Kako smo se v minulih dneh preigravali.
Bežigrad, 1999. Ljudje oviti v
slovenske šale in zastave vpijemo „Kdor ne skače, ni Sloven'c“,
ko v igro vstopi Milan Osterc – Jagoda. Navijanje se poleže, po
stadionu se razležejo žvižgi in salve posmeha za najbolj
priljubljenega bedaka v slovenskem dresu. Jagoda s številko 9 na
zelenem dresu in s slovenskim grbom na srcu steče pred svoje
navijače, ki navijajo proti njemu. Za zmago Slovenije in njegove
napake.
Ljudski vrt, 15 let kasneje. Drugi
stadion, drugi kvalifikacijski ciklus in podoben slovenski navijaški
film. V vlogi ljudskega klovna pa ljudi v občutku njihove
(nogometne) vsevednosti in večvrednosti tokrat zabava Andraž Kirm.
Vloga, ki jo slovenska
publika potrebuje. Spet je torej tukaj nekdo, ki si reprezentance ne
zasluži, ki je tam po krivici oziroma samo zato, ker se nadrejenemu
slini v rit? Ponovno vsi razen tistega, ki bi moral, vse vidimo in
vse vemo. Selektor pa se proti navijačem „inati“. Namesto proti
pravemu nasprotniku, igra proti medijem in javnosti. Mediji in javnost pa proti Andražu Krimu. Zgodba o igranju samih proti sebi oziroma o posmehljivem odnosu
javnosti do nekega slovenskega igralca, ki ima za seboj odlično
reprezentančno kariero, se že preveč ponavlja, da bi še bila
okusna. Od Osterca naprej se je podobno zvalilo tudi na Korena in v
malo blažji obliki na Novakoviča. Srečko zato zdaj očitno noče in ne
dovoli, da bi imel v slačilnici novega navijaškega klovna.
Igralca, ki se mu bo ob menjavi ironično ploskalo. Ko je Srečko z
Ostercem to doživljal prvič, se je zaprl vase in začel sprejemati
svoje tihe odločitve. Upajmo, da bo zdaj bo drugače. Da bo Srečko
o tem na govoril na glas in glasno problematiziral tako svoje
odločitve (kot je na primer odkrito priznal svojo napačno taktično postavitev na tekmi
proti Švici), kakor tudi slovenske nogometne medije in javnost.
Pridobival bo sovražnike in podpornike.
Samo naj se ne zavije v molk!
Ta ljudski posmeh se dogaja kljub
dobrim rezultatom in temu, da je Kirm močno povezan z največjimi
uspehi reprezentance že od Kekovega prihoda naprej. Prav Kek ga je
prvi uvrstil na seznam. Kirm je takoj postal prvotimec, v prvi
postavi je doživel najpomembnejše zmage, igral na Svetovnem
prvenstvu v Južni Afriki, reprezentant pa ostal tudi pri Stojanoviću
in zdaj Katancu. Tako Kek kot Katanec imata s Kirmom v prvi postavi
odlične rezultate, čeprav Kirm nikoli ni navduševal občinstva.
Njegova vrlina je namreč ta, da na igrišču ogromno preteče v
visokem ritmu, s tem pokriva ogromno prostora v obrambi, v napadu pa
je njegov doprinos izjemnega pomena zaradi njegovih številnih
vtekanj v prazen prostor, kar konstantno meša in odpira
nasprotnikovo obrambo po širini in dolžini. Tega na igrišču ni
videti, če ves čas spremljamo žogo, a to gibanje (ki je včasih
nevidno tudi na televiziji), daje veliko več prostora drugim našim
igralcem, katerih poteze so bolj ljudske – Kamplu, Birsi,
Kurtiču,... Njegov izjemen ekipni doprinos je tudi tudi v kontra
igri, bodisi naši, bodisi nasprotnikovi. Andraž Kirm je namreč vedno, ko je v igri, sposoben preteči celotno dolžino igrišča v
polnem sprintu.
Srečko Katanec ima zagotovo specifičen
pogled na nogomet in nogometno reprezentanco. Spomnimo se, da v se v
njegovem prvem obdobju na slovenski klopi v njegovo že izdelano
ekipo ni bilo mogoče prebiti. Slovenija je igrala čuden nogomet, z
napadalci, ki so branili, branilci, ki so dajali gole in Zlatkom
Zahovičem. A je bil Srečko
izjemno rezultatsko uspešen, kakor je tudi zdaj. Čeprav s podobnimi problemi. Zdaj ima ponovno težavo mediji,
javnostjo in zvezdnikom. Čeprav Katanca podpiram pri pri tem, da v
prvo ekipo uvršča Kirma in da glasno problematizira slovenske
nogometne medije in publiko, sem do njega kritičen, ko je govora o
njegovem neshajanju z igralci, ki so sposobni v igro vnesti nekaj
predrznega, navdihujočega. Če Iličiča Katanec tudi v
prihodnje ne bo uvrščal v reprezentanco, bo to neizkoriščen
potencial reprezentance in dokaz o limitiranosti Katanca v odnosu do
igralcev, ki dajejo igri dodatno dimenzijo. Trenutno je Iličič ob
Handanoviču, Kamplu in Oblaku, eno od štirih velikih imen
slovenskega nogometa in na prihodnjih reprezentančnih seznamih
potrebujemo vsa štiri, če želimo iz reprezentance iztržiti
maksimum.
Kljub Katančevem iskrenem obračunu z
mediji in javnostjo po tekmi z Litvo, pa je po najbolj udarna izjava
minulih nogometnih dni vednarle priletela iz ust komentarorja tekme proti Švici, Iva Milovanoviča, v
sicer kvalitetnem petkovem studijskem programu na RTV Slovenija.
Zanimivo, Ivo je prav tako izjemno kritičen do odnosa javnosti in
medijev, do njihovega poročanja o reprezentanci. Po njegovem
strokovnem mnenju pa o nogometu mnenja preko medijev ne bi smel podajati
vsak, zato je predlagal kar uvedbo t.i. novinarskih licenc.
Požvižgajoč se na svobodo medijskega poročanja in na vse, kar bi
naj mediji bili, bi Milovanovič, če ga prav razumem, naredil
preverjanje poznavanja in strokovnega znanja o nogometu, ki bi ga
moral pridobiti vsak novinar. Zanimivo bi bilo iz njegovih ust
slišati še to, kdo bi presojal o tem, kdo je lahko in kdo ne bi smel
biti nogometni novinar. Glede na to, da so mu dolgoletne izkušnje s
komentiranjem tekem očitno popolnoma zameglile objektivno dojemanje
lastnih strokovnih sposobnosti nogometnega komentiranja in razumevanja ter dojemanja
sveta okoli njega, bi se za to funkcijo Milovanovič verjetno
predlagal kar sam.
Rene Puhar - Fabi
Foto: Jure Banfi / SNPortal.si
Ni komentarjev:
Objavite komentar