četrtek, 11. december 2014

MARIBOR V LP – Statistično...

Za nami je. Dolgo pričakovana, tako željena, mikavna, zabavna, spektakularna, veličastna, mitična Liga Prvakov. In ne, Maribor se ni blamiral. Povsem solidno smo je postavil, poleg dobrih rezultatov pa je pokazal tudi pogum, drznost in napadalno moč. V tem članku sicer ne bo mesta za izlive sreče in hvalospeve, ampak zgolj za krut suhoparen nogometni realizem. Skozi statistiko in izključno skozi statistiko bomo potegnili črto pod 6 tekem, ki smo jih odigrali z največjimi in najbogatejšimi.

1. Statistični segment: Goli in streli na gol
BOJTE SE IBRAIMIJA!
V 540. minutah Lige Prvakov in sodnikovih podaljških je Maribor zadel 4-krat, torej približno na vsakih 140 minut. Malo ali dosti? Čisto soliden izkupiček, če pogledamo preostale skupine. Manj kot štirikrat so namreč zadeli Bate Borisov (2), APOEL (1) in Benfica (2)! Prav štirikrat pa še kar nekaj ekip, med drugim tudi Monaco, ki je napredoval kot prvi v skupini. Sicer pa je bil povprečen strelski učinek ekip v letošnji LP 8,7 gola. Maribor se je torej širni Evropi in svetu pokazal tudi kot za gol nevarna ekipa. Med igralci je bil najbolj nevaren Ibraimi, ki je streljal 17-krat (1 gol), sledi Tavares 13 (0) in Sallalich 8 (0), Filipovič 6 (0) in Zahovič 5 (1). V nasprotnem smislu izpostavljam Mendya, ki je kot stalni joker v igro prihajal na že načete nasprotnikove obrambe, a kljub temu do strela prišel samo enkrat. 

2. Statistični segment: Podaje za priložnosti
KREATOR BOHAR?
Ta statistični podatek sem izbral, ker po mojem mnenju pove veliko o agilnosti in kreativnosti igralcev v napadalni fazi igre, ki ju drugi statistični podatki popolnoma spregledajo. Največ podaj, ki so pripeljale do priložnosti je uspelo Agimu Ibraimiju (11), veliko presenečenje pa je zame drugo mesto - čeprav je igral le približno polovico igralnega časa Maribora v LP, je to Damjan Bohar, ki je odigral kar 9 takšnih podaj in je v tem pogledu najboljši igralec Maribora glede na minute preživete na travi! Na tretjem mestu je Mitja Viler z 8-imi. Je pa v tem pogledu zagotovo razočaralo kar nekaj igralcev - med njimi Vršič (2), Sallalich (2) in povsem zagotovo tudi Tavares (5), vsekakor pa je premalo tovrstnih podaj prišlo iz pozicije Stojanovića – samo 1.

3. Statistični segment: Podaje
FILIPOVIĆ – DOKONČNO USTOLIČEN ORGANIZATOR
Maribor je imel na tekmah 80%-85% uspešnost podaj. V procentualni uspešnosti je bil najboljši Rajčević – 86% (171 uspešnih podaj od 200), vendar je potrebno seveda vedeti, da je uspešnost podaj zelo relativen podatek, saj nekateri igralci sprejemajo bolj, drugi pa manj rizične odločitve. Daleč najbolj nezanesljiva podajalca sta bila Vršič (71%) in Mendy (69%), daleč največ igre pa je šlo preko FilipoviĆa (246 uspešnih podaj), ki se je kot kaže dokončno ustoličil na poziciji organizatorja mariborske igre, sledijo mu Mertelj (201), agilni Stojanović (176), standardni Rajčević (171) in vseprisotni Tavares (162).

4. Statistični segment: Predložki
LE 1,8 USPEŠNEGA PREDLOŽKA NA TEKMO
Statistika je razkrila prav neverjetno nizko uspešnost mariborskih predložkov, ki pa prav gotovo ne gre na račun predložkov kot takih, ampak popolne nenevarnosti mariborskih napadalcev iz tovrstih akcij. Tavares, Ibraimi, Zahović niso igralci, ki bi lahko dobili zračne duele z nasprotnimi branilci, ta šibkost pa je bila izjemno opazna tudi v standardnih situacijah po katerih smo bili le redko nevarni in zato pogosto morali poizkušati z nizkimi variantami. Največ uspešnih predložkov je sicer uspelo Ibraimiju (6), Vilerju pa recimo samo 2 iz 18-ih poizkusov! Stojanović je imel na primer uspešnost 0/7, sicer pa je vsem igralcem vse skupaj uspelo samo 11 predložkov, le 1,8 na tekmo. 

5. Statistični segment: Driblingi
NOVINCA, KI PRINAŠATA VETER
Statistični segment v katerem Maribor zelo, zelo težko konkurira največjim, najboljšim. Gre za podatek, ki govori izključno o kakovosti v situacijah 1:1, Maribor pa se seveda zanaša na kolektivno igro. Vendar je Maribor tudi v tem pogledu odigral nekako nad pričakovanji, temu sta prispevala predvsem dva igralca, ki ju pred začetkom sezone še nismo (dobro) poznali. Petar Stojanović, ki mu je uspelo največ – 8 driblingov (od 15 poizkusov) in Sintayehu Sallalich (7 od 11). Zanimivo je, da standardna srednja vezista Filipovič in Mertelj v vseh šestih tekmah v napadu nista niti enkrat poizkusila z igro 1:1. Ta predvidljivost igre v sredini je močna determinanta mariborske igre, ki jo oziroma bi jo morali kompenzirati prodorni bočni in napadalni igralci.

6. Statistični segment: Obrambni dueli in prestrežene žoge
ŠULER – OBRAMBNI POGLAVAR BREZ MINUTAŽE
To je prvi (izključno) obrambni segment igre skozi katerega bomo lahko pogledali uspešnost mariborskih branilcev. Če seštejemo podatka uspešnosti v obrambnih dvobojih na tleh in prestrezanju podaj nasprotnika, postane zmagovalec Aleksander Rajčević z 29-imi uspešnimi akcijami (9 uspešnih obrambnih dvobojev in 20 prestreženih podaj), tesno mu sledi Mertelj (27), potem pa Stojanović (23), Arghus (22) in Viler (19). Če bi omenjeno statistiko delili z minutami, bi dobili povsem drugačno informacijo: daleč spredaj bi namreč bil Marko Šuler, s povprečno 7-imi uspešnimi obrambnimi akcijami na tekmo, na drugem mestu Arghus 5,4, šele potem pa bi prišel Rajčevič s 4,8. Med napadalno usmerjenimi igralci, je največ uspešnih obrambnih potez uspelo Sallalichu – 9, med razočaranji pa je vsekakor Filipović, ki je s celotno minutažo skupinskega dela LP prestregel le dve (2!) podaji nasprotnika. 

