Prava pot težkih porazov

 Ne, to ni bila „Katančeva tekma“. Ne, ni res, da to ni pravi sistem igre, da je Novakovič prestar, Samardžič premehek, da Kampl ni igral na pravem položaju. Zdaj, ko sem si tekmo bolj precizno pogledal še drugič, lahko zavrnem skoraj vse očitke, ki sem jih imel takoj po tekmi. Po tako bolečem porazu je sicer težko verjeti, da je Slovenija vseeno na pravi poti, a je vendar res...

Nov model igre za nov kvalifikacijski ciklus

 Naj spomnim, kaj se je z modelom igre slovenske reprezentance dogajalo po zadnjem uspehu - uvrstitvi reprezentance na Svetovno prvenstvo 2010. Kekovo vztrajanje pri dveh napadalcih (4-4-2) je nasledil nesrečni Stojanović, ki je takoj presedlal na - vsaj takrat - zelo moderni 4-2-3-1 ki ga je kmalu za tem veliko bolj uspešno nadgrajeval Katanec, ki mu je v prejšnjem, že izgubljenem kvalifikacijskem ciklusu, s tem sistemom na koncu skoraj uspel čudež. Vendar se je po porazu na katastrofalni prijateljski tekmi z Alžirijo (marec' 14) odločil za spremembo. Na južnoameriški turneji (junij '14) je že na 1. tekmi proti Urugvaju preizkusil sistem 4-1-4-1 (na grafiki levo je prikazana postavitev Slovenije na tej tekmi).

 Na igrišče je v Talinu reprezentanca pritekla v skoraj identični postavi in sistemu kot proti Urugvaju - z Rotmanom, Samardžičem in Stevanovičem v novi vlogi vred. Vsi omenjeni igralci do tekme z Urugvajem niso bili resni kandidati za prvo postavo, Rotman pa je v Urugvaju šele debitiral. Tekma v Montevideu je Katanca toliko navdušila, da so se očitno rodili novi igralci in nov sistem za nov kvalifikacijski ciklus. 

Estonija-Slovenija, 1. polčas

 V tem sistemu igre Slovenija pridobi na fizični moči in duel igri na sredini igrišča, vendar izgubi na nepredvidljivosti in kreativnosti v napadu. Vidimo lahko, da se Stevanovič giba med linijama, pred njim pa „fizičarja“ Kurtič in Rotman tvorita močan zid, ki je v obrambi neprebojen, v napadu pa premalo pretočen. Velika večina odgovornosti za napadalni navdih je tako na krilih - Kamplu in Iličiču. Ta model igre je zelo primeren, ko želi ekipa imeti nadzor v igri, posest, vendar je pomankljiv, ko je potrebno imeti v napadu potezo, igralca ali pač nekaj več. Prav to se je na igrišču dogajalo v prvem polčasu in to je bil na nek način tudi naš uspel načrt. Zagospodariti na igrišču, nadvladati Estonce in poskušati izkoristiti priložnost, ki bi se nam morebiti ponudila. Nikakor pa ne dovoliti, da bi do priložnosti prišli Estonci!

 Vendar so imeli svoj jasen taktičen načrt tudi Estonci. Bili so zelo disciplinirani in do potankosti poznali karakteristike vseh naših igralcev. Tudi na to, da sta se v začetku tekme Rotman in Kurtič nevarno odkrivala med estonsko obrambno in vezno linijo, so takoj reagirali. Če smo želeli Estoniji dati gol, smo morali riskirati več.

Estonija-Slovenija, 2. polčas

 Katančeva ideja v garderobi je bila jasna. Še vedno je želel obdržati stabilnost in neprebojnost v obrambi; vendar je želel v napadu narediti nekaj več prostora za Kampla, zato sta se Rotman in Kurtič v fazi napada odkrivala bolj proti stranskim linijam igrišča, Kurtič je v fazi našega napada stekel celo povsem na krilo, na predhodni Kamplov položaj. S tem smo tvorili trojico igralcev na vsaki strani igrišča (na grafiki desno vidimo napadalno formacijo 2. polčasa: Struna, Kurtič, Kampl na levi in Brečko, Rotman, Birsa na desni - na grafiki ni Cesarja, Samardžiča, estonskega napadalca in obeh vratarjev, saj za to razlago niso relevantni). Tako je naša igra je dobila širino, ob prenašanju žoge od trojice na eni do trojice na drugi strani igrišča pa so se morali nekoliko razširiti tudi Estonci, kar je omogočilo nekaj več prostora na sredini igrišča, kamor se je v fazi napada pomaknil Kampl. Na grafiki lahko vidimo, da se je poleg gibanja proti sredini tudi bolj priključil napadu in povezal z Novakovičem, ki je bil v 1. polčasu preveč osamljen v napadu. Novakovič je nato zaigral bolje, saj je v 2. polčasu uspel v svoji posesti ohraniti 78% žog – 7/9, ki so bile podane nanj (v prvem polčasu le 43% - 6/14). Ko je bil Iličič pravočasno zamenjan z Birso, smo v napadalnih akcijah postali še bolj nevarni, do priložnosti sta prišla Novakovič in Rotman. V 78. minuti se je ob strani igrišča za dodaten pritisk pripravljal Lazarević, ki bi verjetno menjal Rotmana, kar bi pomenilo dodatnega ofenzivnega igralca več – Kampl bi se takrat pomaknil povsem na sredino. Katanec se je odločil napasti, začutil je, da Estonci padajo in potem se je zgodil...

...Stevanović 

 Kako težko je bilo Katancu po tekmi, je vidno ob njegovem intervjuju na RTVSLO. Seveda, imel je občutek, da popolnoma nadzira tekmo, da postopoma gnete nasprotnika, pripravljal je menjavo in želel Estoncem zadati zadnji udarec, vendar ni mogel predvideti Stevanovića – tega ne bi mogel niti „Guiness“, ki ga je Srečko skrušeno omenil v intervjuju po tekmi. S tem je želel Katanec izraziti svojo nemoč, ko selektor v želji po popolnem nadzoru dogajanja na igrišču, nima možnosti vplivati na posamezne malenkosti. Na detajle, ki na koncu tolikokrat odločajo o velikih stvareh, o zmagah in porazih, na milimetre ob strelih, na majhna zamujanja, ki ločijo prekrške od točnih štartov, na ege. In prav slednje, ta Stevanovićev ego, ta malenkost je tista, ki je tokrat ločila Katanca od popolnega nadzora tega srečanja in odločila tekmo, ki je bila za Slovenijo izjemnega pomena. Stevanović je v 62. minuti več kot očitno revanširal Antonovu za njegov prekršek v 1. polčasu, saj si drugače tega brutalnega in neracionalnega štarta na sredini igrišča ni možno razlagati. Vrniti nasprotniku za prekršek v 1. polčasu na takšni tekmi in na takšen način je popolnoma nesprejemljivo in to je nekaj kar bo Katanec in Slovenija težko pozabila. Že takrat bi Stevanović lahko dobil rdečega, a ga ni, je pa bil sodnik razumljivo lahek na kartonu ob njegovem vlečenju v 79. minuti. 

