Katastrofalen debi v Manchestru

Louis Van Gaal je bil veliko trenersko ime že pred svetovnim prvenstvom v Braziliji, vendar mu je na svetovnem prvenstvu, pri svojih 62. letih, uspelo svojemu renomeju še nekaj dodati. Nizozemska je (ob izjemni vratarski menjavi pred enajstmetrovkami!) navduševala z igro v disciplinirani in čvrsti formaciji s tremi osrednjimi branilci (3-4-1-2), ki je sicer popolnoma neznačilna za prejšnje generacije nizozemske reprezentance. Vendar je popolnoma zgrešil, ko je na svoji 1. uradni tekmi z Manchestrom (Manchester United – Swansea, 16.8.2014, 1. kolo EPL 14/15) želel kopirati ta način igre. Zakaj?

Problem 1: Preveč defenzivna igra za igro na domačem igrišču proti slabšemu nasprotniku

V Van Gaalovem sistemu 3-4-1-2 so branilci dokaj statični in se med igro običajno ne vključujejo v napad. Med tremi branilci Manchestra (Jones, Smalling, Blackett) se je le Jones včasih pojavil na nasprotni polovici. Tudi Fletcher in Herrera sta po naravi defenzivna vezna igralca. Bočna igralca Young in Lingard pa sta se, nesamozavestna in nevajena svojih novih vlog, v obrambi vračala v zadnjo linijo kar je pomenilo, da je bilo v prvi enajsterici Manchestra 7 obrambno naravnanih igralcev. Van Gaal je sicer z načinom igre, ko 7 čvrstih in discipliniranih gara za 3 svobodne umetnike, uspeval v Braziliji, vendar je Nizozemska tam igrala na nevtralnem terenu. Prednost domačega terena proti slabšemu nasprotniku pa je v ustvarjanju pritiska na nasprotnika. V primeru čvrste defenzivne postavitve in nesamozavesti igralcev ob preiskušanju novega sistema pa je domače igrišče prej slabost kot prednost.

Problem 2: Nekompatibilnost treh ofenzivnih igralcev

Omenjeni „model 7-3“ je v Braziliji odlično deloval, a so tam dodano vrednost v napadu ustvarjali trije izjemni igralci: Sneider (diktiranje tempa, pas-igra), Robben (hitrost, odkrivanje v prazen prostor, dribling) in Van Persie (zadrževanje žoge, eksekucija). Kvaliteta, izkušnje in predvsem kompatibilnost omenjenih treh igralcev pa je popolnoma neprimerljiva s trojico Mata-Rooney-Hernandez. Med njimi proti Swanseau ni bilo čutiti nobene povezanosti, med sabo niso odigrali niti ene dobre akcije in tudi povsem objektivno med njihovimi karakteristikami ni kompatibilnosti. Vse skupaj izgleda kot da Van Gaal ne bi izbiral postavitve glede na kader s katerim razpolaga, ampak se je za omenjeni sistem igre odločil vnaprej, že na svetovnem prvenstvu... Zagotovo bi se Manchestrska izgubljena trojica na igrišču počutila bolje s še enim „ofenzivcem“, vendar ga ta sistem igre niti ne omogoča. (V drugem polčasu je Van Gaal spremenil sistem v 4-2-3-1, ki omogoča štiri ofenzivno naravnane igralce, kar je takoj funkcioniralo veliko bolje).

Problem 3: Prevelika odgovornost debitanta Lingarda

3-4-1-2 od obeh bočnih igralcev terja zelo dobro razumevanje sistema igre in veliko odgovornost, saj morata s svojim gibanjem tako v obrambi kot v napadu obvladovati celotno linijo igrišča. Na bočnih položaj je bila ta odgovornost za Younga in mladega Lingarda prevelik zalogaj. Predvsem na 21-letnem debitantu Lingardu je na tej tekmi slonelo veliko breme, saj se je večina napadov manchestra odvijala po njegovi strani?! Iz vidika trenerja je to popolnoma nerazumljivo, še toliko bolj, ker sploh ni bilo videti, da bi se to zgodilo kot reakcija na igro Swansea, ki bi načrtno bolj „odprl“ svojo levo stran (tudi na grafičnem prikazu sistema igre (levo), se vidi, da sta Jones in Lingard na desni postavljena bolj ofenzivno kot Blackett in Young na levi strani igrišča). Postaviti tolikšno odgovornost na debitantski nastop mladeniča pa je milo rečeno zelo čudna poteza, ki se je končala s (psihološko pogojeno?) poškodbo Lingarda že v 20. minuti tekme. Lingarda je do konca polčasa v tej vlogi zamenjal Januzaj, ki se je le nekoliko bolje znašel.

Problem 4: Uvajanje sistema z napačnimi igralci na napačni tekmi

Ves čas je bilo v igri Manchestra vidno nerazumevanje sistema igre, predvsem pa se je to kazalo v postavljanju in prevzemanju igralcev v obrambi. Tudi 1. gol Swansea je posledica slabega prevzemanja igralcev Manchestra v obrambi. Večkrat se je zgodilo, da je bil Swansea z manjšim številom igralcev v napadu nevaren. Predvsem bode v oči, da sta bila na tako pomembni tekmi in na tako odgovornih pozicijah v ogenj poslana mlada debitanta Blackett (20 let) in Lingard. Ob novincu Herreri, Smallingu v novi vlogi in novem sistemu igre, je vse skupaj že od začetka naprej zgledalo zmedeno, kar je vplivalo na ne-samozavest domače ekipe, kar so igralci Swansea hitro zaznali in vzpostavili ravnovesje na gostujočem terenu. Nobenega pritiska Manchestra več ni bilo čutiti, Swansea je zato zasluženo dobil 1. polčas.