7. Statistični segment: Zračni dvoboji
SLABOST
Ta podatek jemlje v ozir tako obrambne kot napadalne zračne dvoboje in njihovo uspešnost. Prav neverjetno je, da je v tem pogledu znova najboljši Marko Šuler, ki pa v tem primeru ni najboljši le glede na njegovo minutažo, pač pa tudi generalno! Uspel je dobiti 9 dvobojev v zraku (100% uspešnost!), Rajčevič na primer 6/16, Arghus 5/15. Med napadalno usmerjenimi igralci je največ dvobojev dobil Tavares (8/32), sicer pa so na primer Ibraimi, Zahović in Mendy od skupno 29-ih zračnih dvobojev, dobili le 4 kar priča o pomankljivosti mariborske napadalne igre v zraku. Tudi sicer je Maribor v tem segmentu najbolj izrazito zaostajal za svojimi nasprotniki v Ligi Prvakov.

8. Statistični segment: Prekrški
PREKRŠEK – MARIBORSKI STRAH
Največ prekrškov je bilo storjenih na Sallalichu – 10, kar pove o njegovi prodornosti in nepredvidljivosti. Sledi Ibraimi (9) in zanimivo, Mendy nad katerim so nasprotniki naredili kar 8 prekrškov. Začuda je bil nad Tavaresom narejen le 1 na tekmo, je pa bil Marcos med glavnimi mariborskimi prekrškarji z 12-imi storjenimi prekrški, pred njimi je seveda Mertelj (14), za njim pa Stojanović (9). Če bi Mariborčani v prihodnje izboljšali igro v zraku (kar je seveda mogoče samo z novimi okrepitvami), bi lahko delali in izsiljevali tudi več prekrškov v igri, kar bi igri dajalo novo dimenzijo; čvrstost, stabilnost v obrambi in nepredvidljivost v napadu...

Statistični MVP Maribora v LP:
AGIM IBRAIMI
Tudi pri tej odločitvi jemljem v ozir samo številke oziroma statistične podatke pridobljene preko mobilne aplikacije v lasti OPTA. Je pa bila odločitev za najboljšega igralca izjemno nehvaležna, saj so tudi po statističnih podatkih mariborski igralci izjemno izenačeni. Ni nikogar, ki bi generalno izrazito odstopal. Tako na primer fascinira Stojanovićeva agresivnost v obrambi, vendar ima Petar manko pri konkretizaciji napadov, Viler je na primer izjemen prav v tem, vendar je v obrambi veliko slabši in manj agresiven. Po analizi statistike sem pozitivno presenečen nad Boharjem, ki bi ga uvrstil celo takoj za Ibraimija, saj je kvaliteten v vseh pokazateljih, ima pa izjemno visoko uspešnost podaj, tudi takšnih, ki so bile konkretizirane, nekoliko pa sem razočaran nad Tavaresom, predvsem nad uspešnostjo njegovih duelov in podaj, ki so pripeljale do priložnosti in Filipovičem, ki je statistično razočaral predvsem obrambnem smislu. Poleg tega, da je bil Ibraimi eden od strelcev, navdušuje uspešnost njegovih podaj (83%) v kombinaciji z njihovo ofenzivno usmerjenostjo. Poleg tega je Ibraimi realiziral kar polovico uspešnih mariborskih predložkov, tudi v obrambi pa je bil nekje na ravni preostalih mariborskih napadalno usmerjenih igralcev. Med kolebanjem med Stojanovićem, Boharjem in Ibraimijem, sem se odločil za 10-ko.

Tekst: Rene Puhar - FABI / Fatal10 - Nogometni blog
Foto: Jure Banfi / SNPortal.si

Grafika: FourFourTwo Stats Zone mobilna aplikacija - lahko jo downloadate v App Store ali preiskusite na spletu"


ponedeljek, 24. november 2014

LIZBONSKI NAČRT ZA ZMAGO

Tri od štirih tekem Maribora v Ligi Prvakov so bile izjemno dobre, vrhunske. A nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Kje so tiste malenkosti v igri Maribora, ki se jih še da izboljšati, ob predpostavki, da vse dobre stvari takšne tudi ostanejo? Kaj, kje in kdaj mora Maribor narediti, da bo premagal Sporting? 

Izziv št. 1: IZBOLJŠANJE BRANJENJA NA LEVI STRANI
V začetku sezone, ko je Maribor igral tekme za kvalifikacije v Ligo Prvakov, smo opozarjali na ranljivost Maribora preko bočnih položajev. Tam je bil Maribor najbolj ranljiv in iz akcij, ki so potekale preko kril, so si nasprotniki priigrali največ priložnosti, zabili največ golov.V zadnjih dveh mesecih, se je zgodil velik napredek v branjenju na desni strani. V prvi postavi, na desni strani vezne linije, se je zasidral Mertelj, v obrambi je vse bolj zanesljiv in suveren Stojanović, uigranost obeh omenjenih z Rajčevićem pa pomeni, da je Maribor postal na desni strani svoje obrambe neobhoden. To seveda ni veljalo za Hazarda v Londonu, a je že v Mariboru dvojica Stojanović-Mertelj Hazarda veliko bolje ustavila, tako da je šel iskat svoje priložnosti na drugo stran. Na levo stran mariborske obrambe, ki ostaja ranljiva točka branjenja. Grafika prikazuje driblinge Edena Hazarda na tekmi Maribor-Chelsea. Lepo je opazno, da je Hazard veliko lažje prebijal obrambo, ko je igral na naši levi strani, kljub temu, da je tam igral le približno 40% svojega igralnega časa (60% časa se je gibal na naši desni).
V Ligi Prvakov smo preko naše leve strani dobili večino golov. Proti Sportingu v Ljudskem Vrtu, po Vilerjevi napaki proti Schalkeju v Gelsenkirchnu, od tam je zadel Remy za 1:0 v Londonu in Hazard priigral enajstmetrovko v Mariboru. Vendar problem ne leži samo v Vilerju in Filipoviću, ki deluje v navezi z Vilerjem na levi strani obrambe, ampak tudi v načinu igre, v napadalne akcije, ki so usmerjene v to, da odkrijejo Vilerja, ki je s svojim predložkom eden najnevarnješih igralcev Maribora tudi v napadu. Preko Vilerja smo namreč v Ligi Prvakov ne samo dobili, ampak tudi dali vse pomembne gole. Podaja Boharju v Veltins Areni, predložek iz leve, odbitek in „rašlje“ Ibraimija proti Mourinhovim, na levi se je prav tako začela akcija, ki jo je rezultiral Zahović. Vse ali vsaj velika večina najpomembnješih dogodkov se zgodi na mariborski levi, v obrambi in napadu, njihov protagonist je Mitja Viler. Izziv, vprašanje in ključ do zmage v Sportingu se skriva v iskanju rešitve, kako na tej strani ostati nevaren v obrambi in postati čvrst v obrambi.