Zakaj je Slovenija vseeno na pravi poti?

 Poraz se od poraza razlikuje, pravi znana nogometna floskula. Včerajšnji poraz je drugačen od tistih, ki jih je reprezentanca doživljala recimo v Stojanovićevem selektorskem obdobju, da katerega drugega sploh ne omenjam. Grenek priokus po včerajšnji tekmi je zameglil pozitivne plati, a teh ni bilo malo. Reprezentanca je kljub že četrtem zaporednem porazu brez danega gola (!) včeraj vseeno dokazala, da ima rep in glavo, da ima disciplino in čvrstost, da je dobro selekcionirana in vodena, da ima koncept igre, ki je sicer šele v razvoju, a kaže temelje v katere je potrebno verjeti in jih nadgrajevati. Več o tem kje je prostor za napredek v igri Slovenije (ob ofenzivni igri vezne linije so to zagotovo tudi prekinitve) v članku pred naslednjima kvalifikacijskima tekmama, toda naj za konec začinim še z eno mislijo. Včerajšnjo tekmo je poleg neumnosti Stevanovića odločila še ena napaka – Katančeva. Njegova neizmerna želja, da bi tekmo kljub igralcu manj vseeno zmagali. Po rdečem kartonu, se nismo premaknili v obrambno formacijo, ampak smo vseeno poskušali diktirati igro na podoben način kot prej, kar je bil neposreden razlog za prejeti gol. Toda ali je to Katancu in reprezentanci mogoče zameriti?

 RENE PUHAR - FABI

ŽIVI (v Celtic Park)!

Včerajšnji prenos na Sportklubu je bil v primerjavi z nogometnimi prenosi, ki smo jih vajeni na RTV Slovenija, pravi užitek. Prenos iz Ljudskega vrta se je začel 80 minut pred začetkom tekme s sproščenim nogometnim pogovorom med Goranom Obrezom in (vsaj na TV) redko tako odkritim in gostobesednim Zlatkom Zahovičem; vmes odlični prispevki, nato dovolj strasten in strokoven komentatorski nastop bratov Obrez, med polčasom in po tekmi pa, ob povsem solidnem voditelju studia Mihi Penku, Slaviša Stojanović in Mladen Dabanović, ki je bil v vlogi strokovnega komentatorja bolj sproščen in zanimiv kot dober mesec dni nazaj na RTV SLO. Včerajšnji prenos je bil po grenkem priokusu po SP v Braziliji, dokaz, da se tudi v Sloveniji zmore narediti atraktiven in hkrati kvaliteten nogometni TV-večer!

Glede včerajšnje tekme pa je najprej potrebno napisati predvsem dvoje. Kot prvo: šlo je za zelo taktično partijo iz obeh strani. Igralcem je bilo v igri prepuščeno zelo malo svobode v igri in gibanju, v ospredju je bila taktična disciplina in dosledno upoštevanje taktičnih dogovorov. In drugo: videli smo dva popolnoma različna polčasa. Zato bomo tudi analizo včerajšnje tekme razčlenili na ti dve polovici.

1. polčas – Tehnično-taktično obvladovanje igre Celtica

Trener Celtica Ronny Deila včeraj spremenil način igre svoje ekipe in tako popolnoma presenetil mariborski taktični načrt. Celtic ni igral z visokim tempom oziroma gor-dol, kot je bilo pričakovano, ampak povsem nasprotno: z vračanjem veznih igralcev v obrambno linijo so dolgo držali posest žoge na nevtralnem območju in igri jemali tempo. Celtic tudi ni igral tako ozko kot je v studiu pred tekmo pričakoval Zahović. Kar precej je bilo igre na krila, kjer so Lustig, McGregor in Berget iskali možnosti za prodor oziroma predložek. Kot kaže je tudi Celtic prepoznal šibkost naše obrambe predvsem v bočnih branilcih Stojanoviču in Vilerju in nenazadnje smo na ta način, preko visoke žoge, ki je preletela našo desno obrambno linijo, tudi dobili gol.

Generalno pa je bil to za nevtralnega gledalca dolgočasen polčas. Tavares in Ibraimi sta kot nabolj napadalno postavljena igralca morala braniti pozicijo na lastni polovici, Bohar in Vršič sta morala spremljati njihova bočna igralca, ki sta šla visoko v napad (kar je lepo vidno na grafični postavitvi levo, kjer sem izvzel 3 napadalce Celtica, 4 branilce in golmana Maribora, ki niso relevantni za to kar hočem povedati). Na grafiki lahko vidimo kako se je v fazi gradnje napada Celtica v zadnji linijo postavil vezist Mulgrew, prav on je diktiral počasen tempo igre, kar se je odražalo v visoki posesti žoge Celtica v nenevarni coni napada. Tudi Kayala in Johansen sta igrala povsem drugačno vlogo kot jo je napovedovala grafika pred tekmo. Ofenzivni vezist Kayal se je vračal v obrambo celo pred Taveresa in Ibraimija in tako na tem delu igrišča ustvarjal višek na le enega ampak kar dveh Celticovih igralcev, tako da bi bil presing Tavaresa in Ibramija 2:4 popolnoma nesmiselen. Bodite pozorni še kako visoko sta Lustig in Izaguirre "odnesla" Boharja in Vršiča. Taktično je s tem načinom igre Celtic v prvem polčasu obvladoval Maribor. Na zaprto in pasivno postavitev Maribora je bil pripravljen in poznal odgovore, vendar smo lahko pričakovali, da bo Maribor v drugem polčasu zaigral popolnoma drugače.

2. polčas – Pritisk Maribora

In res. Maribor je takoj na začetku drugega polčasa zaigral višje, Ibraimi in Tavares sta v obrambi stopila globoko na polovico Celtica; takoj, ko si je trojec Celtica začel podajati žogo pa sta v pomoč prišla Vršič in Bohar, kar je ponavadi pomenilo dolgo žogo naprej in hitro izgubo Celticove posesti. Na ta način je Maribor do približno 65. minute uspešno izvajal pritisk na Celtic, vrhunec te najbolj napadalne faze igre, je bila Ibraimijeva priložnost z glavo po podaji Vilerja v 59. minuti. Na ta način je strokovni štab Maribora tudi dobil odgovor, ki so se ga očitno kar nekoliko bali. Ali se Maribor proti Celticu lahko "odpre" (razlika v individualni kakovosti igralcev je seveda izrazita)? Odgovor je pozitiven. Proti Celticu je vsekakor lažje (vsaj intervalno) napadati kot pa nenehno čakati na svoji polovici. Vse to odpira veliko vprašanj za povratno tekmo, ko bo zelo zanimivo videti za kakšen način igre se bo odločil Maribor. Pričakujem kombinacijo zaprte igre (podobne 1. polčasu) in nenadnih presingov, torej nekakšno kombinacijo načrta 1. in 2. polčasa (verjetno bo prišlo tudi do rošade v začetnih 11 - namesto za Glasgow prenežnega Derviševića bo začel Mertelj). Vsekakor pa zelo obrambna postavitev tudi za Glasgow nikakor ne pride v poštev; tudi oziroma predvsem zaradi tega, ker si ne smemo privoščiti prevelikega števila kotov.

