronny Deila včeraj spremenil način igre svoje ekipe in tako popolnoma presenetil mariborski taktični načrt. Celtic ni igral z visokim tempom oziroma gor-dol, kot je bilo pričakovano, ampak povsem nasprotno: z vračanjem veznih igralcev v obrambno linijo so dolgo držali posest žoge na nevtralnem območju in igri jemali tempo. Celtic tudi ni igral tako ozko kot je v studiu pred tekmo pričakoval Zahović. Kar precej je bilo igre na krila, kjer so Lustig, McGregor in Berget iskali možnosti za prodor oziroma predložek. Kot kaže je tudi Celtic prepoznal šibkost naše obrambe predvsem v bočnih branilcih Stojanoviču in Vilerju in nenazadnje smo na ta način, preko visoke žoge, ki je preletela našo desno obrambno linijo, tudi dobili gol.

Generalno pa je bil to za nevtralnega gledalca dolgočasen polčas. Tavares in Ibraimi sta kot nabolj napadalno postavljena igralca morala braniti pozicijo na lastni polovici, Bohar in Vršič sta morala spremljati njihova bočna igralca, ki sta šla visoko v napad (kar je lepo vidno na grafični postavitvi levo, kjer sem izvzel 3 napadalce Celtica, 4 branilce in golmana Maribora, ki niso relevantni za to kar hočem povedati). Na grafiki lahko vidimo kako se je v fazi gradnje napada Celtica v zadnji linijo postavil vezist Mulgrew, prav on je diktiral počasen tempo igre, kar se je odražalo v visoki posesti žoge Celtica v nenevarni coni napada. Tudi Kayala in Johansen sta igrala povsem drugačno vlogo kot jo je napovedovala grafika pred tekmo. Ofenzivni vezist Kayal se je vračal v obrambo celo pred Taveresa in Ibraimija in tako na tem delu igrišča ustvarjal višek na le enega ampak kar dveh Celticovih igralcev, tako da bi bil presing Tavaresa in Ibramija 2:4 popolnoma nesmiselen. Bodite pozorni še kako visoko sta Lustig in Izaguirre "odnesla" Boharja in Vršiča. Taktično je s tem načinom igre Celtic v prvem polčasu obvladoval Maribor. Na zaprto in pasivno postavitev Maribora je bil pripravljen in poznal odgovore, vendar smo lahko pričakovali, da bo Maribor v drugem polčasu zaigral popolnoma drugače.

2. polčas – Pritisk Maribora

In res. Maribor je takoj na začetku drugega polčasa zaigral višje, Ibraimi in Tavares sta v obrambi stopila globoko na polovico Celtica; takoj, ko si je trojec Celtica začel podajati žogo pa sta v pomoč prišla Vršič in Bohar, kar je ponavadi pomenilo dolgo žogo naprej in hitro izgubo Celticove posesti. Na ta način je Maribor do približno 65. minute uspešno izvajal pritisk na Celtic, vrhunec te najbolj napadalne faze igre, je bila Ibraimijeva priložnost z glavo po podaji Vilerja v 59. minuti. Na ta način je strokovni štab Maribora tudi dobil odgovor, ki so se ga očitno kar nekoliko bali. Ali se Maribor proti Celticu lahko "odpre" (razlika v individualni kakovosti igralcev je seveda izrazita)? Odgovor je pozitiven. Proti Celticu je vsekakor lažje (vsaj intervalno) napadati kot pa nenehno čakati na svoji polovici. Vse to odpira veliko vprašanj za povratno tekmo, ko bo zelo zanimivo videti za kakšen način igre se bo odločil Maribor. Pričakujem kombinacijo zaprte igre (podobne 1. polčasu) in nenadnih presingov, torej nekakšno kombinacijo načrta 1. in 2. polčasa (verjetno bo prišlo tudi do rošade v začetnih 11 - namesto za Glasgow prenežnega Derviševića bo začel Mertelj). Vsekakor pa zelo obrambna postavitev tudi za Glasgow nikakor ne pride v poštev; tudi oziroma predvsem zaradi tega, ker si ne smemo privoščiti prevelikega števila kotov.

Glede igre v napadu je potrebno povedati, da Maribor včeraj ni igral 4-4-1(Ibraimi)-1(Tavares) kot je bilo napačno predstavljeno v večini medijev. Gibanje Tavaresa namreč ni bolj ofenzivno od Ibraimijevega (niti v obrambi, niti v napadu), prej obratno, saj se je Ibraimi veliko bolj odkrival v prazen prostor za zadnjo linijo Celtica, medtem ko je Tavares veliko prihajal po žogo nazaj, v sredino, kjer je z grajenjem žoge poskušal malo umiriti igro in omogočiti soigralcem tranzicijo v napad. Postavitev Maribora bi morala biti prikazana v sistemu 4-4-2 (ali 4-2-2-2).