Če analiziramo, gole in enajstmetrovko, ki smo jih dobili iz leve strani, torej štiri zgoraj omenjene situacije, vidimo, da so plod invividualne napake Vilerja (preobramenjenost v igri?), plod nezadostne agresivnosti igralcev na levi strani (konkretno proti Sportingu Dare Vršič) in luknje na levi strani, ki jo pusti Viler po izgubi naše žoge v napadu (primer Remy in Hazard). Ker nikakor ne želimo, da bi Viler v napadu ostajal bolj zadaj, je očitno potrebno bolje zapirati prazen prostor, ki se ustvari z njegovim gibanjem v napad. Za Lizbono obstajata dve logični rešitvi:
- zamenjava Mertlja s Filipovičem v obrambni formaciji: s tem bi pridobili na agresivnosti v fazi branjenja na levi strani, vendar je seveda vprašanje kolikor bi s tem izgubila desna stran obrambe in koliko škode bi s tem izgubili zavoljo uigranosti trojic Stojanović-Mertelj-Rajčevič in Viler-Filipovič-Argus.
- prerazporeditev obrambnih igralcev: Boljše gibanje obrambnih igralec v fazi mariborskega napada na postavljeno obrambo; Argusovo pokrivanje prostora na levi, morda tudi na račun Stojanovičevega ostajanja v obrambi, kar se sicer že dogaja, a vsekakor to za Šimundžo, Gajserja in ostale ostaja nekaj kar je v igri še možno popraviti.

Če bo Viler seveda sploh igral. Konkretnejše informacije glede resnosti njegove poškodbe iz kluba do tega trenutka ne uhajajo, vendar smo lahko prepričani, da bodo v klubu naredili vse, da bo Viler pripravljen. Nenazadnje gre za ključnega igralca dosedanjih iger v Ligi Prvakov. Tako ali drugače.

Izziv št.2: ZADNJA ČETRTINA TEKME
O tem sem že pisal in verjetno me imate tisti, ki radi berete moje analize, glede tega že dovolj. Zato tokrat bolj na kratko (za bolj detajlno razumevanje tega problema pa si prosim preberite katerega od predhodnih prispevkov na to temo).

Na vseh tekmah dosedanjega dela Lige Prvakov (izjema je London), smo v drugem delu drugega polčasa izrazito padli. Predvsem je bilo to očitno proti Sportingu v Mariboru; to je bila prva tekma na tej ravni vsaj za večino igralcev Maribora, zato je bil tak padec, ki ga pripisujem tako psihičnim kot fizičnim dejavnikom, več kot razumljiv. Prav tako očiten je bil padec proti Chelseaju v Mariboru. V tem primeru ga ne pripisujem vsem objektivnim dejavnikom, med drugim tudi vse boljši igri Chelsea proti koncu tekme, ampak tudi temu, da smo skoraj celotno srečanje proti enemu najboljših klubov trenutno v Evropi, igrali z 12-imi igralci! Če želimo biti na srečanjih tega nivoja tekmecem skozi celotno srečanje enakovredni, moramo igrati s 14-imi igralci, izkoristi vse tri menjave, ki pa morajo biti tudi pravilno tempirane. Vsaka menjava je seveda rizična, tako je na primer bil Mendy že v prvi obrambni akciji po vstopu v igro proti Chelseaju (so)krivec gola, a takšen riziko je potrebno prevzeti, če želimo zadnji del srečanja odigrati bolj enakovredno. Tekmeci se namreč v zadnjem delu proti nam ponavadi dvigujejo, saj jih na igrišču še vedno nekoliko presenetimo. Trenerji vseh treh ekip, ki so Mariboru pustile točke, so v slačilnici med polčasom in ob igrišču besneli, dvigovali igralce in jih opozarjali, da bo proti koncu potrebno iztisniti vse rezerve... Takrat more Maribor pokazati svojega 12., 13., in 14. igralca. Problem in izziv št. 2 se torej imenuje: koga, kdaj in kako poslati na igrišče iz klopi? Vršič, Bohar, Mendy, Mejač, Ndiaye ali kdorkoli drug, ki bo vstopil, mora vnesti energijo za zaključek, da bomo znova sposobni vzpostaviti ravnovesje v igri; da ne bomo prepuščeni upanju na nezbranost, neodločnost, neučinkovitost nasprotnika.

KLJUČ DO LIZBONSKE ZMAGE
Sportingova igrain postava se od takrat, ko je ekipa gostovala v Mariboru, ni velikospremenila - KLIK. Tudi situacija v klubu in na lestvici ne. Sporting se še vedno bori s preštevilnimi neodločenimi izidi, ki so večinoma neuspeh. V portugalski ligi so v 10 tekmah kar 5 krat remizirali in so šele na 8. mestu, a le točko za 5. uvrščeno Brago. Tudi v Ligi prvakov zdaj potrebujejo predvsem vse 3 točke, ki bi jih ohranile v boju za napredovanje iz skupine, kar je bržkone njihov letošnji evropski cilj.
Sistem Sportingove igre ostaja 4-3-3 kar seveda pomen pritisk njihovih kril (verjetno bosta začela Nani in Carillo) na naše bočne branilce, trije vezni igralci pa pomenijo veliko obrambnih nalog predvsem za Tavaresa, ki se bo kot 3. vezni igralec vračal v sredino in izenačeval številčnost igralcev na sredini igrišča (Carvalho-Silva-Joao Mario : Filipović-Mertelj-Tavares). Grafika kaže pričakovano postavo in obrambna formacijo Maribora za tekmo proti Sportingu (4-4-1-1). Bodite pozorni na to, kako se mora Tavares (včasih ga zamenja 2. napadalec) vračati v vezni linijo in pokrivati njihovega zadnjega veznega igralca – proti Sportingu bo to Carvalho. Prav v Tavaresovi napadalni in obrambni igri, je namreč veliko odgovornosti in prav od njegovega jutrišnjega razpoloženja bo veliko odvisno, ali bomo v igri uspeli parirati portugalcem, odgovoriti na njihov začetni pritisk, zalet, agresivnost...
14 igralcev v igri in ohranitev ravnovesja v igri tudi v drugi polovici drugega polčasa, je seveda ključnega pomena samo ob predpostavki, da na najvišji ravni odigramo prve tri četrtine srečanja. Tako kot smo to do zdaj na treh od štirih srečanj in bili tudi na vseh treh celo blizu zmage. Zmage, ki si jo torej tako želimo tokrat ali pa čez dva tedna, ko bo Maribor igral proti Schalkeju. Vendar upati in sanjati o zmagi, ni nekaj kar bi bilo na ravni znanstveno-fantastičnega filma. Razmišljati, debatirati in analizirati možnosti za zmago Maribora v Ligi Prvakov je realnost! Ne zaradi budgetov, renomeja, velikosti kluba, podpore države,... pač pa enostavno zato, ker trenutno ekipa Maribora (vsaj na evropskih tekmah) na igrišču funkcionira tako kvalitetno kot še nikdar. In tukaj bom še enkrat omenil, da je ni mogoče primerjati s prvo generacijo, ki je v Ligi Prvakov igrala veliko bolj obrambno, bila prepuščena na milost in nemilost nasprotnika, čudežne gole Bozga, Balajiča, parade Simeunoviča. Ne, ta ekipa Maribora lahko čisto realno zmaguje tudi v Ligo Prvakov in ena izmed naslednjih dveh tekem Lige Prvakov, se zdi naravnost pravšnja za to.