Glede igre v napadu je potrebno povedati, da Maribor včeraj ni igral 4-4-1(Ibraimi)-1(Tavares) kot je bilo napačno predstavljeno v večini medijev. Gibanje Tavaresa namreč ni bolj ofenzivno od Ibraimijevega (niti v obrambi, niti v napadu), prej obratno, saj se je Ibraimi veliko bolj odkrival v prazen prostor za zadnjo linijo Celtica, medtem ko je Tavares veliko prihajal po žogo nazaj, v sredino, kjer je z grajenjem žoge poskušal malo umiriti igro in omogočiti soigralcem tranzicijo v napad. Postavitev Maribora bi morala biti prikazana v sistemu 4-4-2 (ali 4-2-2-2).

Vrhunska tekma Filipovića

To poglavje bi sicer po prvotnem planu moralo pripadati Daretu Vršiču, ki počasi prevzema vajeti mariborske igre in postaja lider, ki ga Maribor že dolgo ni imel, vendar je Dare včeraj odigral nekoliko pod pričakovanji (tako, da ostaja dodana vrednost za Glasgow), zato tokrat izpostavljam Željka Filipovića, ki je včeraj odigral vrhunsko tekmo. 

Predvsem v fazi napada je Filipovič včeraj za Maribor pomenil steber zanesljive, a pozitivno naravnane igre. Imel je kar 95% uspešnost podaj (38/40), vendar je bolj kot ta podatek pomemen naslednji: kar 24 od njegovih 40.-ih podaj je imelo tendenco ofenzivne igre in so bile kot takšne tudi rizične. Ali je šlo za dolgo žogo (prenos igre), za natančno nizko ali visoko podajo v napad (večinoma Tavaresu v noge ali Ibraimiju v vtekanje), ali pa je žogo odigral v protinapad (večinoma Boharju ali Vršič), kar 92% (22/24) teh ofenzivnih podaj je bilo natančnih, ob tem pa je imel tudi 2 prestreženi žogi in izjemno podajo za gol. Njegova igra v napadu je bila vrhunska, medtem ko v obrambi predvsem bode v oči njegovo slabo posredovanje pri kotu, ki se je za Maribor končal neverjetno srečno. Žoga Stokesa iz kota ga je preletela in prav zaradi tega se je Van Dijk znašel sam pred Handanovičem. Po 80. minuti je opazno fizično padel, vendar ga je uspešno kompenziral sveži Mertelj, kar je bila še ena pravočasna rekacija Šimundže na včerajšni tekmi.

tekst: RENE PUHAR - FABI

foto: JURE BANFI / SNPORTAL

Katastrofalen debi v Manchestru

Louis Van Gaal je bil veliko trenersko ime že pred svetovnim prvenstvom v Braziliji, vendar mu je na svetovnem prvenstvu, pri svojih 62. letih, uspelo svojemu renomeju še nekaj dodati. Nizozemska je (ob izjemni vratarski menjavi pred enajstmetrovkami!) navduševala z igro v disciplinirani in čvrsti formaciji s tremi osrednjimi branilci (3-4-1-2), ki je sicer popolnoma neznačilna za prejšnje generacije nizozemske reprezentance. Vendar je popolnoma zgrešil, ko je na svoji 1. uradni tekmi z Manchestrom (Manchester United – Swansea, 16.8.2014, 1. kolo EPL 14/15) želel kopirati ta način igre. Zakaj?

Problem 1: Preveč defenzivna igra za igro na domačem igrišču proti slabšemu nasprotniku

V Van Gaalovem sistemu 3-4-1-2 so branilci dokaj statični in se med igro običajno ne vključujejo v napad. Med tremi branilci Manchestra (Jones, Smalling, Blackett) se je le Jones včasih pojavil na nasprotni polovici. Tudi Fletcher in Herrera sta po naravi defenzivna vezna igralca. Bočna igralca Young in Lingard pa sta se, nesamozavestna in nevajena svojih novih vlog, v obrambi vračala v zadnjo linijo kar je pomenilo, da je bilo v prvi enajsterici Manchestra 7 obrambno naravnanih igralcev. Van Gaal je sicer z načinom igre, ko 7 čvrstih in discipliniranih gara za 3 svobodne umetnike, uspeval v Braziliji, vendar je Nizozemska tam igrala na nevtralnem terenu. Prednost domačega terena proti slabšemu nasprotniku pa je v ustvarjanju pritiska na nasprotnika. V primeru čvrste defenzivne postavitve in nesamozavesti igralcev ob preiskušanju novega sistema pa je domače igrišče prej slabost kot prednost.

Problem 2: Nekompatibilnost treh ofenzivnih igralcev

Omenjeni „model 7-3“ je v Braziliji odlično deloval, a so tam dodano vrednost v napadu ustvarjali trije izjemni igralci: Sneider (diktiranje tempa, pas-igra), Robben (hitrost, odkrivanje v prazen prostor, dribling) in Van Persie (zadrževanje žoge, eksekucija). Kvaliteta, izkušnje in predvsem kompatibilnost omenjenih treh igralcev pa je popolnoma neprimerljiva s trojico Mata-Rooney-Hernandez. Med njimi proti Swanseau ni bilo čutiti nobene povezanosti, med sabo niso odigrali niti ene dobre akcije in tudi povsem objektivno med njihovimi karakteristikami ni kompatibilnosti. Vse skupaj izgleda kot da Van Gaal ne bi izbiral postavitve glede na kader s katerim razpolaga, ampak se je za omenjeni sistem igre odločil vnaprej, že na svetovnem prvenstvu... Zagotovo bi se Manchestrska izgubljena trojica na igrišču počutila bolje s še enim „ofenzivcem“, vendar ga ta sistem igre niti ne omogoča. (V drugem polčasu je Van Gaal spremenil sistem v 4-2-3-1, ki omogoča štiri ofenzivno naravnane igralce, kar je takoj funkcioniralo veliko bolje).

Problem 3: Prevelika odgovornost debitanta Lingarda

3-4-1-2 od obeh bočnih igralcev terja zelo dobro razumevanje sistema igre in veliko odgovornost, saj morata s svojim gibanjem tako v obrambi kot v napadu obvladovati celotno linijo igrišča. Na bočnih položaj je bila ta odgovornost za Younga in mladega Lingarda prevelik zalogaj. Predvsem na 21-letnem debitantu Lingardu je na tej tekmi slonelo veliko breme, saj se je večina napadov manchestra odvijala po njegovi strani?! Iz vidika trenerja je to popolnoma nerazumljivo, še toliko bolj, ker sploh ni bilo videti, da bi se to zgodilo kot reakcija na igro Swansea, ki bi načrtno bolj „odprl“ svojo levo stran (tudi na grafičnem prikazu sistema igre (levo), se vidi, da sta Jones in Lingard na desni postavljena bolj ofenzivno kot Blackett in Young na levi strani igrišča). Postaviti tolikšno odgovornost na debitantski nastop mladeniča pa je milo rečeno zelo čudna poteza, ki se je končala s (psihološko pogojeno?) poškodbo Lingarda že v 20. minuti tekme. Lingarda je do konca polčasa v tej vlogi zamenjal Januzaj, ki se je le nekoliko bolje znašel.