Epilog: Sprememba igre v 2. polčasu več ni pomagala

Med polčasom je prišlo do transformacije v sistem 4-2-3-1, ki je takoj pokazal boljše rezultate. V sistemu s štirimi bočnimi igralci - Young in Nani na levi, Jones in Januzaj na desni - je Manchester takoj zaigral nekaj bolje, predvsem pa se je z omenjeno transformacijo ustvaril prostor za Januzaja na krilu, torej tam, kjer je on in tudi Manchester kot celota najbolj nevaren. Nenazadnje ima Manchester veliko kvalitetnih krilnih igralcev (Januzaj, Young, Nani, Valencia), ki v sistemu 3-4-1-2 ostajajo neizkoriščeni. United pa trenutno nima kvalitete, da bi takšne igralce lahko puščal ob strani. Sprememba sistema igre v 2. polčasu je rezultirala s pritiskom in izenačujočim golom, vendar je Swansea v Wales vseeno odšel z zasluženo zmago (1:2). Ostaja občutek, da se ekipa po zmedenem, nesigurnem začetku, ni uspela pobrati. Van Gaal bo vsekakor zelo razmislil, ko bo naslednjič na igrišče postavil „nizozemsko formacijo“. Predvsem na domačem igrišču proti slabšemu nasprotniku se to zaenkrat zdi popolnoma nelogično. Morda pa bo vse udrugače, ko se vrne Van Persie.

RENE PUHAR - FABI

„Pameten nogometaš? To ne gre skupaj!“

Pametni nogometni komentarji pač?

Stojim v vrsti na blagajni. Slaščičarka v Romansi na Pobrežju še sama začudena, da ne zmore postreči vseh, ki smo si po nedeljskem kosilu zmislili tortico. Neizbežno se sliši glasno debatiranje večje mešane družbe srednjih let pri mizah. Ženske gledajo, poslušajo, mnenja deli izključno moški del, pravzaprav dva. Debatirata o... nogometu. Seveda. Poslušam. „Pa to ne moreš verjet, kako budalo. Pa kak lahko to naredi. Pa to morš bit fukjen. V zadnji minuti... Pa za taki dnar. Pa to morš bit debil.“ Drugi (inteligentno): „Pameten nogometaš, to ne gre skupaj!“ Da me ni kar odneslo v zraven, sem globoko vdihnil in zaprl oči: Pametni nogometni komentarji pač?

Vseeno pa sem se z Googlom pozanimal ali je res možno, da obstaja korelacija med igranjem nogometa in inteligenostjo.

Znanstvenik Dr. Ken Bray (angleška univerza Bath, 2011) je analiziral vrsto posnetkov in ugotovil kako ključno je pri nogometu poznavanje matematičnih in naravoslavnih osnov. „Nogomet je umetnost, a hkrati znanost in prav vsak nogometaš pri igranju nogometa uporablja geometrijo, aerodinamiko in verjetnost.“ Trdi, da sta Messi in Rooney genija, da blestita v matematiki in naravoslovju in da imata intuitivno razumevanje geometrije. http://www.dnevnik.si/sport/nogomet/1042429991

Članek z naslovom „Elite soccer players are smarter than you are“ sledi raziskavi švedskih znanstvenikov (Karolinska Institute Stockholm, 2012), ki ugotavljajo, da nogometaši razmišljajo bolj hitro, čisto in fleksibilno kot nenogometaši. In da obstaja komponenta kognitivnih sposobnosti, ki jih nogometaši izboljšujejo skozi igranje. Z večletnimi testi so ugotovili tudi korelacijo med kognitivnimi in igralnimi sposobnostmi vrhunskih nogometašev. Nogometaši z boljšimi kognitivnimi sposobnostmi so v povprečju boljši od tistih s slabšimi.

Raziskava še sugerira, da bi kognitivni testi v zgodnjem otroštvu lahko postali uporaben pripomoček za predvidevanje nogometnega potenciala.

http://www.wired.com/2012/04/soccer-cognitive-functions/

Raziskav, ki ugotavljajo korelacijo med igranjem nogometa in inteligenostjo, je bilo še kar nekaj, medtem, ko raziskav o negativnih posledicah igranja nogometa na inteligenost sprva nisem našel. Ko sem tako pozitivno že skoraj zaključil, sem se spomnil na problematiziranje udarjanja žoge z glavo in poskusil s tem ključem...

Vsi, ki udarjajo žogo z glavo več kot 1300 krat na leto so bolj podvrženi poškodbam možgan, ki vplivajo na pozornost, spomin, planiranje, organizacijo in vid (annual meeting of the Radiological Society of North America, 2011). Hitrost žoge namreč pri rekreativni igri dosega okrog 55 km/h, pri profesionalni pa pogosto tudi več kot 110 km/h.

Tedaj so imeli načrt nadaljevati z raziskavami in tudi ugotoviti koliko udarcev žoge z glavo in pri kakšni hitrosti je še varno za človeške možgane, vendar teh izsledkov nisem našel.

http://www.businessweek.com/news/2011-11-30/hitting-a-soccer-ball-with-your-head-linked-to-brain-injuries.html.