Seveda tudi to velja samo ob predpostavki, da Maribor ne bo razmišljal kot favorit. Maribor postane favorit, ko si prizna, da je „outsider“. Da je majhen klub z velikim ponosom in da je potrebno na igrišču dati vse, zadihati kot eno, da lahko nasprotniku odščipnemo točko. In ko bomo naredili vse za točko, bomo lahko dobili tudi vse 3.  


Tekst: Rene Puhar - FABI / Fatal10 - Nogometni blog
Foto: Jure Banfi / SNPortal.si

Grafika: FourFourTwo Stats Zone mobilna aplikacija - lahko jo downloadate v App Store ali preiskusite na spletu"

sobota, 22. november 2014

MARJAN ROŽANC (1930-1990)

Včeraj je bila 84. obletnica rojstva pisatelja, športnega esejista in provokativnega misleca, ki je uspel povezati dve področji, ki sta mu pomenili največ: nogomet in literatura - dve imeni za isto. Za tako drzno enačenje je na Slovenskem dovolj poguma premogel le Marjan Rožanc.

Mislim, da je to pisanje literature strašno osvobajajoče, da je to afirmacija tako moje duhovne svobode kot duhovne svobode bližnjega, da je to tisto, s čimer lahko drug drugega navdušujemo, sproščamo in osvobajamo, da se med seboj kratko in malo sprejemamo. Pomembno je, da se to tudi ne dogaja izključno skozi literaturo. Dogaja se na literarni način... Tudi in še zlasti v nogometu.“ (Inkret, Pogovor 141)

Enak občutek kot ga v pogovoru z Andrejem Inkretom opisuje Rožanc, me je oblil, ko mi je pod roke prišel članek Marcela Štefančiča ml. v Mladini, 27.9.2013 - KLIK. Osvobajajoč. Prvič sem videl, da nekdo o nogometu piše, razmišlja na tak način. Ga časti, povzdiguje na raven umetnosti in mu daje smrtno resen pomen. Ga ne razume samo kot igro, spozabo, odmik od realnosti, kaj šele kot primitiven šport. In to ne kar nekdo, ampak Marjan Rožanc, slaven slovenski pisatelj, scenarist, esejist, Prešernov nagrajenec, ki ga primerjajo z Ivanom Cankarjem in Dragom Jančarjem.

Navdušenje se je nadaljevalo v raziskovanje njegovega dela, ustvarjanja, aktivizma na področju športa, zlasti nogometa. Da, prav ste prebrali, aktivizma. V času, ko je Rožanc o nogometu pisal eseje, himne, poglobljene filozofske tekste, je bil odnos do nogometa v slovenski intelektualni eliti še slabši kot zdaj. Zaničevali so ga, postavljali ostro ločnico med fizičnim in intelektualnim naporom. Rožanc se je temu zoperstavil, drznil si je, zato je njegovo delo zame revolucionarno, njegova drža herojska. Veliko tekstov, ki se dotikajo njegovega odnosa do nogometa, lahko najdete v knjigi Maša dvajsetega stoletja
, ki jo je leta 2009 izdala Študentska založba. V tem prispevku, bom v čast 84. obletnici Rožančevega rojstva (rodil se je 21. novembra 1930 v Slapah pri Ljubljani), iz te knjige prepisal nekaj nogometu posvečenih odlomkov iz njegovih esejev, romanov in novel.

Pisati o nogometu z resnobo, s kakšno se mu nameravamo posvetiti v pričujočem spisu, obravnavati nogomet ne kot nedeljski spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič manj resnična od drugih naših resnic – to je seveda še vedno nekoliko svetoskrunsko početje. Tak pristop k nogometu moraqmo najprej utemeljiti in mu priboriti življenjsko pravico, kar pa seveda ni niti najmanj lahko.“ (uvod v esej Maša Dvajsetega stoletja)

V tem razpoloženju je torej spoznanje, da nobena igra ni samo igra. Da so si njen omalovažujoč pomen izmislili humanisti in revolucionarji, ki so prepričani v samouresničitev človeka in ki so v imenu te fiktivne samouresničitverazdelili človekovo delovanje na zaresno in lažno. V resnici pa je vsako človekovo početje enako zaresno, tako igra kot delo, tako popoldansko zbijanje žoge kot večerna molitev. Kjerkoli je človek, je ves, in karkoli počenja, počenja neusmiljeno zares. Največkrat se mu šele z igranjem posreči vstopiti v medčloveški prostor in v etični svet, saj nasprotnik v igro ni nikdar postavljen zaradi sovraštva, temveč zaradi katarze – da bi sovražnost kot premaganci ali kot zmagovalci spremenili v sočutje, sočutje pa v ljubezen. In da bi prenehali sanjariti o čem drugem. Nestvarnem in človeku nedostopnem, o nekakšni apriorni ljubezni, o odrešitvi in ustvarjalnosti, ki so le humanistična potegavščina in slepota. Kako naj bo človek ustvarjalen v svetu, ki je že Resnica, in to prav tak, kakršen je! V tem svetu včasih še najbolj ustreza naši resničnosti, da zakoličimo travnik in postavimo vrata, določimo pravila igra in čas njenega trajanja, izberemo število mož, ki smejo stopiti v igro, in se začnemo igrati. (provokativen odlomek iz eseja Pervertirani Katolicizem)

Dvignem se in se posmejem. Vse se je namreč srečno izteklo, naravno in v najlepšem redu: jaz sem pokleknil in se ponižal pred njim, kot se oboževalcu spodobi, on pa je ostal nezaupljiv in vzvišen, kakršen zvezdnik že mora biti. Niti najmanjše jeze ne čutim – narobe: vesel sem fanta, ki tako prožno odhaja od mene. Dokler je še tako vzvišen in visok, imam tudi jaz še svojo pot navzgor: dokler je Bog, imam tudi jaz še upanje... Nekaj drugega je narobe. Barva njegovega glasu, ki je nekoliko previsoka, nemožata, zlomljen zob, škrbina, skozi katero šušlja, sploh ta banalni razgovor na cesti in potezanje z avtomobilskimi vrati, najprej z avtomobilskimi vrati in potem s podpisom. Ni ostal tam, v nedostopnih višavah. Najmanj deset golov bo moral zabiti, si mislim, če bo hotel imeti v moji duši spet mesto, ki ga je že imel. Zdaj je tam noter nekaj izpraznjenega, priskutnega, in to kljub moji delikatnosti, s katero sem hotel prizanesti tako sebi kot njemu.“ (odlomek o njegovem srečanju z nogometnem zvezdnikom Zagijem iz novele Vstajenje mesa)