Problem 4: Uvajanje sistema z napačnimi igralci na napačni tekmi

Ves čas je bilo v igri Manchestra vidno nerazumevanje sistema igre, predvsem pa se je to kazalo v postavljanju in prevzemanju igralcev v obrambi. Tudi 1. gol Swansea je posledica slabega prevzemanja igralcev Manchestra v obrambi. Večkrat se je zgodilo, da je bil Swansea z manjšim številom igralcev v napadu nevaren. Predvsem bode v oči, da sta bila na tako pomembni tekmi in na tako odgovornih pozicijah v ogenj poslana mlada debitanta Blackett (20 let) in Lingard. Ob novincu Herreri, Smallingu v novi vlogi in novem sistemu igre, je vse skupaj že od začetka naprej zgledalo zmedeno, kar je vplivalo na ne-samozavest domače ekipe, kar so igralci Swansea hitro zaznali in vzpostavili ravnovesje na gostujočem terenu. Nobenega pritiska Manchestra več ni bilo čutiti, Swansea je zato zasluženo dobil 1. polčas.

Epilog: Sprememba igre v 2. polčasu več ni pomagala

Med polčasom je prišlo do transformacije v sistem 4-2-3-1, ki je takoj pokazal boljše rezultate. V sistemu s štirimi bočnimi igralci - Young in Nani na levi, Jones in Januzaj na desni - je Manchester takoj zaigral nekaj bolje, predvsem pa se je z omenjeno transformacijo ustvaril prostor za Januzaja na krilu, torej tam, kjer je on in tudi Manchester kot celota najbolj nevaren. Nenazadnje ima Manchester veliko kvalitetnih krilnih igralcev (Januzaj, Young, Nani, Valencia), ki v sistemu 3-4-1-2 ostajajo neizkoriščeni. United pa trenutno nima kvalitete, da bi takšne igralce lahko puščal ob strani. Sprememba sistema igre v 2. polčasu je rezultirala s pritiskom in izenačujočim golom, vendar je Swansea v Wales vseeno odšel z zasluženo zmago (1:2). Ostaja občutek, da se ekipa po zmedenem, nesigurnem začetku, ni uspela pobrati. Van Gaal bo vsekakor zelo razmislil, ko bo naslednjič na igrišče postavil „nizozemsko formacijo“. Predvsem na domačem igrišču proti slabšemu nasprotniku se to zaenkrat zdi popolnoma nelogično. Morda pa bo vse udrugače, ko se vrne Van Persie.

RENE PUHAR - FABI

„Pameten nogometaš? To ne gre skupaj!“

Pametni nogometni komentarji pač?

Stojim v vrsti na blagajni. Slaščičarka v Romansi na Pobrežju še sama začudena, da ne zmore postreči vseh, ki smo si po nedeljskem kosilu zmislili tortico. Neizbežno se sliši glasno debatiranje večje mešane družbe srednjih let pri mizah. Ženske gledajo, poslušajo, mnenja deli izključno moški del, pravzaprav dva. Debatirata o... nogometu. Seveda. Poslušam. „Pa to ne moreš verjet, kako budalo. Pa kak lahko to naredi. Pa to morš bit fukjen. V zadnji minuti... Pa za taki dnar. Pa to morš bit debil.“ Drugi (inteligentno): „Pameten nogometaš, to ne gre skupaj!“ Da me ni kar odneslo v zraven, sem globoko vdihnil in zaprl oči: Pametni nogometni komentarji pač?

Vseeno pa sem se z Googlom pozanimal ali je res možno, da obstaja korelacija med igranjem nogometa in inteligenostjo.

Znanstvenik Dr. Ken Bray (angleška univerza Bath, 2011) je analiziral vrsto posnetkov in ugotovil kako ključno je pri nogometu poznavanje matematičnih in naravoslavnih osnov. „Nogomet je umetnost, a hkrati znanost in prav vsak nogometaš pri igranju nogometa uporablja geometrijo, aerodinamiko in verjetnost.“ Trdi, da sta Messi in Rooney genija, da blestita v matematiki in naravoslovju in da imata intuitivno razumevanje geometrije. http://www.dnevnik.si/sport/nogomet/1042429991

Članek z naslovom „Elite soccer players are smarter than you are“ sledi raziskavi švedskih znanstvenikov (Karolinska Institute Stockholm, 2012), ki ugotavljajo, da nogometaši razmišljajo bolj hitro, čisto in fleksibilno kot nenogometaši. In da obstaja komponenta kognitivnih sposobnosti, ki jih nogometaši izboljšujejo skozi igranje. Z večletnimi testi so ugotovili tudi korelacijo med kognitivnimi in igralnimi sposobnostmi vrhunskih nogometašev. Nogometaši z boljšimi kognitivnimi sposobnostmi so v povprečju boljši od tistih s slabšimi.

Raziskava še sugerira, da bi kognitivni testi v zgodnjem otroštvu lahko postali uporaben pripomoček za predvidevanje nogometnega potenciala.

http://www.wired.com/2012/04/soccer-cognitive-functions/

Raziskav, ki ugotavljajo korelacijo med igranjem nogometa in inteligenostjo, je bilo še kar nekaj, medtem, ko raziskav o negativnih posledicah igranja nogometa na inteligenost sprva nisem našel. Ko sem tako pozitivno že skoraj zaključil, sem se spomnil na problematiziranje udarjanja žoge z glavo in poskusil s tem ključem...

Vsi, ki udarjajo žogo z glavo več kot 1300 krat na leto so bolj podvrženi poškodbam možgan, ki vplivajo na pozornost, spomin, planiranje, organizacijo in vid (annual meeting of the Radiological Society of North America, 2011). Hitrost žoge namreč pri rekreativni igri dosega okrog 55 km/h, pri profesionalni pa pogosto tudi več kot 110 km/h.

Tedaj so imeli načrt nadaljevati z raziskavami in tudi ugotoviti koliko udarcev žoge z glavo in pri kakšni hitrosti je še varno za človeške možgane, vendar teh izsledkov nisem našel.

http://www.businessweek.com/news/2011-11-30/hitting-a-soccer-ball-with-your-head-linked-to-brain-injuries.html.

Potem pa sem našel še najbolj konkretno, skrb vzbujajočo, a tudi najstarejšo izjavo psihologinje Adrienne Witol (Medical College of Virginia, 1995), ki pravi, da imajo nogometaši, ki udarjajo žogo najmanj 10 krat na tekmo (povprečno na tekmi vsak igralec vdari žogo z glavo 6-12 krat) na IQ testih za povprečno za 9 točk nižji rezultat od tistih, ki žoge z glavo ne udarjajo frekventno.

http://articles.latimes.com/1995-08-13/news/mn-34764_1_iq-test

Kakorkoli, bodisiigranje nogometa povišuje inteligentnost, matematične, geometrijske sposobnosti, bodisi povzroča poškodbe glave, znižuje IQ, bodisi med nogometom in inteligenostjo ni korelacije, se zdi zelo problematična inteligentnost komentarjev v zvezi z nogometom. Ali kot je Marjan Rožanc začel enega svojih nogometnih esejev, Mašo dvajsetega stoletja (1969): "Govoriti o nogometu z resnobo, obravnavati nogomet ne kot spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič manj resnična od drugih naših resnic – to je seveda še vedno nekoliko svetoskrunsko početje. Tak pristop k nogometu moramo najprej utemeljiti in mu priboriti življensko pravico, kar pa seveda ni niti najmanj lahko." Tam v vrsti za tortico sem se spet zavedel, da se od takrat v Sloveniji ni veliko spremenilo, da se Marjan Rožanc še vedno obrača v grobu in da se boj še ni zares začel...