Potem pa sem našel še najbolj konkretno, skrb vzbujajočo, a tudi najstarejšo izjavo psihologinje Adrienne Witol (Medical College of Virginia, 1995), ki pravi, da imajo nogometaši, ki udarjajo žogo najmanj 10 krat na tekmo (povprečno na tekmi vsak igralec vdari žogo z glavo 6-12 krat) na IQ testih za povprečno za 9 točk nižji rezultat od tistih, ki žoge z glavo ne udarjajo frekventno.

http://articles.latimes.com/1995-08-13/news/mn-34764_1_iq-test

Kakorkoli, bodisiigranje nogometa povišuje inteligentnost, matematične, geometrijske sposobnosti, bodisi povzroča poškodbe glave, znižuje IQ, bodisi med nogometom in inteligenostjo ni korelacije, se zdi zelo problematična inteligentnost komentarjev v zvezi z nogometom. Ali kot je Marjan Rožanc začel enega svojih nogometnih esejev, Mašo dvajsetega stoletja (1969): "Govoriti o nogometu z resnobo, obravnavati nogomet ne kot spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič manj resnična od drugih naših resnic – to je seveda še vedno nekoliko svetoskrunsko početje. Tak pristop k nogometu moramo najprej utemeljiti in mu priboriti življensko pravico, kar pa seveda ni niti najmanj lahko." Tam v vrsti za tortico sem se spet zavedel, da se od takrat v Sloveniji ni veliko spremenilo, da se Marjan Rožanc še vedno obrača v grobu in da se boj še ni zares začel...

RENE PUHAR - FABI

SUPERKRILA

Ko je Real Madrid kupoval Garetha Bala za 100 milijonov evrov, je to malo spominjalo na zgrešeno zvezdniško kadrovanje Reala v prejšnjem desetletju. Vendar je Realova politika nakupovanja in selekcioniranja igralcev trenutno popolnoma drugačna - z nakupi vlaga izključno v napredek na igrišču. Medtem se njihovi največji rivali nahajajo na prelomnici. Barcelona, klub, ki je še nekaj let nazaj narekoval nogometne trende, trenutno vlaga v novo identiteto in z Neymarjem znova išče šarm in poletnost v igri. Z atraktivnim Brazilcem si želijo povrniti popularnost in ugled, ki ju je Barcelona uživala v eri velikega vizionarja Pepa Guardiole in ki od njegovega odhoda postopoma puhti. Oba najbolj odmevna nakupa zadnjega prestopnega roka pa vsak na svoj način jasno kažeta, kakšni igralci trenutno veljajo za dragulje na nogometnem trgu: psihično in fizično superiorna krila – Superkrila. Tekst pred vami odgovarja, kaj so Superkrila, kakšne lastnosti imajo, kakšna je njihova vloga na igrišču, kateri sistemi igre jih o(ne)mogočajo, zakaj in koliko slovenski nogomet zaostaja za svetovnim vrhom in kdo ga narekuje. Vabim k branju.

Obvladovanje žoge, oster predložek, dribling, pridobivanje prostora, močan in precizen udarec – vse to v najvišji dinamiki gibanja. Odločnost in predrznost, psihološka trdnost, pripravljenost prevzemati odgovornost, preudarnost in predanost kolektivu - vse to v polnem šprintu. Psiho-fizična superiornost kril je v zadnjih letih postala sinonim za razvoj nogometne igre. Superkrila so dala odgovor na tiki-tako!

Napadajo v obliki sunkov iz stranskih linij igrišča, so polnapadalci - v fazi obrambe se vračajo v linijo veznih igralcev, v trenutku pridobitve posesti žoge pa se eksplozivno transformirajo v napadalce. V tlorisno izrisani nogometni formaciji se nahajajo tam, kjer je navadno položaj kril pri letečem predmetu (torej zgoraj levo in desno), od tod so verjetno tudi dobila ime. Sicer pa je fantastično razumeti krila v prenesenem pomenu. V kolikor so psiho-fizično superiorna (in samo takšna imenujem Superkrila!) s svojo borbenostjo, odločnostjo in nenehnim vtekavanjem v prazen prostor na igrišču, odpirajo nove in nove možnosti za razvoj napada, kar daje igri višji tempo. Resnično lahko dobimo občutek, da ekipa na svojih Superkrilih leti in da se moramo vsi skupaj z varnostnim pasom privezati na sedeže, kot se je na zadnjem El Clasicu duhovito spomnil Goran Obrez.

Ekipo navdajajo z upanjem in pogumom, vlivajo samozavest. Ob pogledu na Ronalda, Riberya, Robbena, Sterlinga, Gervinha se piloti samo ponosno nasmihajo. Vendar pa nekateri najboljši trenerji igrajo brez Superkril. Predvsem v Italiji tudi najboljše ekipe igrajo v formacijah, ki Superkril ne omogočajo. Juventus je trenutno verjetno najboljša ekipa na svetu, ki v sistemu 3-5-2 igra z levimi in desnimi bočnimi igralci (ti stojijo bliže svojemu golu in jih ne moremo poimenovati krila, saj so v tlorisno izrisani formaciji postavljeni bolj na sredo trupa, tudi njihova vloga na igrišču pa se od krilnih močno razlikuje). V tem igralnem modelu operira tudi Inter, večkrat Fiorentina, od vrhunskih neitalijanskih klubov brez kril igra Monaco (3-5-2), občasno tudi Atletico Madrid (4-4-2). Skoraj vse druge najboljše evropske ekipe pa igrajo v sistemih 4-2-3-1 in 4-3-3, ki maksimizirata izkoristek Superkril. Nazadnje se je trendu vdal legendarni Milan, ki je s prihodom Clarenca Seedorfa na 4-2-3-1 preklopil iz zanje značilnega sistema „smreke“ (4-3-2-1).