Vrhunska tekma Filipovića

To poglavje bi sicer po prvotnem planu moralo pripadati Daretu Vršiču, ki počasi prevzema vajeti mariborske igre in postaja lider, ki ga Maribor že dolgo ni imel, vendar je Dare včeraj odigral nekoliko pod pričakovanji (tako, da ostaja dodana vrednost za Glasgow), zato tokrat izpostavljam Željka Filipovića, ki je včeraj odigral vrhunsko tekmo. 

Predvsem v fazi napada je Filipovič včeraj za Maribor pomenil steber zanesljive, a pozitivno naravnane igre. Imel je kar 95% uspešnost podaj (38/40), vendar je bolj kot ta podatek pomemen naslednji: kar 24 od njegovih 40.-ih podaj je imelo tendenco ofenzivne igre in so bile kot takšne tudi rizične. Ali je šlo za dolgo žogo (prenos igre), za natančno nizko ali visoko podajo v napad (večinoma Tavaresu v noge ali Ibraimiju v vtekanje), ali pa je žogo odigral v protinapad (večinoma Boharju ali Vršič), kar 92% (22/24) teh ofenzivnih podaj je bilo natančnih, ob tem pa je imel tudi 2 prestreženi žogi in izjemno podajo za gol. Njegova igra v napadu je bila vrhunska, medtem ko v obrambi predvsem bode v oči njegovo slabo posredovanje pri kotu, ki se je za Maribor končal neverjetno srečno. Žoga Stokesa iz kota ga je preletela in prav zaradi tega se je Van Dijk znašel sam pred Handanovičem. Po 80. minuti je opazno fizično padel, vendar ga je uspešno kompenziral sveži Mertelj, kar je bila še ena pravočasna rekacija Šimundže na včerajšni tekmi.

tekst: RENE PUHAR - FABI

foto: JURE BANFI / SNPORTAL

Katastrofalen debi v Manchestru

Louis Van Gaal je bil veliko trenersko ime že pred svetovnim prvenstvom v Braziliji, vendar mu je na svetovnem prvenstvu, pri svojih 62. letih, uspelo svojemu renomeju še nekaj dodati. Nizozemska je (ob izjemni vratarski menjavi pred enajstmetrovkami!) navduševala z igro v disciplinirani in čvrsti formaciji s tremi osrednjimi branilci (3-4-1-2), ki je sicer popolnoma neznačilna za prejšnje generacije nizozemske reprezentance. Vendar je popolnoma zgrešil, ko je na svoji 1. uradni tekmi z Manchestrom (Manchester United – Swansea, 16.8.2014, 1. kolo EPL 14/15) želel kopirati ta način igre. Zakaj?

Problem 1: Preveč defenzivna igra za igro na domačem igrišču proti slabšemu nasprotniku

V Van Gaalovem sistemu 3-4-1-2 so branilci dokaj statični in se med igro običajno ne vključujejo v napad. Med tremi branilci Manchestra (Jones, Smalling, Blackett) se je le Jones včasih pojavil na nasprotni polovici. Tudi Fletcher in Herrera sta po naravi defenzivna vezna igralca. Bočna igralca Young in Lingard pa sta se, nesamozavestna in nevajena svojih novih vlog, v obrambi vračala v zadnjo linijo kar je pomenilo, da je bilo v prvi enajsterici Manchestra 7 obrambno naravnanih igralcev. Van Gaal je sicer z načinom igre, ko 7 čvrstih in discipliniranih gara za 3 svobodne umetnike, uspeval v Braziliji, vendar je Nizozemska tam igrala na nevtralnem terenu. Prednost domačega terena proti slabšemu nasprotniku pa je v ustvarjanju pritiska na nasprotnika. V primeru čvrste defenzivne postavitve in nesamozavesti igralcev ob preiskušanju novega sistema pa je domače igrišče prej slabost kot prednost.

Problem 2: Nekompatibilnost treh ofenzivnih igralcev

Omenjeni „model 7-3“ je v Braziliji odlično deloval, a so tam dodano vrednost v napadu ustvarjali trije izjemni igralci: Sneider (diktiranje tempa, pas-igra), Robben (hitrost, odkrivanje v prazen prostor, dribling) in Van Persie (zadrževanje žoge, eksekucija). Kvaliteta, izkušnje in predvsem kompatibilnost omenjenih treh igralcev pa je popolnoma neprimerljiva s trojico Mata-Rooney-Hernandez. Med njimi proti Swanseau ni bilo čutiti nobene povezanosti, med sabo niso odigrali niti ene dobre akcije in tudi povsem objektivno med njihovimi karakteristikami ni kompatibilnosti. Vse skupaj izgleda kot da Van Gaal ne bi izbiral postavitve glede na kader s katerim razpolaga, ampak se je za omenjeni sistem igre odločil vnaprej, že na svetovnem prvenstvu... Zagotovo bi se Manchestrska izgubljena trojica na igrišču počutila bolje s še enim „ofenzivcem“, vendar ga ta sistem igre niti ne omogoča. (V drugem polčasu je Van Gaal spremenil sistem v 4-2-3-1, ki omogoča štiri ofenzivno naravnane igralce, kar je takoj funkcioniralo veliko bolje).