RENE PUHAR - FABI

SUPERKRILA

Ko je Real Madrid kupoval Garetha Bala za 100 milijonov evrov, je to malo spominjalo na zgrešeno zvezdniško kadrovanje Reala v prejšnjem desetletju. Vendar je Realova politika nakupovanja in selekcioniranja igralcev trenutno popolnoma drugačna - z nakupi vlaga izključno v napredek na igrišču. Medtem se njihovi največji rivali nahajajo na prelomnici. Barcelona, klub, ki je še nekaj let nazaj narekoval nogometne trende, trenutno vlaga v novo identiteto in z Neymarjem znova išče šarm in poletnost v igri. Z atraktivnim Brazilcem si želijo povrniti popularnost in ugled, ki ju je Barcelona uživala v eri velikega vizionarja Pepa Guardiole in ki od njegovega odhoda postopoma puhti. Oba najbolj odmevna nakupa zadnjega prestopnega roka pa vsak na svoj način jasno kažeta, kakšni igralci trenutno veljajo za dragulje na nogometnem trgu: psihično in fizično superiorna krila – Superkrila. Tekst pred vami odgovarja, kaj so Superkrila, kakšne lastnosti imajo, kakšna je njihova vloga na igrišču, kateri sistemi igre jih o(ne)mogočajo, zakaj in koliko slovenski nogomet zaostaja za svetovnim vrhom in kdo ga narekuje. Vabim k branju.

Obvladovanje žoge, oster predložek, dribling, pridobivanje prostora, močan in precizen udarec – vse to v najvišji dinamiki gibanja. Odločnost in predrznost, psihološka trdnost, pripravljenost prevzemati odgovornost, preudarnost in predanost kolektivu - vse to v polnem šprintu. Psiho-fizična superiornost kril je v zadnjih letih postala sinonim za razvoj nogometne igre. Superkrila so dala odgovor na tiki-tako!

Napadajo v obliki sunkov iz stranskih linij igrišča, so polnapadalci - v fazi obrambe se vračajo v linijo veznih igralcev, v trenutku pridobitve posesti žoge pa se eksplozivno transformirajo v napadalce. V tlorisno izrisani nogometni formaciji se nahajajo tam, kjer je navadno položaj kril pri letečem predmetu (torej zgoraj levo in desno), od tod so verjetno tudi dobila ime. Sicer pa je fantastično razumeti krila v prenesenem pomenu. V kolikor so psiho-fizično superiorna (in samo takšna imenujem Superkrila!) s svojo borbenostjo, odločnostjo in nenehnim vtekavanjem v prazen prostor na igrišču, odpirajo nove in nove možnosti za razvoj napada, kar daje igri višji tempo. Resnično lahko dobimo občutek, da ekipa na svojih Superkrilih leti in da se moramo vsi skupaj z varnostnim pasom privezati na sedeže, kot se je na zadnjem El Clasicu duhovito spomnil Goran Obrez.

Ekipo navdajajo z upanjem in pogumom, vlivajo samozavest. Ob pogledu na Ronalda, Riberya, Robbena, Sterlinga, Gervinha se piloti samo ponosno nasmihajo. Vendar pa nekateri najboljši trenerji igrajo brez Superkril. Predvsem v Italiji tudi najboljše ekipe igrajo v formacijah, ki Superkril ne omogočajo. Juventus je trenutno verjetno najboljša ekipa na svetu, ki v sistemu 3-5-2 igra z levimi in desnimi bočnimi igralci (ti stojijo bliže svojemu golu in jih ne moremo poimenovati krila, saj so v tlorisno izrisani formaciji postavljeni bolj na sredo trupa, tudi njihova vloga na igrišču pa se od krilnih močno razlikuje). V tem igralnem modelu operira tudi Inter, večkrat Fiorentina, od vrhunskih neitalijanskih klubov brez kril igra Monaco (3-5-2), občasno tudi Atletico Madrid (4-4-2). Skoraj vse druge najboljše evropske ekipe pa igrajo v sistemih 4-2-3-1 in 4-3-3, ki maksimizirata izkoristek Superkril. Nazadnje se je trendu vdal legendarni Milan, ki je s prihodom Clarenca Seedorfa na 4-2-3-1 preklopil iz zanje značilnega sistema „smreke“ (4-3-2-1).

Na klubski ravni je zanimiv primer Maribor, ki tudi v tem segmentu razvoja kluba deluje izjemno strateško. Trenutno igra v sistemu 4-4-1-1, gre pa v bistvu za postopno transformacijo iz sistema 4-4-2 v modernejši sistem 4-2-3-1, ki v Mariboru poteka že (pre)dolgo. V času Milaniča je ekipa prešla iz zastarelega 4-4-2, z veznimi igralci v rombu, v modernejšega 4-4-2 z veznimi igralci v liniji in kasneje vse bolj v 4-4-1-1, s Šimundžo pa 4-4-1-1 že kaže bolj jasno težnjo po uveljavitvi sistema 4-2-3-1 (vmesno Čačićevo obdobje je bilo za razvoj igre NK Maribor popolnoma anomalično, ker je bila še ena od zablod velikega gospoda). Trenutno je sistem igre Maribora še vedno bolj podoben tistemu z bočnimi igralci sredi trupa, glavna ovira za hitrejši prehod v sistem 4-2-3-1 pa je profil igralcev, ki jih Maribor trenutno (n)ima na razpolago. Igralec, ki je po karakteristikah najbližji izpolnitvi kriterijev za profil Superkrila, je seveda Damjan Bohar, vendar tudi njemu manjka nekaj v segmentih prodornosti in tehnike. Vršič, Cvijanovič in tudi Mezga ne sledijo najvišjim standardom na tej poziciji, takšna tako imenovana „tehnična krila“ iz vrhunskega nogometa dobesedno izginjajo. Krilnim igralcem z izrazitimi tehničnimi kvalitetami se v vrhunskem nogometu iščejo nove pozicije na igrišču. Vicenzo Montella, na primer, z Iličičem ponavadi igra v sistemu 4-4-1-1, preden pa se je v ekipo vrnil Gomez, je Montella Iličiča v sistemu 4-3-3 raje kot na krilo postavil v napad - v funkcijo „lažnive 9-ke“ (o tem kdaj drugič). Zlatko Zahovič se tega seveda zelo zaveda in za krili opreza predvsem v smeri juga, a zaenkrat novih Superkrilnih obetov ni na spregled. Nekaj upanja prihaja iz lastne šole. V mislih imam Petra Stojanovića (18 let) in Ranka Moravaca (19), vsekakor pa je potrebno še tudi videti, kaj lahko Maribor na tej poziciji dobi od Matica Črnica (21).