Na klubski ravni je zanimiv primer Maribor, ki tudi v tem segmentu razvoja kluba deluje izjemno strateško. Trenutno igra v sistemu 4-4-1-1, gre pa v bistvu za postopno transformacijo iz sistema 4-4-2 v modernejši sistem 4-2-3-1, ki v Mariboru poteka že (pre)dolgo. V času Milaniča je ekipa prešla iz zastarelega 4-4-2, z veznimi igralci v rombu, v modernejšega 4-4-2 z veznimi igralci v liniji in kasneje vse bolj v 4-4-1-1, s Šimundžo pa 4-4-1-1 že kaže bolj jasno težnjo po uveljavitvi sistema 4-2-3-1 (vmesno Čačićevo obdobje je bilo za razvoj igre NK Maribor popolnoma anomalično, ker je bila še ena od zablod velikega gospoda). Trenutno je sistem igre Maribora še vedno bolj podoben tistemu z bočnimi igralci sredi trupa, glavna ovira za hitrejši prehod v sistem 4-2-3-1 pa je profil igralcev, ki jih Maribor trenutno (n)ima na razpolago. Igralec, ki je po karakteristikah najbližji izpolnitvi kriterijev za profil Superkrila, je seveda Damjan Bohar, vendar tudi njemu manjka nekaj v segmentih prodornosti in tehnike. Vršič, Cvijanovič in tudi Mezga ne sledijo najvišjim standardom na tej poziciji, takšna tako imenovana „tehnična krila“ iz vrhunskega nogometa dobesedno izginjajo. Krilnim igralcem z izrazitimi tehničnimi kvalitetami se v vrhunskem nogometu iščejo nove pozicije na igrišču. Vicenzo Montella, na primer, z Iličičem ponavadi igra v sistemu 4-4-1-1, preden pa se je v ekipo vrnil Gomez, je Montella Iličiča v sistemu 4-3-3 raje kot na krilo postavil v napad - v funkcijo „lažnive 9-ke“ (o tem kdaj drugič). Zlatko Zahovič se tega seveda zelo zaveda in za krili opreza predvsem v smeri juga, a zaenkrat novih Superkrilnih obetov ni na spregled. Nekaj upanja prihaja iz lastne šole. V mislih imam Petra Stojanovića (18 let) in Ranka Moravaca (19), vsekakor pa je potrebno še tudi videti, kaj lahko Maribor na tej poziciji dobi od Matica Črnica (21).

Kako pa je v reprezentanci? Spomnimo, da Matjaž Kek nikakor ni želel odstopati od sistema 4-4-2 z dvema klasičnima napadalcema, kar za Superkrila ni ugodna taktična postavitev (oziroma je lahko le v zelo ofenzivni različici, kot jo na primer pogosto igra Manchester City). To vztrajanje sem sicer razumel predvsem kot pozitiven PR, saj bi v javnosti pretvorba sistema iz 4-4-2 v 4-2-3-1 delovala negativno. Tega premeteni Kek seveda ni želel, po drugi strani pa Superkril že takrat ni imel. Kot jih trenutno nima niti Srečko Katanec, ki pa kljub temu teži k sistemu 4-2-3-1 (ki ga je, mimogrede, v slovenski reprezentanci sicer neuspešno uvedel Stojanovič). S Kirmom ne eni in Birso ali Iličičem na drugi strani po tem kriteriju nismo na najvišji ravni. To niso Superkrila, zato ta pozicija v reprezentanci ostaja problematična tudi za naslednji ciklus. In da ne bom samo problematiziral, bom predstavil dve konkretni rešitvi. Prva je Dejan Lazarević, ki je nasploh edini slovenski nogometaš, ki že od mlajših selekcij igra na način Superkrila, njegovo dokončno klubsko in reprezentančno eksplozijo pa še nestrpno čakamo. Druga možnost pa je seveda Kevin Kampl, po psiho-fizičnih karakteristikah daleč najkvalitetnejši slovenski igralec tega trenutka, ki pa ima poleg Superkrilnih predispozicij tudi izjemne kreativno-organizacijske kvalitete in peklenski prodor po sredini igrišča, zato je pri Katancu postavljen bolj v sredino igrišča.

V realnem življenju nogometnega trenerja so vselej potrebne žrtve, odrekanja in kompromisi. Evoluciji igre lahko slediš samo z vrhunskimi igralci, le z najboljšimi pa ga lahko tudi narekuješ in oblikuješ. Medtem, ko naši najboljši nogometni ekipi svoja Superkrila še iščeta oziroma razvijata, nogometni svet z vsakim naslednjim dnem preverja in vpeljuje nove ideje. Raziskujejo se nove možnosti izkoristka Superkril. Izmenjevanje strani levega in desnega Superkrila med samo tekmo je že „passe“, najnovejši trend je psiho-fizična in taktična univerzalnost večjega števila ofenzivnih igralcev, ki po sistemu „vsi vse“ med tekmo konstantno rotirajo pozicije brez vnaprej določenih pravil. Tako v enajsterici več ofenzivnih igralcev premore psiho-fizične karakteristike Superkril, ob tem pa imajo vsi ti igralci tudi sposobnosti organizacije igre in eksekucije napadov. Med igro tako rotirajo med štirimi ali celo petimi različnimi pozicijami, od pozicij levih in desnih kril, do srednjih ofenzivnih veznih igralcev in napadalcev. Kateri trener v razvoju omenjenega taktičnega sistema nogometne igre znova prednjači, lahko verjetno uganete sami. Namig za začetnike: še enkrat preberite 1. odstavek.