Duša moštva je že na prvi pogled čisto drugačen igralec kakor virtuoz. Za bravurozne poteze nima veliko daru, zato pa mojstrsko pokriva in brani žogo, ki sprejme od soigralca: zanj je kakor dragoceno sporočilo, ki ga je sprejel in ki ga mora poslati naprej, ne da bi ti pri tem sporočilo izgubilo kaj svoje dragocenosti, izvirnosti, lepote in smotra...
...Napake, ki se prikradejo med igro, ga ne vržejo tako hitro iz tira, žvižganje in negodovanje igralcev ga ne zmede, to negodovanje je navsezadnje res čisto posebne narave, nemir nepotešenega duha, ki bi rad poletel in ki prav od njega pričakuje prvi, odločilni sunek; tega se tudi sam dobro zaveda. Zadolžen je tako sebi kot soigralcem, zato se na igrišču tudi vede, kot da bi čakal na navdih. To je skratka igralec, ki ni svoje lastno samozadostno središče, ampak je usmerjen iz sebe v svet, v prazen prostor, prav ta njegova usmerjenost iz sebe v svet pa mu daje pretanjšan občutek za prostor in čas, občutek za skupno hotenje, pa tudi napadalno moč, vztrajnost in sposobnost za premagovanje vsega malenkostnega in zakonitega.“ (odlomek o vlogi ključnega igralca v nogometni ekipi iz eseja Duša moštva).


Ali kot je Rožanc napisal v Pervertiranem Katolicizmu: „Naj je še tako površno, je vendar res: nogomet – to druženje z ljudmi okoli večne Neznanke – to je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo.“ 


Rene Puhar - Fabi

torek, 18. november 2014

Srečko - idealen selektor slovenske nogometne reprezentance

Zadnje mesece se je zgodil strm padec zaupanja slovenske javnosti v delo Srečka Katanca. Zakaj enostavno vsi skupaj Srečku ne pustimo, da v reprezentanci trmasto uveljavi vrednoti na katerih smo slavili prve uvrstitve na evropsko in svetovno prvenstvo in na katerih smo nenazadnje slavili našo državo in njene mlade uspehe: Delavnost in Poštenost. Kaj nista prav to vrednoti v našem javnem interesu?

Zakaj bi zapletali in filozofirali. Zakaj bi Katancu zamerili, da ne razume javnega interesa o informiranju javnosti. Zakaj bi mu zamerili, da namesto sodelavcev preko katerih lahko posreduje informacije med nogometne navijače, konstruktivnih zagovornikov interesov javnosti, borcev za pravico, vidi pred seboj provokativne, karieristične, nepoznavalske in senzacionalistične sodobne profesionalce, ki se borijo za škandal. In ki v nogometu in tudi v svetu nasploh iščejo negativno. Že Adi Smolar, ki ga Srečko zagotovo obožuje, je rekel „Če svet prijazen bi postal, le kdo bi cajtnge še bral“. Srečko enostavno ves ta selektorski posel jemlje zelo neracionalno, kar je popolno nasprotje novinarskim profesionalcem, ki svoje prispevke prodajajo, novinarsko delo pa jim predstavlja življensko pol(ovico), ki jo je potrebno nadzirati, voditi in upravljati z razumom. Takšna profesionalnost Srečku ne pride do živega, to življenje je zanj preveč enostavno, da bi ga bilo potrebno raztegovati in prelagati po dolgem in počez ali ga ironizirati. Ko je gledal oddajo Hri-Bar iz Združenih arabskih Emiratov, se mu ni zdelo primerno, da so ga oponašali, saj bi morala biti njegova zdraha z Zahovićem že pozabljena. Tako razmišlja in to je zdrava slovenska kmečka - in s to besedo nikakor ne namigujem na nič slabšalnega - pamet, ki jo pooseblja. Srečko zgodb, ki mu niso ponos, ne bi izkoriščal v svoj prid. Ne bi se iz tega posmehoval, ali jih uporabljal za svojo promocijo, se prodajal. Nikoli ne bi počel tega kar narekujejo zakonitosti modernega profesionalizma, selektorskega ali novinarskega.


Srečko meni, da pozna nogomet in življenje samo dovolj, da sam vidi in ve kaj je prav in kaj ne. In razen njegovih javnih nastopov, ki so očitno tudi posledica njegovega odnosa z novinarji, mu težko kaj očitamo. Po tekmi z Anglijo njegov rezime ne bi mogel biti bolj realen kot je lahko. Proti Švici je na primer priznal, da je sam naredil napako. Povedal je, da je pisal SMS Iličiču, da ga je z nevpoklicom želel razkuriti, vendar se mu ni izšlo. Da je morda njegova napaka, da ni znal delati z njim. Povedal je, da celotno leto 2014 ni bilo preveč uspešno. Da reprezentanca zdaj odpira vrata novim. Da je tekma s Kolumbijo priložnost, vendar se bodo morali izkazati. Seveda je Srečko preveč realen in pošten, da na pomembnih reprezentančnih tekmah ne bo eksperimentiral z novimi, neuigranimi igralci. Časa za uigravanje pred reprezentančnimi tekmami namreč ni, zato bo srečko naredil kar je v danih razmerah preprosto logično. Zanj je nogomet preprost šport. In če bodo reprezentanti redno igrali v svojih klubih, bodo v formi, se bomo uvrstili na evropsko in potem še na svetovno prvenstvo, če pa ne bodo pa pač ne. Tako preprosto je lahko to v nogometu, če ga ne zakompliciraš. In Srečko le tako ve zna. Preprosto, delovno in pošteno. Če mu bodo slovenski nogometaši sledili, jim bo to nogomet vrnil, še meni.

Srečko je goreče s fanti, naj se oglasi, kdor ne misli, da je tako! Vedno je znal iz pridnih, delovnih in marljivih reprezentantov potegniti največ. Je izjemen motivator. Ne pozabimo, kakšen napredek je naredila reprezentanca po Stojanovićevem odhodu, brez, da bi spremenil način igre ali igralce. Slovenski reprezentanti o njem, drug o drugem in o reprezentanci kot celoti govorijo spoštljivo tudi zdaj, ko javnost in novinarji niso na njegovi-njihovi strani. Srečko ne more reševati krize države, njenih vrednot, vendar je topel, ljudski in človeški, nekaj takšnega kot nogomet sam, če mu odštejemo nekatere negativne primesi. Tako bi lahko funkcioniral tudi z novinarji, javnostjo, navijači, če sveta nekje vmes, ko ga je nehal razumeti, ne bi tako zakomplicirali. Vendar se njegov vrednosti sistem popolnoma prilega klenemu Slovencu. Zato ima Srečko potencial, da spet postane ljudski heroj, če se ne bo prej izgubil v dvobojih z modernimi profesionalci, ki ga obdajajo. Ni vrhunski nogometni analitik, strateg, vizionar, vendar reprezentanca takega niti ne potrebuje. To so bolj trenerske vrline, ki pridejo do izraza, ko nekdo z ekipo živi vsak dan in jo lahko vsakodnevno nadgrajuje. Za dobrega selektorja je pomembno, da zna tistih nekaj dni pred tekmo izkoristiti za to, da ekipo poveže, motivira, jo navdahne za boj in dosledno upoštevanje skupnega načrta na igrišču. Če temu dodamo njegovo sposobnost prepoznati situacije, primerno odreagirati med samo tekmo in združimo z omenjenimi tradicionalnimi slovenskimi vrednotami, dobimo rezultat v naslovu.