Kako pa je v reprezentanci? Spomnimo, da Matjaž Kek nikakor ni želel odstopati od sistema 4-4-2 z dvema klasičnima napadalcema, kar za Superkrila ni ugodna taktična postavitev (oziroma je lahko le v zelo ofenzivni različici, kot jo na primer pogosto igra Manchester City). To vztrajanje sem sicer razumel predvsem kot pozitiven PR, saj bi v javnosti pretvorba sistema iz 4-4-2 v 4-2-3-1 delovala negativno. Tega premeteni Kek seveda ni želel, po drugi strani pa Superkril že takrat ni imel. Kot jih trenutno nima niti Srečko Katanec, ki pa kljub temu teži k sistemu 4-2-3-1 (ki ga je, mimogrede, v slovenski reprezentanci sicer neuspešno uvedel Stojanovič). S Kirmom ne eni in Birso ali Iličičem na drugi strani po tem kriteriju nismo na najvišji ravni. To niso Superkrila, zato ta pozicija v reprezentanci ostaja problematična tudi za naslednji ciklus. In da ne bom samo problematiziral, bom predstavil dve konkretni rešitvi. Prva je Dejan Lazarević, ki je nasploh edini slovenski nogometaš, ki že od mlajših selekcij igra na način Superkrila, njegovo dokončno klubsko in reprezentančno eksplozijo pa še nestrpno čakamo. Druga možnost pa je seveda Kevin Kampl, po psiho-fizičnih karakteristikah daleč najkvalitetnejši slovenski igralec tega trenutka, ki pa ima poleg Superkrilnih predispozicij tudi izjemne kreativno-organizacijske kvalitete in peklenski prodor po sredini igrišča, zato je pri Katancu postavljen bolj v sredino igrišča.

V realnem življenju nogometnega trenerja so vselej potrebne žrtve, odrekanja in kompromisi. Evoluciji igre lahko slediš samo z vrhunskimi igralci, le z najboljšimi pa ga lahko tudi narekuješ in oblikuješ. Medtem, ko naši najboljši nogometni ekipi svoja Superkrila še iščeta oziroma razvijata, nogometni svet z vsakim naslednjim dnem preverja in vpeljuje nove ideje. Raziskujejo se nove možnosti izkoristka Superkril. Izmenjevanje strani levega in desnega Superkrila med samo tekmo je že „passe“, najnovejši trend je psiho-fizična in taktična univerzalnost večjega števila ofenzivnih igralcev, ki po sistemu „vsi vse“ med tekmo konstantno rotirajo pozicije brez vnaprej določenih pravil. Tako v enajsterici več ofenzivnih igralcev premore psiho-fizične karakteristike Superkril, ob tem pa imajo vsi ti igralci tudi sposobnosti organizacije igre in eksekucije napadov. Med igro tako rotirajo med štirimi ali celo petimi različnimi pozicijami, od pozicij levih in desnih kril, do srednjih ofenzivnih veznih igralcev in napadalcev. Kateri trener v razvoju omenjenega taktičnega sistema nogometne igre znova prednjači, lahko verjetno uganete sami. Namig za začetnike: še enkrat preberite 1. odstavek.

Ob koncu še nekaj lahkotnega branja, oziroma 10 trenutno najboljših Superkrilnih dvojcev v klubih in reprezentancah (po mojem mnenju):

1. REAL MADRID (4-3-3): Garreth Bale - Christiano Ronaldo

2. BAYERN (4-2-3-1): Franck Ribbery – Arjen Robben

3. CHELSEA (4-2-3-1): Eden Hazard - Willian

4. BARCELONA (4-3-3): Neymar - Pedro

5. MANCHESTER CITY (4-2-3-1): Samir Nasri – Jesus Navas

6. PARIS S.G (4-3-3): Ezequiel Lavezzi - Lucas

7. LIVERPOOL (4-3-3): Daniel Sturridge – Raheem Sterling

8. MANCHESTER UNITED (4-2-3-1): Danny Wellbeck - Antonio Valencia

9. BORUSSIA DORTMUND (4-2-3-1): Marco Reus - Pierre Emerick Aumbameyang

10. ARSENAL (4-3-3): Lucas Podolski - Santi Cazorla

1. BRAZILIJA: Neymar – Hulk

2. FRANCIJA: Franck Ribery – Samir Nasri

3. ARGENTINA: Sergio Aguero – Angel Di Maria

4. NEMČIJA: Mario Goetze – Thomas Mueller

5. ŠPANIJA: David Silva – Pedro

6. PORTUGALSKA: Christiano Ronaldo – Nani

7. KOLUMBIJA: James Rodriguez – Juan Cuadrado

8. BELGIJA: Eden Hazard – Kevin Mirallas

9. ANGLIJA: Daniel Sturridge – Raheem Sterling

10. SLONOKOŠČENA OBALA: Salomon Kalou – Gervinho

avtor: Rene Puhar

SEVILLA FC

Dlakocepljenje andaluzijskega kluba pred tekmama z Mariborom

ALI STE VEDELI, DA...

…je Sevilla najstarejši španski klub, ustanovljen 14. oktobra 1905.

…ima Sevilla od leta 2004 svojo radijsko postajo SFC Radio, ki oddaja 24 ur na dan.

…je med Španci Sevilla šele 8. najpopularnejši klub; najpopularnejši je Real Madrid, bolj popularen od Seville pa je tudi Betis.

…je njihova navijaška skupina The Biris Norte (ustanovljena 1974/1975) svoj naziv dobila po najboljšem gambijskem nogometašu vseh časov: Alhaji Momomdo Njle – Biri Biri, popularnem igralcu kluba v sedemdesetih.

…da so trenutno bojda kar trije igralci Seville pod lupo Barcelone in/ali Reala: mladi zvezdnik Alberto Moreno, Federico Fazio in seveda Ivan Rakitič.

POSTAVITEV

 Taktična postavitev Seville se ponavadi prikaže v obliki sistema 4-2-3-1, čeprav bi bilo ustrezneje 4-4-1+Rakitić. Rakitić ima v napadu „prosto vlogo“ in igra z velikim radiusom gibanja. Po žogo prihaja do svojih branilcev, se skrije široko na krilo ali v konico napada, tudi za obrambno linijo nasprotnika, in se v igro prikrade v nadaljevanju napada.

V obrambi Sevilla igra v postavitvi 4-4-2, Carlosu Bacci se v napadalni liniji priključi Rakitić, branilska in vezna linija pa se gibata zelo usklajeno in enotno ter tako tvorita dve jasni liniji s po štirimi igralci.