Ob koncu še nekaj lahkotnega branja, oziroma 10 trenutno najboljših Superkrilnih dvojcev v klubih in reprezentancah (po mojem mnenju):

1. REAL MADRID (4-3-3): Garreth Bale - Christiano Ronaldo

2. BAYERN (4-2-3-1): Franck Ribbery – Arjen Robben

3. CHELSEA (4-2-3-1): Eden Hazard - Willian

4. BARCELONA (4-3-3): Neymar - Pedro

5. MANCHESTER CITY (4-2-3-1): Samir Nasri – Jesus Navas

6. PARIS S.G (4-3-3): Ezequiel Lavezzi - Lucas

7. LIVERPOOL (4-3-3): Daniel Sturridge – Raheem Sterling

8. MANCHESTER UNITED (4-2-3-1): Danny Wellbeck - Antonio Valencia

9. BORUSSIA DORTMUND (4-2-3-1): Marco Reus - Pierre Emerick Aumbameyang

10. ARSENAL (4-3-3): Lucas Podolski - Santi Cazorla

1. BRAZILIJA: Neymar – Hulk

2. FRANCIJA: Franck Ribery – Samir Nasri

3. ARGENTINA: Sergio Aguero – Angel Di Maria

4. NEMČIJA: Mario Goetze – Thomas Mueller

5. ŠPANIJA: David Silva – Pedro

6. PORTUGALSKA: Christiano Ronaldo – Nani

7. KOLUMBIJA: James Rodriguez – Juan Cuadrado

8. BELGIJA: Eden Hazard – Kevin Mirallas

9. ANGLIJA: Daniel Sturridge – Raheem Sterling

10. SLONOKOŠČENA OBALA: Salomon Kalou – Gervinho

avtor: Rene Puhar

SEVILLA FC

Dlakocepljenje andaluzijskega kluba pred tekmama z Mariborom

ALI STE VEDELI, DA...

…je Sevilla najstarejši španski klub, ustanovljen 14. oktobra 1905.

…ima Sevilla od leta 2004 svojo radijsko postajo SFC Radio, ki oddaja 24 ur na dan.

…je med Španci Sevilla šele 8. najpopularnejši klub; najpopularnejši je Real Madrid, bolj popularen od Seville pa je tudi Betis.

…je njihova navijaška skupina The Biris Norte (ustanovljena 1974/1975) svoj naziv dobila po najboljšem gambijskem nogometašu vseh časov: Alhaji Momomdo Njle – Biri Biri, popularnem igralcu kluba v sedemdesetih.

…da so trenutno bojda kar trije igralci Seville pod lupo Barcelone in/ali Reala: mladi zvezdnik Alberto Moreno, Federico Fazio in seveda Ivan Rakitič.

POSTAVITEV

 Taktična postavitev Seville se ponavadi prikaže v obliki sistema 4-2-3-1, čeprav bi bilo ustrezneje 4-4-1+Rakitić. Rakitić ima v napadu „prosto vlogo“ in igra z velikim radiusom gibanja. Po žogo prihaja do svojih branilcev, se skrije široko na krilo ali v konico napada, tudi za obrambno linijo nasprotnika, in se v igro prikrade v nadaljevanju napada.

V obrambi Sevilla igra v postavitvi 4-4-2, Carlosu Bacci se v napadalni liniji priključi Rakitić, branilska in vezna linija pa se gibata zelo usklajeno in enotno ter tako tvorita dve jasni liniji s po štirimi igralci.

 Postava Seville na zadnji tekmi La Lige proti Valencii (4-2-3-1)

Beto

Coke - Fazio – Nico Pareja – Moreno

Carrico – Iborra

Reyes – Rakitić – Vitolo

Bacca

 To je najmočnejša postava Seville v zadnjem času in tako je tudi začela tekmo La Lige proti Valencii v nedeljo. Trener Unay Emery v La Ligi ne rotira veliko, za tekme Evropske lige pa praviloma naredi nekaj rotacij, s tem da ogrodje ekipe ostane enako. Proti Mariboru lahko morda namesto Bacce ali Jose Antonia Reyesa v prvi postavi pričakujemo francoskega napadalca Kevina Gameira, ki ga je Didier Deschamps uvrstil tudi na zadnji reprezentančni seznam za tekmo proti Nizozemski in ki je bil z 10 mio. € najdražji nakup Seville pred letošnjo sezono. Kandidat za igro bi lahko bil tudi igralec visokega tempa, Marco Marin, vendar je bolj verjetno, da bo tudi v Mariboru dobil vlogo „jokerja“, Emery pa bi lahko za težko gostovanje uporabil tudi Denisa Cherysheva, ki ga posoja Real Madrid in izkušena igralca kot sta Piotr Trochowski v vezni liniji in Fernando Navarro na poziciji levega branilca.

 Pričakovana postava Seville za tekmo v Ljudskem vrtu (4-2-3-1)

Beto

Coke - Fazio – Nico Parejo – Navarro

Carrico – Iborra

Reyes – Rakitić – Moreno

Bacca

KLJUČNI IGRALCI

CARLOS BACCA

 Če ste se tudi vi spraševali kako bi šele izgledal Marcos Tavares, če bi bil samo še malo hitrejši, boste težko dobili boljši približek kot je kolumbijski napadalec, sicer desničar, Carlos Bacca. Poleg tega, da podobno tečeta, je podoben tudi njun igralski slog. Tudi Bacca je namreč izjemno iznajdljiv v dvobojih v katerih zelo dobro izkorišča svojo telo, ima izjemno prefinjeno podajo in tisti dotik s katerim se večinoma rojevajo v Južni Ameriki. Prav tako pa ne počne odvečnih potez in je vedno usmerjen proti golu. Bacca je zablestel v lanski sezoni belgijske lige, ko je postal najboljši strelec in tudi igralec (!) lige, kljub temu, da je v Club Brugge pred tem prestopil za samo 1,5 mio. €. Pred letošnjo sezono mu je cena poskočila kar na 7 mio. €, neugodna okoliščina za Maribor pa je tudi ta, da najboljši strelec Seville grize za vpoklic v kolumbijsko reprezentanco, kjer je po poškodbi Falcaa luknja, ki bi jo lahko zapolnil prav Bacca.