Tekst: Rene Puhar - Fabi / Fatal10 - Nogometni blog
Foto: Jure Banfi / SNPortal.si


četrtek, 6. november 2014

Po tekmi Maribor - Chelsea: "Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše".

Lahko bi samo hvalili, opevali, častili, vnebovzemali igro in igralce Maribora. Bilo bi upravičeno. A kot je rekel Šimundža ob prihodu na trenersko mesto v Mariboru: "Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše". 

 Mourinhovo hazardiranje

Menjave v nogometu služijo požitvivi igre s svežimi igralci (namesto utrujenih) in taktičnim rošadam med samo tekmo. Neizkoriščena menjava je trenerjev neizkoriščen adut, ko trenerju ostaja na voljo več menjav, mu na voljo ostaja tudi več možnosti za spremembo ritma igre. Trener brez menjav pa na strani igrišča ostaja precej nemočen – tako kot je ostal Mourinho na tekmi proti Mariboru. Mourinho je dva aduta porabil že med polčasom, tretjega pa že v 56. minuti, ko je Ramireza zamenjal s Felipe Luizom in tako zaključil s svojimi taktičnimi transformacijami. Mourinhu od takrat naprej ni več preostalo veliko več kot samo čakanje na razplet, golo upanje, da bodo Diego Costa, Drogba in Hazard izkoristili svojo silovitost. Ne pozabimo pa še na en vidik: če bi se namreč od 56. minute naprej kdo od Chelseajevih igralev poškodoval, bi moral Mourinho odigrati do konca z igralcem manj. In ne pozabimo, da je bil v igri Drogba, ki je že v 1. polčasu kazal znake lažje poškodbe, Diego Costa, ki se po poškodbi šele vrača... Hazard, ki ga je Mourinho podpisal od 56. minute, se mu je srečno izšel, medtem ko je Šimundža popolnoma nasprotno adute hranil do konca, kljub temu, da je Ibraimi nakazoval zamenjavo že na sredi drugega polčasu in da je bil že precej fizično načet Filipović celoten drugi polčas na meji drugega rumenega kartona.

Več kot neizkoriščena Zahovićeva priložnost in tokrat slab „tajming“ Šimundže

Kako lahko en sam dogodek popolnoma spremeni potek igro, smo lahko najlepše videli prav na včerajšnji tekmi. Maribor je začel v krču, igralci so se očitno živo spominjali Londona, bali hitro prejeta gola. Ko Chelsea za razliko od prve tekme ni izkoristil svoje prve priložnost in ko je Tavares za tem prvič predrl zadnjo linijo Chelsea, so igralci Maribora začutili, da lahko. Da so razmerja sreče in moči tokrat drugačna in da se proti Chelseaju da. S fanatično in agresivno igro v obrambi so uspešno odvzemali in prestrezali žoge, v napadu pa so z bolj samozavestno in sproščeno igro uspeli parirati nasprotniku in iz minute v minute pridobivati na samozavesti. Ključno za vzpostavitev ravnovesja v igri je bilo, da je Maribor takoj po odvzeti žogi uspel zadržati posest. V tem ravnovesju smo uspeli vztrajati do Zahovićeve neizkoriščene priložnosti, ki pa je popolnoma spremenila potek igre. Zahović, ki je do takrat igral vrhunsko, se je po izgubljeni priložnosti na igrišču popolnoma izgubil, zato je bil Šimundža primoran narediti zamenjavo z Mendyem, ki pa je bil že v svoji obrambni prvi akciji (so)krivec za prejeti zadetek. Hazard je iz kota centriral v srce kazenskega prostora, na Terrya, ki je kljub temu, da je Maribor tja postavil svoja najboljša skakalca, Arghusa in Mertlja, dobil skok in preusmeril žogo na drugo vratnico, kjer je Matić za razliko od Mendya stekel do konca v drugo vratnico. Mendy takoj po vstopu na igrišče očitno (še) ni bil kos tekmi. Menjave Šimundže, ki so ponavadi pravočasne, na včerajšni tekmi niso imele pravega „tajminga“.

Znova evropskih 65 in slovenskih 25


Na prvi domači tekmi v Ligi Prvakov (Maribor – Sporting:: DRAMA V TREH POGLAVJIH – KLIK), sem pisal o tem, da je Maribor igral vrhunsko do 65. minute, potem pa izrazito psiho-fizično padel. Enako, sicer manj izrazito, je veljalo za tekmo v Gelsencirchnu, tokrat pa se je zgodba znova ponovila. Vrhunskih, briljantnih, bravuroznih 65 minut, potem pa... Čakanje na konec? Če bi Maribor z enako moralo odigral tudi od 65. minute naprej, bi lahko zdržal pritisk, ki ga je Chelsea ustvarjal s svojo izjemno odprto igro na vse ali nič, ko je na zadnjo linijo pritiskal s štirimi igralci (4:4) - Na grafiki levo lahko vidite mariborske podaje v napadalno tretjino med 1. in 66. minuto igre (rdeče - neuspešne, modre - uspešne), na grafiki desno, pa podaje v napadalno tretjino igrišča med 67. in 92. minuto. Če bi tudi med 67. in 92. minuto uspeli uspešno izpeljati prve dve ali tri podaje po tem, ko smo žogo pridobili v posest, bi lahko izkoristili luknje, ki jih je v odprti obrambi puščal Chelsea. Podaja Mendyu skozi razredčeno in visoko postavljeno obrambo Chelsea, je visela v zraku... Vendar zadnja linija, izčrpana od silovitih obrambnih bojev z Diegom Costo, Drogbajem, Hazardom in tudi Oscarjem ni več uspela prenesti žoge do Salallicha, Tavaresa in Ibraimija, ki so svojim odličnim gibanjem brez žoge, odkrivanjem med linije nasprotnika, drznostjo in sproščenostjo do 65. minute uspeli uspešno zadržati, odnašati in organizirati igro v napad. Ker tega Maribor od 65. minute naprej več ni uspel, si je Chelsea priložnost priigral v vsakem drugem napadu. Tekmo, ki jo je na koncu rešil Handanovič z bravuroznim posredovanjem pred Hazardom in po strelu Diega Coste, bi Maribor lahko zmagal! In eno izmed naslednjih dveh tudi bo, če bo namesto 65, na svojem najvišjem nivoju odigral 90 minut. 


tekst: RENE PUHAR - FABI / Fatal 10 - Nogometni blog

foro: Jure Banfi / SNPortal.si
grafika: FourFourTwo Stats Zone mobilna aplikacija - lahko jo downloadate v App Store ali preiskusite na spletu"

ponedeljek, 13. oktober 2014

Slovenija : Slovenija

Kako smo se v minulih dneh preigravali. 