 Postava Seville na zadnji tekmi La Lige proti Valencii (4-2-3-1)

Beto

Coke - Fazio – Nico Pareja – Moreno

Carrico – Iborra

Reyes – Rakitić – Vitolo

Bacca

 To je najmočnejša postava Seville v zadnjem času in tako je tudi začela tekmo La Lige proti Valencii v nedeljo. Trener Unay Emery v La Ligi ne rotira veliko, za tekme Evropske lige pa praviloma naredi nekaj rotacij, s tem da ogrodje ekipe ostane enako. Proti Mariboru lahko morda namesto Bacce ali Jose Antonia Reyesa v prvi postavi pričakujemo francoskega napadalca Kevina Gameira, ki ga je Didier Deschamps uvrstil tudi na zadnji reprezentančni seznam za tekmo proti Nizozemski in ki je bil z 10 mio. € najdražji nakup Seville pred letošnjo sezono. Kandidat za igro bi lahko bil tudi igralec visokega tempa, Marco Marin, vendar je bolj verjetno, da bo tudi v Mariboru dobil vlogo „jokerja“, Emery pa bi lahko za težko gostovanje uporabil tudi Denisa Cherysheva, ki ga posoja Real Madrid in izkušena igralca kot sta Piotr Trochowski v vezni liniji in Fernando Navarro na poziciji levega branilca.

 Pričakovana postava Seville za tekmo v Ljudskem vrtu (4-2-3-1)

Beto

Coke - Fazio – Nico Parejo – Navarro

Carrico – Iborra

Reyes – Rakitić – Moreno

Bacca

KLJUČNI IGRALCI

CARLOS BACCA

 Če ste se tudi vi spraševali kako bi šele izgledal Marcos Tavares, če bi bil samo še malo hitrejši, boste težko dobili boljši približek kot je kolumbijski napadalec, sicer desničar, Carlos Bacca. Poleg tega, da podobno tečeta, je podoben tudi njun igralski slog. Tudi Bacca je namreč izjemno iznajdljiv v dvobojih v katerih zelo dobro izkorišča svojo telo, ima izjemno prefinjeno podajo in tisti dotik s katerim se večinoma rojevajo v Južni Ameriki. Prav tako pa ne počne odvečnih potez in je vedno usmerjen proti golu. Bacca je zablestel v lanski sezoni belgijske lige, ko je postal najboljši strelec in tudi igralec (!) lige, kljub temu, da je v Club Brugge pred tem prestopil za samo 1,5 mio. €. Pred letošnjo sezono mu je cena poskočila kar na 7 mio. €, neugodna okoliščina za Maribor pa je tudi ta, da najboljši strelec Seville grize za vpoklic v kolumbijsko reprezentanco, kjer je po poškodbi Falcaa luknja, ki bi jo lahko zapolnil prav Bacca.

IVAN RAKITIĆ

 Na tej ravni ni kluba, kjer bi en igralec imel tako izrazito vlogo na igrišču kot Rakitić pri Sevilli. Rakitič dobi vsako žogo po katero pride in takrat se ofenzivni del ekipe prebudi ter začne iskati prazen prostor. Večkrat igra zelo direktno v napad, z visoko žogo na napadalca ali z visoko diagonalo na krilo. Izvaja tudi večino prekinitev iz katerih je Sevilla po njegovih visokih žogah iz strani zelo nevarna in enajstmetrovke, ki jo je nazadnje zgrešil, a jo bo, če bo potrebno, proti Mariboru znova izvajal. Če iščemo paralele z Mariborom, je Rakitiču ne bomo našli, a bi to za ekipo Maribora morda lahko postal Dare Vršič.

FEDERICO FAZIO

 Če bi Sevilla izbirala svojega rdeče-belega bojevnika, bi to zagotovo postal Fazio. 195 cm visoki Argentinec, ki mu odločnost sije že iz oči, je v Sevilli že od leta 2007. Je simbol borbenenega in temperamentnega duha andaluzijskega moštva. Igralec za posebne naloge, ki vrača vsaj z enako mero, kar je pred nekaj tedni spoznal tudi Diego Costa. Steber seviljske obrambe je izjemno koristen v defenzivnih in ofenzivnih prekinitvah, z žogo pa zna tudi po tleh. Skozi sredino lahko potegne v napad, zagotovo pa bo ob neugodnem izidu za Sevillo ob zaključku tekme večkrat obiskal kazenski prostor Maribora tudi med samo igro. V dneh pred tekmo si ga bo zagotovo ogledoval Mendy. S tako robustnim in agresivnim igralcem verjetno še ni imel opravka.

STIL IGRE

 Sevilla ni obsedena s tehnično superiornostjo in lepoto igre. Namesto dolgih napadov in številnih kratkih podaj, išče bolj direktne poti do gola kot bi lahko pričakovali od španske ekipe. Z dolgimi žogami pogosto preskakuje igro, v napadu pa ni nikoli poteze preveč, ampak igralci iščejo enostavne in učinkovite zaključke. Tudi prehod iz obrambe ob presingu nasprotnika je za špansko ekipo presenetljivo nerizičen.

 Pri opazovanju ekipe sem opazil, da Sevilla variira med dvema različnima modeloma igre. Na gostovanjih večinoma čakajo na napad nasprotne ekipe na svoji polovici in se potem preko hitrih kril in direktnih podaj hitro transformirajo v napad. Na domačem igrišču pa vseskozi vršijo pritisk, s konstantno agresivnostjo uveljavljajo premoč v igri in iščejo luknje v obrambi nasprotnika. Proti Mariboru v Ljudskem vrtu pričakujem kombinacijo obeh načinov igre.

 Stabilnost ekipi daje robustna centalno-bralnilska in centralno-vezna naveza, predvsem Fazio, Iborra in Carrico, ki so pripravljeni ubraniti dohode do gola tudi z grobostjo. Ti igralci so nevarni tudi v ofenzivi, so dobro tehnično podkovani in imajo dobro diagonalno podajo na krila, predvsem nevarni pa so pri prekinitvah, kjer hitro vidijo Rakitičeve podaje. Nasploh je podobnosti z ekipo Maribora zelo veliko, lahko bi celo rekli, da se bosta srečali ekipi s podobno taktično postavitvijo in miselnostjo, s številnimi visokimi igralci v sredini igrišča in podobnima napadalcema.

GROŽNJA IN PRILOŽNOST

 Največjo grožnjo Mariboru predstavljajo agresivni krilni igralci Seville – „wingerji“, kakršnih Milec in Viler iz tekem domačega prvenstva nista vajena. V devetdesetih minutah se bodo ob menjavah na igrišču pokazali vsaj trije izjemno eksplozivni in tehnični igralci katerih selekcija sledi najvišji ravni evropskega klubskega nogometa. Številne precizne in močne diagonalne podaje iz centra igrišča na Reyesa, Morena, Vitola, Gameira... pa bodo vršile konstanten pritisk na naša bočna branilca, ki bosta pri branjenju „wingerjev“ porabila tudi veliko moči soigralcev.