IVAN RAKITIĆ

 Na tej ravni ni kluba, kjer bi en igralec imel tako izrazito vlogo na igrišču kot Rakitić pri Sevilli. Rakitič dobi vsako žogo po katero pride in takrat se ofenzivni del ekipe prebudi ter začne iskati prazen prostor. Večkrat igra zelo direktno v napad, z visoko žogo na napadalca ali z visoko diagonalo na krilo. Izvaja tudi večino prekinitev iz katerih je Sevilla po njegovih visokih žogah iz strani zelo nevarna in enajstmetrovke, ki jo je nazadnje zgrešil, a jo bo, če bo potrebno, proti Mariboru znova izvajal. Če iščemo paralele z Mariborom, je Rakitiču ne bomo našli, a bi to za ekipo Maribora morda lahko postal Dare Vršič.

FEDERICO FAZIO

 Če bi Sevilla izbirala svojega rdeče-belega bojevnika, bi to zagotovo postal Fazio. 195 cm visoki Argentinec, ki mu odločnost sije že iz oči, je v Sevilli že od leta 2007. Je simbol borbenenega in temperamentnega duha andaluzijskega moštva. Igralec za posebne naloge, ki vrača vsaj z enako mero, kar je pred nekaj tedni spoznal tudi Diego Costa. Steber seviljske obrambe je izjemno koristen v defenzivnih in ofenzivnih prekinitvah, z žogo pa zna tudi po tleh. Skozi sredino lahko potegne v napad, zagotovo pa bo ob neugodnem izidu za Sevillo ob zaključku tekme večkrat obiskal kazenski prostor Maribora tudi med samo igro. V dneh pred tekmo si ga bo zagotovo ogledoval Mendy. S tako robustnim in agresivnim igralcem verjetno še ni imel opravka.

STIL IGRE

 Sevilla ni obsedena s tehnično superiornostjo in lepoto igre. Namesto dolgih napadov in številnih kratkih podaj, išče bolj direktne poti do gola kot bi lahko pričakovali od španske ekipe. Z dolgimi žogami pogosto preskakuje igro, v napadu pa ni nikoli poteze preveč, ampak igralci iščejo enostavne in učinkovite zaključke. Tudi prehod iz obrambe ob presingu nasprotnika je za špansko ekipo presenetljivo nerizičen.

 Pri opazovanju ekipe sem opazil, da Sevilla variira med dvema različnima modeloma igre. Na gostovanjih večinoma čakajo na napad nasprotne ekipe na svoji polovici in se potem preko hitrih kril in direktnih podaj hitro transformirajo v napad. Na domačem igrišču pa vseskozi vršijo pritisk, s konstantno agresivnostjo uveljavljajo premoč v igri in iščejo luknje v obrambi nasprotnika. Proti Mariboru v Ljudskem vrtu pričakujem kombinacijo obeh načinov igre.

 Stabilnost ekipi daje robustna centalno-bralnilska in centralno-vezna naveza, predvsem Fazio, Iborra in Carrico, ki so pripravljeni ubraniti dohode do gola tudi z grobostjo. Ti igralci so nevarni tudi v ofenzivi, so dobro tehnično podkovani in imajo dobro diagonalno podajo na krila, predvsem nevarni pa so pri prekinitvah, kjer hitro vidijo Rakitičeve podaje. Nasploh je podobnosti z ekipo Maribora zelo veliko, lahko bi celo rekli, da se bosta srečali ekipi s podobno taktično postavitvijo in miselnostjo, s številnimi visokimi igralci v sredini igrišča in podobnima napadalcema.

GROŽNJA IN PRILOŽNOST

 Največjo grožnjo Mariboru predstavljajo agresivni krilni igralci Seville – „wingerji“, kakršnih Milec in Viler iz tekem domačega prvenstva nista vajena. V devetdesetih minutah se bodo ob menjavah na igrišču pokazali vsaj trije izjemno eksplozivni in tehnični igralci katerih selekcija sledi najvišji ravni evropskega klubskega nogometa. Številne precizne in močne diagonalne podaje iz centra igrišča na Reyesa, Morena, Vitola, Gameira... pa bodo vršile konstanten pritisk na naša bočna branilca, ki bosta pri branjenju „wingerjev“ porabila tudi veliko moči soigralcev.

 Ena izmed priložnosti Maribora se prav gotovo skriva v igralcu, ki najbolj obdarjuje – golmanu. 31-letni Portugalec Beto, ki je večji del svoje, za seviljske razmere ne preveč bogate, kariere preživel na klopi Porta, je v klub prišel, ko je Diego Lopez odpotoval proti Madridu. Občutljiv je na visoke žoge in če bomo z dobrimi streli in predložki nanj vrstili konstanten pritisk, lahko pričakujemo, da bo kakšno darilo pustil tudi v Ljudskem vrtu.

avtor: Rene Puhar 

Objavljeno tudi na SNPORTAL.SI

TIK(i) - TAK(a)

 Nogomet se več ne igra tako kot prej, ko so igralci imeli svoje fiksne pozicije, temveč gre predvsem za to kako presenetimo nasprotnika z menjavo igralcev in formacij na igrišču. Le redke ekipe še igrajo s klasičnim branilcem ali celo dvema, klasičen napadalec, če izvzamemo 218 cm visokega in 125 kg težkega nemškega atleta, naturaliziranega bangladeščana Mukherjee Miaha, pa več ne obstaja.