Bežigrad, 1999. Ljudje oviti v slovenske šale in zastave vpijemo „Kdor ne skače, ni Sloven'c“, ko v igro vstopi Milan Osterc – Jagoda. Navijanje se poleže, po stadionu se razležejo žvižgi in salve posmeha za najbolj priljubljenega bedaka v slovenskem dresu. Jagoda s številko 9 na zelenem dresu in s slovenskim grbom na srcu steče pred svoje navijače, ki navijajo proti njemu. Za zmago Slovenije in njegove napake.
Ljudski vrt, 15 let kasneje. Drugi stadion, drugi kvalifikacijski ciklus in podoben slovenski navijaški film. V vlogi ljudskega klovna pa ljudi v občutku njihove (nogometne) vsevednosti in večvrednosti tokrat zabava Andraž Kirm.

Vloga, ki jo slovenska publika potrebuje. Spet je torej tukaj nekdo, ki si reprezentance ne zasluži, ki je tam po krivici oziroma samo zato, ker se nadrejenemu slini v rit? Ponovno vsi razen tistega, ki bi moral, vse vidimo in vse vemo. Selektor pa se proti navijačem „inati“. Namesto proti pravemu nasprotniku, igra proti medijem in javnosti. Mediji in javnost pa proti Andražu Krimu. Zgodba o igranju samih proti sebi oziroma o posmehljivem odnosu javnosti do nekega slovenskega igralca, ki ima za seboj odlično reprezentančno kariero, se že preveč ponavlja, da bi še bila okusna. Od Osterca naprej se je podobno zvalilo tudi na Korena in v malo blažji obliki na Novakoviča. Srečko zato zdaj očitno noče in ne dovoli, da bi imel v slačilnici novega navijaškega klovna. Igralca, ki se mu bo ob menjavi ironično ploskalo. Ko je Srečko z Ostercem to doživljal prvič, se je zaprl vase in začel sprejemati svoje tihe odločitve. Upajmo, da bo zdaj bo drugače. Da bo Srečko o tem na govoril na glas in glasno problematiziral tako svoje odločitve (kot je na primer odkrito priznal svojo napačno taktično postavitev na tekmi proti Švici), kakor tudi slovenske nogometne medije in javnost. Pridobival bo sovražnike in podpornike. Samo naj se ne zavije v molk!

Ta ljudski posmeh se dogaja kljub dobrim rezultatom in temu, da je Kirm močno povezan z največjimi uspehi reprezentance že od Kekovega prihoda naprej. Prav Kek ga je prvi uvrstil na seznam. Kirm je takoj postal prvotimec, v prvi postavi je doživel najpomembnejše zmage, igral na Svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, reprezentant pa ostal tudi pri Stojanoviću in zdaj Katancu. Tako Kek kot Katanec imata s Kirmom v prvi postavi odlične rezultate, čeprav Kirm nikoli ni navduševal občinstva. Njegova vrlina je namreč ta, da na igrišču ogromno preteče v visokem ritmu, s tem pokriva ogromno prostora v obrambi, v napadu pa je njegov doprinos izjemnega pomena zaradi njegovih številnih vtekanj v prazen prostor, kar konstantno meša in odpira nasprotnikovo obrambo po širini in dolžini. Tega na igrišču ni videti, če ves čas spremljamo žogo, a to gibanje (ki je včasih nevidno tudi na televiziji), daje veliko več prostora drugim našim igralcem, katerih poteze so bolj ljudske – Kamplu, Birsi, Kurtiču,... Njegov izjemen ekipni doprinos je tudi tudi v kontra igri, bodisi naši, bodisi nasprotnikovi. Andraž Kirm je namreč vedno, ko je v igri, sposoben preteči celotno dolžino igrišča v polnem sprintu.

Srečko Katanec ima zagotovo specifičen pogled na nogomet in nogometno reprezentanco. Spomnimo se, da v se v njegovem prvem obdobju na slovenski klopi v njegovo že izdelano ekipo ni bilo mogoče prebiti. Slovenija je igrala čuden nogomet, z napadalci, ki so branili, branilci, ki so dajali gole in Zlatkom Zahovičem. A je bil Srečko izjemno rezultatsko uspešen, kakor je tudi zdaj. Čeprav s podobnimi problemi. Zdaj ima ponovno težavo mediji, javnostjo in zvezdnikom. Čeprav Katanca podpiram pri pri tem, da v prvo ekipo uvršča Kirma in da glasno problematizira slovenske nogometne medije in publiko, sem do njega kritičen, ko je govora o njegovem neshajanju z igralci, ki so sposobni v igro vnesti nekaj predrznega, navdihujočega. Če Iličiča Katanec tudi v prihodnje ne bo uvrščal v reprezentanco, bo to neizkoriščen potencial reprezentance in dokaz o limitiranosti Katanca v odnosu do igralcev, ki dajejo igri dodatno dimenzijo. Trenutno je Iličič ob Handanoviču, Kamplu in Oblaku, eno od štirih velikih imen slovenskega nogometa in na prihodnjih reprezentančnih seznamih potrebujemo vsa štiri, če želimo iz reprezentance iztržiti maksimum.

Kljub Katančevem iskrenem obračunu z mediji in javnostjo po tekmi z Litvo, pa je po najbolj udarna izjava minulih nogometnih dni vednarle priletela iz ust komentarorja tekme proti Švici, Iva Milovanoviča, v sicer kvalitetnem petkovem studijskem programu na RTV Slovenija. Zanimivo, Ivo je prav tako izjemno kritičen do odnosa javnosti in medijev, do njihovega poročanja o reprezentanci. Po njegovem strokovnem mnenju pa o nogometu mnenja preko medijev ne bi smel podajati vsak, zato je predlagal kar uvedbo t.i. novinarskih licenc. Požvižgajoč se na svobodo medijskega poročanja in na vse, kar bi naj mediji bili, bi Milovanovič, če ga prav razumem, naredil preverjanje poznavanja in strokovnega znanja o nogometu, ki bi ga moral pridobiti vsak novinar. Zanimivo bi bilo iz njegovih ust slišati še to, kdo bi presojal o tem, kdo je lahko in kdo ne bi smel biti nogometni novinar. Glede na to, da so mu dolgoletne izkušnje s komentiranjem tekem očitno popolnoma zameglile objektivno dojemanje lastnih strokovnih sposobnosti nogometnega komentiranja in razumevanja ter dojemanja sveta okoli njega, bi se za to funkcijo Milovanovič verjetno predlagal kar sam.


