Prava pot težkih porazov

 Ne, to ni bila „Katančeva tekma“. Ne, ni res, da to ni pravi sistem igre, da je Novakovič prestar, Samardžič premehek, da Kampl ni igral na pravem položaju. Zdaj, ko sem si tekmo bolj precizno pogledal še drugič, lahko zavrnem skoraj vse očitke, ki sem jih imel takoj po tekmi. Po tako bolečem porazu je sicer težko verjeti, da je Slovenija vseeno na pravi poti, a je vendar res...

Nov model igre za nov kvalifikacijski ciklus

 Naj spomnim, kaj se je z modelom igre slovenske reprezentance dogajalo po zadnjem uspehu - uvrstitvi reprezentance na Svetovno prvenstvo 2010. Kekovo vztrajanje pri dveh napadalcih (4-4-2) je nasledil nesrečni Stojanović, ki je takoj presedlal na - vsaj takrat - zelo moderni 4-2-3-1 ki ga je kmalu za tem veliko bolj uspešno nadgrajeval Katanec, ki mu je v prejšnjem, že izgubljenem kvalifikacijskem ciklusu, s tem sistemom na koncu skoraj uspel čudež. Vendar se je po porazu na katastrofalni prijateljski tekmi z Alžirijo (marec' 14) odločil za spremembo. Na južnoameriški turneji (junij '14) je že na 1. tekmi proti Urugvaju preizkusil sistem 4-1-4-1 (na grafiki levo je prikazana postavitev Slovenije na tej tekmi).

 Na igrišče je v Talinu reprezentanca pritekla v skoraj identični postavi in sistemu kot proti Urugvaju - z Rotmanom, Samardžičem in Stevanovičem v novi vlogi vred. Vsi omenjeni igralci do tekme z Urugvajem niso bili resni kandidati za prvo postavo, Rotman pa je v Urugvaju šele debitiral. Tekma v Montevideu je Katanca toliko navdušila, da so se očitno rodili novi igralci in nov sistem za nov kvalifikacijski ciklus. 

Estonija-Slovenija, 1. polčas

 V tem sistemu igre Slovenija pridobi na fizični moči in duel igri na sredini igrišča, vendar izgubi na nepredvidljivosti in kreativnosti v napadu. Vidimo lahko, da se Stevanovič giba med linijama, pred njim pa „fizičarja“ Kurtič in Rotman tvorita močan zid, ki je v obrambi neprebojen, v napadu pa premalo pretočen. Velika večina odgovornosti za napadalni navdih je tako na krilih - Kamplu in Iličiču. Ta model igre je zelo primeren, ko želi ekipa imeti nadzor v igri, posest, vendar je pomankljiv, ko je potrebno imeti v napadu potezo, igralca ali pač nekaj več. Prav to se je na igrišču dogajalo v prvem polčasu in to je bil na nek način tudi naš uspel načrt. Zagospodariti na igrišču, nadvladati Estonce in poskušati izkoristiti priložnost, ki bi se nam morebiti ponudila. Nikakor pa ne dovoliti, da bi do priložnosti prišli Estonci!

 Vendar so imeli svoj jasen taktičen načrt tudi Estonci. Bili so zelo disciplinirani in do potankosti poznali karakteristike vseh naših igralcev. Tudi na to, da sta se v začetku tekme Rotman in Kurtič nevarno odkrivala med estonsko obrambno in vezno linijo, so takoj reagirali. Če smo želeli Estoniji dati gol, smo morali riskirati več.