 Ballon d'Or 2013 (Zlata žoga), Zurich.

 Med kandidati za najboljšega igralca Messi, Ribery in Christiano Ronaldo. Ob tem pa še podeljevanje drugih nagrad, za ženski nogomet in tako. Morda je nekaj pozornosti požel še zlati švedski deček, ki je s škarjicami iz več kot 30-metrov dokazal, da je za razvoj atraktivnega nogometaša zelo pomembna gimnastika in tudi kakšni borilni športi. Morda pa več ne pomnite, kdo je prejel častno Zlato žogo. Ne, nič presenetljivega se ni zgodilo, presenetljivo je le to, da sam pišem o tem.

 Nikoli namreč nisem maral zgodovine. Otroštvo že, morda kakšne starejše filme, nikoli pa ne zgodb babic in dedkov, partizanov, domobrancev, starih zvezd, še zlasti pa ne športnih. Šport itak še najbolj simbolizira hiter napredek. Iz športnih legend dela neke zastarele pionirje iz časa s katerim se več ne moremo poistovetiti. Časa za leseno žlico. Kot tipični predstavnik Generacije y se torej presenečam, ko naši generaciji pridigam naslednje.

 Zamislite si, kako vaših vnukom, ne, rečimo kar hčeram in sinovom, pripovedujete o času, ko so igrali Messi, Ronaldo, Ribery. O Barci, pionirjih igre tika-taka, ko je veliki nogomet prvič izhajal iz filozofije malega nogometa. O El-Clasikih, kjer je bil Christiano Ronaldo na eni strani, na drugi pa Messi. Surova moč, agresivnost, delo in disciplina proti nadnaravnemu talentu, preciznosti in neverjetnemu vodenju žoge. O delu proti genijalnosti. O Realu in Barci. O španski reprezentanci, ponavljajočih zmagah na prvenstvih z inventorjema igre po tleh, najprej Xaviju, potem Iniesti, o nemškem preporodu, o novem trendu, izjemni agresivnosti v obe smeri in perfektni disciplini, ki jo je razen Nemcev zmozna samo nemska prevzoja. O fantastični angleški ligi, kjer je bila tekma zadnjega s predzadnjim spektakel s polnimi tribunami s fanatičnimi navijači in nabojem kot, da gre za vse. O času, ko je nogomet postal zelo fizičen in velik biznis. Gareth Bale je za kar okrog 100 milijonov evrov prestopil v kraljevski klub. O škarjicah Ibrahimoviča. O vse večjem številu afriških igralcev, ki so postajali vse boljši in se tudi vse bolje vklapljali v evropske sisteme, le kak večji uspeh afriške reprezentance na svetovnih prvenstvih smo še čakali, čeprav se je Gana na svetovnem prvenstvu 2010 že uvrstila v četrtfinale. O slovenskem nogometu, o Šmarni gori, o Matjažu Keku, marljivemu strokovnjaku, ki ga - kako slovensko - dolgo nismo cenili in omaloževali tudi zato, ker je o nogometu govoril z izbrano besedo. O Mariboru, Ligi prvakov in golu Stipeta Balajiča v posebnem, nadnaravnem loku. O Zlatku Zahoviču s katerim so bili povezani skoraj vsi večji uspehi slovenskega nogometa. Posebnežu, ki ga je bilo težko razumeti, lažje ljubiti ali sovražiti in ki je iz malega Maribora delal resen klub, pravo malo evropsko senzacijo v nogometno zahojeni Sloveniji, v času krize, v finančno devastirani regiji.

 In zamislite si, kako imajo vaše hčere in sinovi svoje heroje. Nemca Ilkaya, Argentinskega Američana Doola, vse polno afriskih zvezd in Kitajca Xian-Wanga, najpopolnejsega igralca na svetu, znanega po tem, da lahko v špritnu preteče vseh 90 minut. Ob tem je Xian-Wang še zelo lep, visi na steni vseh najstnic po celotni Evropi. Je tudi kapetan in izjemen vzor kitajske reprezentance, ki na prihajajočem svetovnem prvenstvu meri celo na prvi naslov svetovnih prvakov, med favoriti pa so še Brazlija, Argentina, Nemčija, Kitajska, Južna Koreja in Bahrajn s številnimi naturaliziranimi igralci. Nogomet se več ne igra tako kot prej, ko so igralci imeli svoje fiksne pozicije, temveč gre predvsem za to kako presenetimo nasprotnika z menjavo igralcev in formacij na igrišču. Le redke ekipe še igrajo s klasičnim branilcem ali celo dvema, klasičen napadalec, če izvzamemo 218 cm visokega in 125 kg težkega nemškega atleta, naturaliziranega bangladeščana Mukherjee Miaha pa več ne obstaja. Tudi pravila so zdaj precej drugačna. Televizijski prenosi so podobni znanstveno-fantastičnim spektaklom. Vse je izjemno tehnološko napredovalo, sodniki sodijo iz komor ob igrišču. Udobje gledalcev je postalo na prvem mestu. Vsi stadioni so sedaj pokriti, imajo umetno travo, vsi gledalci pa uživajo izjemno ugodje. Stadijoni so manjši, do 30.000 gledalcev, vsi sedeži so izjemno udobni, omogočajo adaptacije naslonjala in hkratni prenos drugih tekem na v zadnji del naslonjal vmontiranih ekranih. Ljudje veliko manj ploskajo in kričijo, obstajajo gumbi, ki jih pritiskamo ob določeni situaciji, povzročamo hrup in tako navijamo. Nogometne igralce lastimo z delnicami, ki jih lahko tudi med tekmo kupujemo in prodajamo, zaradi pravil o prostem pretoku delovne sile pa lahko igralec tudi med srečanjem zamenja klub.