Problem 3: Prevelika odgovornost debitanta Lingarda

3-4-1-2 od obeh bočnih igralcev terja zelo dobro razumevanje sistema igre in veliko odgovornost, saj morata s svojim gibanjem tako v obrambi kot v napadu obvladovati celotno linijo igrišča. Na bočnih položaj je bila ta odgovornost za Younga in mladega Lingarda prevelik zalogaj. Predvsem na 21-letnem debitantu Lingardu je na tej tekmi slonelo veliko breme, saj se je večina napadov manchestra odvijala po njegovi strani?! Iz vidika trenerja je to popolnoma nerazumljivo, še toliko bolj, ker sploh ni bilo videti, da bi se to zgodilo kot reakcija na igro Swansea, ki bi načrtno bolj „odprl“ svojo levo stran (tudi na grafičnem prikazu sistema igre (levo), se vidi, da sta Jones in Lingard na desni postavljena bolj ofenzivno kot Blackett in Young na levi strani igrišča). Postaviti tolikšno odgovornost na debitantski nastop mladeniča pa je milo rečeno zelo čudna poteza, ki se je končala s (psihološko pogojeno?) poškodbo Lingarda že v 20. minuti tekme. Lingarda je do konca polčasa v tej vlogi zamenjal Januzaj, ki se je le nekoliko bolje znašel.

Problem 4: Uvajanje sistema z napačnimi igralci na napačni tekmi

Ves čas je bilo v igri Manchestra vidno nerazumevanje sistema igre, predvsem pa se je to kazalo v postavljanju in prevzemanju igralcev v obrambi. Tudi 1. gol Swansea je posledica slabega prevzemanja igralcev Manchestra v obrambi. Večkrat se je zgodilo, da je bil Swansea z manjšim številom igralcev v napadu nevaren. Predvsem bode v oči, da sta bila na tako pomembni tekmi in na tako odgovornih pozicijah v ogenj poslana mlada debitanta Blackett (20 let) in Lingard. Ob novincu Herreri, Smallingu v novi vlogi in novem sistemu igre, je vse skupaj že od začetka naprej zgledalo zmedeno, kar je vplivalo na ne-samozavest domače ekipe, kar so igralci Swansea hitro zaznali in vzpostavili ravnovesje na gostujočem terenu. Nobenega pritiska Manchestra več ni bilo čutiti, Swansea je zato zasluženo dobil 1. polčas.

Epilog: Sprememba igre v 2. polčasu več ni pomagala

Med polčasom je prišlo do transformacije v sistem 4-2-3-1, ki je takoj pokazal boljše rezultate. V sistemu s štirimi bočnimi igralci - Young in Nani na levi, Jones in Januzaj na desni - je Manchester takoj zaigral nekaj bolje, predvsem pa se je z omenjeno transformacijo ustvaril prostor za Januzaja na krilu, torej tam, kjer je on in tudi Manchester kot celota najbolj nevaren. Nenazadnje ima Manchester veliko kvalitetnih krilnih igralcev (Januzaj, Young, Nani, Valencia), ki v sistemu 3-4-1-2 ostajajo neizkoriščeni. United pa trenutno nima kvalitete, da bi takšne igralce lahko puščal ob strani. Sprememba sistema igre v 2. polčasu je rezultirala s pritiskom in izenačujočim golom, vendar je Swansea v Wales vseeno odšel z zasluženo zmago (1:2). Ostaja občutek, da se ekipa po zmedenem, nesigurnem začetku, ni uspela pobrati. Van Gaal bo vsekakor zelo razmislil, ko bo naslednjič na igrišče postavil „nizozemsko formacijo“. Predvsem na domačem igrišču proti slabšemu nasprotniku se to zaenkrat zdi popolnoma nelogično. Morda pa bo vse udrugače, ko se vrne Van Persie.

RENE PUHAR - FABI

„Pameten nogometaš? To ne gre skupaj!“

Pametni nogometni komentarji pač?