Rene Puhar - Fabi

Foto: Jure Banfi / SNPortal.si

nedelja, 5. oktober 2014

EVO NAS EVROPA, TI BOŠ NAŠA VSA! KAJ PA SLOVENSKA LIGA?

Kako je mogoče, da je Maribor v tako kratkem časovnem razmiku odigral tri tako različne tekme? Najprej ni mogel zabiti Radomljam, v Veltins Areni je proti Schalkeju navdušil in ponovno šokiral Evropo, nato pa v Ljudskem komaj iztržil točko proti Olimpiji?

O fenomenu odličnih iger Maribora v Evropi se mediji radi razpišejo, prav tako pa jim je zanimiv paradoks njegovih slabih rezultatov in predvsem neprepričljivih iger v slovenski ligi. Tako odstopanje pripisujejo psihološkemu faktorju, utrujenosti, nemotiviranosti igralcev, zahtevnosti preklopa med enim in drugim tekmovanjem... Vsi omenjeni komentarji so legitimni in so logična posledica povezovanja dejstev v kompleksnem nogometnem svetu. Vendar je javnost povsem spregledala še en vidik, ki je prav tako oziroma vsaj tako pomemben kot vsi prej našteti.

Vedeti je potrebno, da med vrhunskimi nogometnimi igralci ni velikih razlik, razlike so v malenkostih, zato je trenerjeva primarna naloga, da le-te izkoristiti. Da taktično postavi igro tako, da pridejo malenkostne prednosti čimbolj do izraza in da po drugi strani malenkostne deficite zamegli, zakamuflira. Če je na primer zaradi počasnosti osrednjih branilcev problematična zadnja linija, obstajajo načini in poti, kako ta deficit taktično nekako zakrpati. Hitrost osrednjih branilcev pride manj do izraza, ko ekipa igro zapre, s strnjeno consko postavitvijo igralcev v obrambi pa lahko stojijo igralci tesneje skupaj. V praksi lahko pride do velikih razlik v igri že, če sta na primer obrambni in vezni igralec namesto 7, oddaljena 8 metrov narazen. Ko igralci v fazi branjenja stojijo tesno skupaj, je lahko igra ekipe v obrambi izjemno kvalitetna, tudi če sta osrednja branilca počasna, saj lahko manko hitrosti kompenzirata z dobro obrambno igro 1:1 na majhnem prostoru, igro s telesom, predvidevanjem napadov nasprotnika in dobrim pozicioniranjem. Vendar če želi ekipa s počasnima branilcema vršiti pritisk, postaviti obrambno linijo visoko, takšna igra postane zelo rizična, saj med igralci nastanejo večji razmiki, s tem pa tudi več praznega prostora, ki je največji sovražnik počasnih obrambnih igralcev.

Zdaj se vračam dobrega pol leta nazaj – v zimski prestopni rok sezone 2013/2014. Moja teza dobi eno od svojih mladih korenin prav tam. Marko Šuler je takrat v Maribor prišel kot okrepitev za evropske tekme in je najboljši primer za razlago Mariborove evropske slave in problemov v slovenski ligi. Od avtoritativnega stebra, poglavarja visokih žog v kazenskem prostoru v Evropi, se v Sloveniji v samo v nekaj dneh spremeni v nekonkretnega branilca, ki se mu na igrišču vse odvija prehitro.
Branilske karakteristike Marka Šulerja so odlična duel-igra in težave, ko je okrog njega preveč praznega prostora. In ker mora v Maribor v Sloveniji diktirati tempo (in to mora zahtevati predvsem sam od sebe, le kako bi namreč izgledalo, če bi Maribor v nizki obrambni formaciji igral v gosteh proti Kopru, Radomljam ali doma proti Olimpiji?), vzeti žogo v noge in nasprotnika nadigra(va)ti, se mora celotna zadnja linija postaviti više. Šuler se v tem ne znajde, takšna igra ne ustreza niti drugemu osrednjemu branilcu Rajčeviču, eksplozivnost pa ni niti Vilerjeva največja vrlina. Vendar ne gre samo za to, da Maribor z visoko postavljeno obrambo postane slabši v obrambi, s tem se mu poruši tudi ritem igranja v napadu. Nasprotna ekipa začne prebijati visoko postavljeno obrambno linijo in prenese igro na Mariborovo polovico, igra pa dobi popolnoma drugačen značaj. Nasprotnik začne diktirati svoj tempo, pri tem pa dobi vlogo tudi psihološki moment. Vse kar zdaj omenjam pa lahko postane še bolj dramatično, če hitrostno limitiranima Šulerju, Rajčeviću in Vilerju, dodamo še včasih (v obrambi) neokretnega Filipoviča. V tem primeru lahko Mariborova presing igra postane samomorilska. Torej prav takšna, kot smo jo lahko videli včeraj proti Olimpiji, ki ima povrhu vsega v napadu igralce, ki so sposobni te deficite učinkovite izkoriščati - Šporar, Vukčević, Zajc, Omladić so eksplozivni in agilni igralci, ki so zlahka izkoriščati široke razmike med mariborskimi igralci in veliko praznega prostora v fazi Mariborove obrambe. To je kot kaže popolnoma porušilo mariborski načrt. Prevlade nad nasprotnikom ni bilo, Šuler, Rajčevič in Handanovič pa so deficit deficit hitrosti in eksplozivnosti napram Olimpijinim ofenzivcem kompenzirali tudi z rizično in agresivno igro, ki bi lahko hitro pripeljala do rdečega kartona.

NK Maribor se že vsaj 5 let konstantno izboljšuje na vseh področjih, s tem pa prav vsako leto raste kvaliteta igralskega kadra. Trenutna ekipa Maribora je izjemno dobro selekcionirana, kar dokazujejo evropske tekme, ki so, jasno, klubska prioriteta. Ker pa je nogomet izjemno razvijajoč se šport, in to velja tudi za Slovenijo, vsako stagniranje pomeni hitro nazadovanje. Mariborova rast na vseh ravneh se mora nadaljevati, v kolikor želi ostati evropsko konkurenčen, hkrati pa bo potrebno igralski kader nadgrajevati še v eno smer – na način, da bo lahko z visoko postavljeno obrambno linijo, diktiranjem tempa in presing igro skozi celotno sezono uveljavljal svojo superiornost v slovenski ligi. Ozirati se bo torej potrebno za hitrimi, eksplozivnimi osrednjimi branilci in bolj dinamičnimi zadnjimi veznimi igralci, morda pa razmišljati tudi o različnih taktičnih variacijah za slovensko ligo. Le redki klubi na svetu igrajo v tako kratkih časovnih razmikih na tako različnih nivojih tekmovanja. To je specifika Maribora, ki ima svoje prednosti in slabosti. Po včerajšnji tekmi se zdi, da se prav v tej specifiki nahaja največ potenciala in strokovnih izzivov za nadaljnji razvoj kluba.

Rene Puhar – Fabi

Foto: Jure Banfi / SNPortal. si