 Ena izmed priložnosti Maribora se prav gotovo skriva v igralcu, ki najbolj obdarjuje – golmanu. 31-letni Portugalec Beto, ki je večji del svoje, za seviljske razmere ne preveč bogate, kariere preživel na klopi Porta, je v klub prišel, ko je Diego Lopez odpotoval proti Madridu. Občutljiv je na visoke žoge in če bomo z dobrimi streli in predložki nanj vrstili konstanten pritisk, lahko pričakujemo, da bo kakšno darilo pustil tudi v Ljudskem vrtu.

avtor: Rene Puhar 

Objavljeno tudi na SNPORTAL.SI

TIK(i) - TAK(a)

 Nogomet se več ne igra tako kot prej, ko so igralci imeli svoje fiksne pozicije, temveč gre predvsem za to kako presenetimo nasprotnika z menjavo igralcev in formacij na igrišču. Le redke ekipe še igrajo s klasičnim branilcem ali celo dvema, klasičen napadalec, če izvzamemo 218 cm visokega in 125 kg težkega nemškega atleta, naturaliziranega bangladeščana Mukherjee Miaha, pa več ne obstaja.

 Ballon d'Or 2013 (Zlata žoga), Zurich.

 Med kandidati za najboljšega igralca Messi, Ribery in Christiano Ronaldo. Ob tem pa še podeljevanje drugih nagrad, za ženski nogomet in tako. Morda je nekaj pozornosti požel še zlati švedski deček, ki je s škarjicami iz več kot 30-metrov dokazal, da je za razvoj atraktivnega nogometaša zelo pomembna gimnastika in tudi kakšni borilni športi. Morda pa več ne pomnite, kdo je prejel častno Zlato žogo. Ne, nič presenetljivega se ni zgodilo, presenetljivo je le to, da sam pišem o tem.

 Nikoli namreč nisem maral zgodovine. Otroštvo že, morda kakšne starejše filme, nikoli pa ne zgodb babic in dedkov, partizanov, domobrancev, starih zvezd, še zlasti pa ne športnih. Šport itak še najbolj simbolizira hiter napredek. Iz športnih legend dela neke zastarele pionirje iz časa s katerim se več ne moremo poistovetiti. Časa za leseno žlico. Kot tipični predstavnik Generacije y se torej presenečam, ko naši generaciji pridigam naslednje.

 Zamislite si, kako vaših vnukom, ne, rečimo kar hčeram in sinovom, pripovedujete o času, ko so igrali Messi, Ronaldo, Ribery. O Barci, pionirjih igre tika-taka, ko je veliki nogomet prvič izhajal iz filozofije malega nogometa. O El-Clasikih, kjer je bil Christiano Ronaldo na eni strani, na drugi pa Messi. Surova moč, agresivnost, delo in disciplina proti nadnaravnemu talentu, preciznosti in neverjetnemu vodenju žoge. O delu proti genijalnosti. O Realu in Barci. O španski reprezentanci, ponavljajočih zmagah na prvenstvih z inventorjema igre po tleh, najprej Xaviju, potem Iniesti, o nemškem preporodu, o novem trendu, izjemni agresivnosti v obe smeri in perfektni disciplini, ki jo je razen Nemcev zmozna samo nemska prevzoja. O fantastični angleški ligi, kjer je bila tekma zadnjega s predzadnjim spektakel s polnimi tribunami s fanatičnimi navijači in nabojem kot, da gre za vse. O času, ko je nogomet postal zelo fizičen in velik biznis. Gareth Bale je za kar okrog 100 milijonov evrov prestopil v kraljevski klub. O škarjicah Ibrahimoviča. O vse večjem številu afriških igralcev, ki so postajali vse boljši in se tudi vse bolje vklapljali v evropske sisteme, le kak večji uspeh afriške reprezentance na svetovnih prvenstvih smo še čakali, čeprav se je Gana na svetovnem prvenstvu 2010 že uvrstila v četrtfinale. O slovenskem nogometu, o Šmarni gori, o Matjažu Keku, marljivemu strokovnjaku, ki ga - kako slovensko - dolgo nismo cenili in omaloževali tudi zato, ker je o nogometu govoril z izbrano besedo. O Mariboru, Ligi prvakov in golu Stipeta Balajiča v posebnem, nadnaravnem loku. O Zlatku Zahoviču s katerim so bili povezani skoraj vsi večji uspehi slovenskega nogometa. Posebnežu, ki ga je bilo težko razumeti, lažje ljubiti ali sovražiti in ki je iz malega Maribora delal resen klub, pravo malo evropsko senzacijo v nogometno zahojeni Sloveniji, v času krize, v finančno devastirani regiji.

 In zamislite si, kako imajo vaše hčere in sinovi svoje heroje. Nemca Ilkaya, Argentinskega Američana Doola, vse polno afriskih zvezd in Kitajca Xian-Wanga, najpopolnejsega igralca na svetu, znanega po tem, da lahko v špritnu preteče vseh 90 minut. Ob tem je Xian-Wang še zelo lep, visi na steni vseh najstnic po celotni Evropi. Je tudi kapetan in izjemen vzor kitajske reprezentance, ki na prihajajočem svetovnem prvenstvu meri celo na prvi naslov svetovnih prvakov, med favoriti pa so še Brazlija, Argentina, Nemčija, Kitajska, Južna Koreja in Bahrajn s številnimi naturaliziranimi igralci. Nogomet se več ne igra tako kot prej, ko so igralci imeli svoje fiksne pozicije, temveč gre predvsem za to kako presenetimo nasprotnika z menjavo igralcev in formacij na igrišču. Le redke ekipe še igrajo s klasičnim branilcem ali celo dvema, klasičen napadalec, če izvzamemo 218 cm visokega in 125 kg težkega nemškega atleta, naturaliziranega bangladeščana Mukherjee Miaha pa več ne obstaja. Tudi pravila so zdaj precej drugačna. Televizijski prenosi so podobni znanstveno-fantastičnim spektaklom. Vse je izjemno tehnološko napredovalo, sodniki sodijo iz komor ob igrišču. Udobje gledalcev je postalo na prvem mestu. Vsi stadioni so sedaj pokriti, imajo umetno travo, vsi gledalci pa uživajo izjemno ugodje. Stadijoni so manjši, do 30.000 gledalcev, vsi sedeži so izjemno udobni, omogočajo adaptacije naslonjala in hkratni prenos drugih tekem na v zadnji del naslonjal vmontiranih ekranih. Ljudje veliko manj ploskajo in kričijo, obstajajo gumbi, ki jih pritiskamo ob določeni situaciji, povzročamo hrup in tako navijamo. Nogometne igralce lastimo z delnicami, ki jih lahko tudi med tekmo kupujemo in prodajamo, zaradi pravil o prostem pretoku delovne sile pa lahko igralec tudi med srečanjem zamenja klub.

 Takrat naših hčera in sinov vse to o Messiju in Ronaldu več ne bo zanimalo in nas ne bodo poslušali niti iz vljudnosti. Ker se tega tako bojim, minevanja namreč, sem začel bolj spoštovati nogometno tradicijo. Kdor ne pozna zgodovine, ne more imeti odnosa do sedanjosti. Zato zdaj kot velik prvivrženec Maradone in nasprotnik Peleja (ne da bi sploh vedel, zakaj eno ali zakaj drugo) berem Pelejevo biografijo.

 Pele je v Zurichu prejel častno Zlato žogo (Ballon d'Or prix d'honour).

Tekst: Rene Puhar