 Takrat naših hčera in sinov vse to o Messiju in Ronaldu več ne bo zanimalo in nas ne bodo poslušali niti iz vljudnosti. Ker se tega tako bojim, minevanja namreč, sem začel bolj spoštovati nogometno tradicijo. Kdor ne pozna zgodovine, ne more imeti odnosa do sedanjosti. Zato zdaj kot velik prvivrženec Maradone in nasprotnik Peleja (ne da bi sploh vedel, zakaj eno ali zakaj drugo) berem Pelejevo biografijo.

 Pele je v Zurichu prejel častno Zlato žogo (Ballon d'Or prix d'honour).

Tekst: Rene Puhar

OBRAČUN

 Nogometni blog se rojeva v pomanjkanju konstruktivnih, poglobljenih, strastnih nogometnih debat v slovenskem jeziku in si bo prizadeval, da se bo nogomet na slovenskem dokončno znebil primitivnih oznak.

 Med zlajnanimi in nestrokovnimi športnimi komentarji se zdi nogomet v Sloveniji šport intelektualno inferiornih. Novinarji, komentatorji, Dr. Stare, Milovanovič, trenerji, funkcionarji in ostali nekreativni nesposobneži, ki utrjujete primitivnost nogometa, dovolj se imam. Dovolj se imam, saj sicer verjamem, da je brez maksimalno konstruktivnega in pozitivno usmerjenega naprezanja na kritiziranem področju, kritika samo pomanjkanje moči za soočanje z lastnimi omejitvami. Zato zdaj tako nesigurno, a odrešilno zapisujem prve vrstice. Da se pomerim sam s sabo, z iskrenostjo svojega namena, z lastnimi in verjetno še kakšnimi drugimi preprekami, ki mi bodo ob tem stale na poti.

 90 minut. Kdor ga ne da, dobi. Renejev podaljšek. Rožančeva sled. In vsi nazivi, ki bi bili ustreznejši za mednarodno prepoznavnost kot na primer No.10, Libero, Playmaker, Fatal 11, so mi padli na pamet, preden sem končno pogoltnil tega. Vso to marketinško tehtanje je zame sicer samo dodatno delo ob tem kar me resnično zanima in posledica odločitve, ki je sledila neuspešni komunikaciji z nogometnim portalom. Zanima me namreč izključno vsebina. To kar lahko vidimo na igrišču, taktika in evolucija igre in vse, kar je v zvezi s tem fenomenom mogoče navezati ali povezati z drugimi področji.

 Kaj ni bilo OK s teksti, za katere smo se dogovorili z Nogomanio, nisem izvedel. Po neodgovorjenem mailu in Facebook sporočilu, sem si pač moral priznati, da sem bil zavrnjen brez razlage. Sumim, da je bil zanje neprimeren moj entuziazem, ki sem ga poudarjeno izražal in ki se ga ljudje velikokrat tako bojijo. V primeru dotičnega portala seveda ne gre za to, da bi moj prispevek in motivacijsko pismo ogrožalo visoke pozicije in velike koristi, a nek razlog zakaj mi niso omogočili sodelovanja in odgovorili na mail, vendar obstaja. Morda samo manj dela zanje.

 Kar hočem poudariti ni zafrustriranost ob zavrnitvi brez odgovora ali želja po obračunu, prisežem, ne. Zelo cenim dolgoletno tradicijo in razvoj portala, ki ga dnevno berem in ki je iz vidika ažurnosti zelo kvaliteten, prav tako pa nudi nekatere, žal redke, poglobljene nogometne razmisleke. Na podlagi te osamljene izkušnje želim (vnovič) razviti tezo o nepretočnosti med entuziazmom in silovito željo po izboljšanju nečesa na eni in možnostjo to energijo omogočiti, realizirati na drugi strani, kar posledično zavira hitrejši razvoj številnih področij v Sloveniji, tudi takšnih, ki so za življenje povprečnega posameznika pomembnejša od razvoja nogometnih medijev. Všeč mi je afriški pregovor: „Če meniš, da si premajhen, da bi naredil neko spremembo, potem poskusi zaspati s komarjem v sobi.“

 Angažma, silovito željo, entuziazem in predvsem vztrajnost posameznikov, ki nam je mar in se borimo, bomo v Sloveniji potrebovali, če želimo revolucionizirati posamezne družbene segmente. Revolucionalizirani drobci so že nakazali, da se ob vztrajnosti in volji da narediti veliko več, kot smo upali misliti. Nogometni blog se rojeva v pomanjkanju konstruktivnih, poglobljenih, strastnih nogometnih debat v slovenskem jeziku in si bo prizadeval, da se bo nogomet na slovenskem dokončno znebil primitivnih oznak. Še veliko je praznega prostora za predstavitev, uveljavitev in promocijo razsežnosti nogometne igre z vsemi svoji ozadji in asociacijami vred. Saj tudi Slovenci ne bomo mogli v nedogled iskati športnih niš, deliti olimpijskih medalj s številom prebivalcev, ampak tudi skozi nogomet obračunati sami s seboj.  

Tekst: Rene Puhar