Estonija-Slovenija, 2. polčas

 Katančeva ideja v garderobi je bila jasna. Še vedno je želel obdržati stabilnost in neprebojnost v obrambi; vendar je želel v napadu narediti nekaj več prostora za Kampla, zato sta se Rotman in Kurtič v fazi napada odkrivala bolj proti stranskim linijam igrišča, Kurtič je v fazi našega napada stekel celo povsem na krilo, na predhodni Kamplov položaj. S tem smo tvorili trojico igralcev na vsaki strani igrišča (na grafiki desno vidimo napadalno formacijo 2. polčasa: Struna, Kurtič, Kampl na levi in Brečko, Rotman, Birsa na desni - na grafiki ni Cesarja, Samardžiča, estonskega napadalca in obeh vratarjev, saj za to razlago niso relevantni). Tako je naša igra je dobila širino, ob prenašanju žoge od trojice na eni do trojice na drugi strani igrišča pa so se morali nekoliko razširiti tudi Estonci, kar je omogočilo nekaj več prostora na sredini igrišča, kamor se je v fazi napada pomaknil Kampl. Na grafiki lahko vidimo, da se je poleg gibanja proti sredini tudi bolj priključil napadu in povezal z Novakovičem, ki je bil v 1. polčasu preveč osamljen v napadu. Novakovič je nato zaigral bolje, saj je v 2. polčasu uspel v svoji posesti ohraniti 78% žog – 7/9, ki so bile podane nanj (v prvem polčasu le 43% - 6/14). Ko je bil Iličič pravočasno zamenjan z Birso, smo v napadalnih akcijah postali še bolj nevarni, do priložnosti sta prišla Novakovič in Rotman. V 78. minuti se je ob strani igrišča za dodaten pritisk pripravljal Lazarević, ki bi verjetno menjal Rotmana, kar bi pomenilo dodatnega ofenzivnega igralca več – Kampl bi se takrat pomaknil povsem na sredino. Katanec se je odločil napasti, začutil je, da Estonci padajo in potem se je zgodil...

...Stevanović 

 Kako težko je bilo Katancu po tekmi, je vidno ob njegovem intervjuju na RTVSLO. Seveda, imel je občutek, da popolnoma nadzira tekmo, da postopoma gnete nasprotnika, pripravljal je menjavo in želel Estoncem zadati zadnji udarec, vendar ni mogel predvideti Stevanovića – tega ne bi mogel niti „Guiness“, ki ga je Srečko skrušeno omenil v intervjuju po tekmi. S tem je želel Katanec izraziti svojo nemoč, ko selektor v želji po popolnem nadzoru dogajanja na igrišču, nima možnosti vplivati na posamezne malenkosti. Na detajle, ki na koncu tolikokrat odločajo o velikih stvareh, o zmagah in porazih, na milimetre ob strelih, na majhna zamujanja, ki ločijo prekrške od točnih štartov, na ege. In prav slednje, ta Stevanovićev ego, ta malenkost je tista, ki je tokrat ločila Katanca od popolnega nadzora tega srečanja in odločila tekmo, ki je bila za Slovenijo izjemnega pomena. Stevanović je v 62. minuti več kot očitno revanširal Antonovu za njegov prekršek v 1. polčasu, saj si drugače tega brutalnega in neracionalnega štarta na sredini igrišča ni možno razlagati. Vrniti nasprotniku za prekršek v 1. polčasu na takšni tekmi in na takšen način je popolnoma nesprejemljivo in to je nekaj kar bo Katanec in Slovenija težko pozabila. Že takrat bi Stevanović lahko dobil rdečega, a ga ni, je pa bil sodnik razumljivo lahek na kartonu ob njegovem vlečenju v 79. minuti. 

Zakaj je Slovenija vseeno na pravi poti?

 Poraz se od poraza razlikuje, pravi znana nogometna floskula. Včerajšnji poraz je drugačen od tistih, ki jih je reprezentanca doživljala recimo v Stojanovićevem selektorskem obdobju, da katerega drugega sploh ne omenjam. Grenek priokus po včerajšnji tekmi je zameglil pozitivne plati, a teh ni bilo malo. Reprezentanca je kljub že četrtem zaporednem porazu brez danega gola (!) včeraj vseeno dokazala, da ima rep in glavo, da ima disciplino in čvrstost, da je dobro selekcionirana in vodena, da ima koncept igre, ki je sicer šele v razvoju, a kaže temelje v katere je potrebno verjeti in jih nadgrajevati. Več o tem kje je prostor za napredek v igri Slovenije (ob ofenzivni igri vezne linije so to zagotovo tudi prekinitve) v članku pred naslednjima kvalifikacijskima tekmama, toda naj za konec začinim še z eno mislijo. Včerajšnjo tekmo je poleg neumnosti Stevanovića odločila še ena napaka – Katančeva. Njegova neizmerna želja, da bi tekmo kljub igralcu manj vseeno zmagali. Po rdečem kartonu, se nismo premaknili v obrambno formacijo, ampak smo vseeno poskušali diktirati igro na podoben način kot prej, kar je bil neposreden razlog za prejeti gol. Toda ali je to Katancu in reprezentanci mogoče zameriti?

 RENE PUHAR - FABI