Stojim v vrsti na blagajni. Slaščičarka v Romansi na Pobrežju še sama začudena, da ne zmore postreči vseh, ki smo si po nedeljskem kosilu zmislili tortico. Neizbežno se sliši glasno debatiranje večje mešane družbe srednjih let pri mizah. Ženske gledajo, poslušajo, mnenja deli izključno moški del, pravzaprav dva. Debatirata o... nogometu. Seveda. Poslušam. „Pa to ne moreš verjet, kako budalo. Pa kak lahko to naredi. Pa to morš bit fukjen. V zadnji minuti... Pa za taki dnar. Pa to morš bit debil.“ Drugi (inteligentno): „Pameten nogometaš, to ne gre skupaj!“ Da me ni kar odneslo v zraven, sem globoko vdihnil in zaprl oči: Pametni nogometni komentarji pač?

Vseeno pa sem se z Googlom pozanimal ali je res možno, da obstaja korelacija med igranjem nogometa in inteligenostjo.

Znanstvenik Dr. Ken Bray (angleška univerza Bath, 2011) je analiziral vrsto posnetkov in ugotovil kako ključno je pri nogometu poznavanje matematičnih in naravoslavnih osnov. „Nogomet je umetnost, a hkrati znanost in prav vsak nogometaš pri igranju nogometa uporablja geometrijo, aerodinamiko in verjetnost.“ Trdi, da sta Messi in Rooney genija, da blestita v matematiki in naravoslovju in da imata intuitivno razumevanje geometrije. http://www.dnevnik.si/sport/nogomet/1042429991

Članek z naslovom „Elite soccer players are smarter than you are“ sledi raziskavi švedskih znanstvenikov (Karolinska Institute Stockholm, 2012), ki ugotavljajo, da nogometaši razmišljajo bolj hitro, čisto in fleksibilno kot nenogometaši. In da obstaja komponenta kognitivnih sposobnosti, ki jih nogometaši izboljšujejo skozi igranje. Z večletnimi testi so ugotovili tudi korelacijo med kognitivnimi in igralnimi sposobnostmi vrhunskih nogometašev. Nogometaši z boljšimi kognitivnimi sposobnostmi so v povprečju boljši od tistih s slabšimi.

Raziskava še sugerira, da bi kognitivni testi v zgodnjem otroštvu lahko postali uporaben pripomoček za predvidevanje nogometnega potenciala.

http://www.wired.com/2012/04/soccer-cognitive-functions/

Raziskav, ki ugotavljajo korelacijo med igranjem nogometa in inteligenostjo, je bilo še kar nekaj, medtem, ko raziskav o negativnih posledicah igranja nogometa na inteligenost sprva nisem našel. Ko sem tako pozitivno že skoraj zaključil, sem se spomnil na problematiziranje udarjanja žoge z glavo in poskusil s tem ključem...

Vsi, ki udarjajo žogo z glavo več kot 1300 krat na leto so bolj podvrženi poškodbam možgan, ki vplivajo na pozornost, spomin, planiranje, organizacijo in vid (annual meeting of the Radiological Society of North America, 2011). Hitrost žoge namreč pri rekreativni igri dosega okrog 55 km/h, pri profesionalni pa pogosto tudi več kot 110 km/h.

Tedaj so imeli načrt nadaljevati z raziskavami in tudi ugotoviti koliko udarcev žoge z glavo in pri kakšni hitrosti je še varno za človeške možgane, vendar teh izsledkov nisem našel.

http://www.businessweek.com/news/2011-11-30/hitting-a-soccer-ball-with-your-head-linked-to-brain-injuries.html.

Potem pa sem našel še najbolj konkretno, skrb vzbujajočo, a tudi najstarejšo izjavo psihologinje Adrienne Witol (Medical College of Virginia, 1995), ki pravi, da imajo nogometaši, ki udarjajo žogo najmanj 10 krat na tekmo (povprečno na tekmi vsak igralec vdari žogo z glavo 6-12 krat) na IQ testih za povprečno za 9 točk nižji rezultat od tistih, ki žoge z glavo ne udarjajo frekventno.

http://articles.latimes.com/1995-08-13/news/mn-34764_1_iq-test

Kakorkoli, bodisiigranje nogometa povišuje inteligentnost, matematične, geometrijske sposobnosti, bodisi povzroča poškodbe glave, znižuje IQ, bodisi med nogometom in inteligenostjo ni korelacije, se zdi zelo problematična inteligentnost komentarjev v zvezi z nogometom. Ali kot je Marjan Rožanc začel enega svojih nogometnih esejev, Mašo dvajsetega stoletja (1969): "Govoriti o nogometu z resnobo, obravnavati nogomet ne kot spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič manj resnična od drugih naših resnic – to je seveda še vedno nekoliko svetoskrunsko početje. Tak pristop k nogometu moramo najprej utemeljiti in mu priboriti življensko pravico, kar pa seveda ni niti najmanj lahko." Tam v vrsti za tortico sem se spet zavedel, da se od takrat v Sloveniji ni veliko spremenilo, da se Marjan Rožanc še vedno obrača v grobu in da se boj še ni zares začel...

RENE PUHAR - FABI