Smo v Ligi Prvakov, praznujemo
25. obletnico Viol in zdaj v Ljudski vrt prihaja Olimpija iz
Ljubljane. Klub iz prestolnice, iz privilegiranega mesta. Klub, ki je
vedno bil in bo največji Mariborov rival. Ni važno, da Olimpija
trenutno ni niti drugi najboljši slovenski klub, Olimpija prihaja iz
prestolnice, zato to je in bo vedno največji slovenski derbi. Tako
je in bo tudi drugje po svetu. Drugo največje mesto proti prvemu. Je
ali ni važno, da je prava Olimpija šla leta 2005 v stečaj, pustila
pa dolgove? S tem, ko govorimo o večnem derbiju, ji sami znova
dajemo legitimnost. Toda koga to zanima dokler smo boljši?
Sovražnika ustvarimo in ga potem ponižajmo! To je to kar rabimo,
kar rabi Maribor, depriviligirano mesto, ki se mu na vseh ravneh
dogaja KRIVICA. Se mu je in se mu vedno bo dokler bomo živeli v isti
državi z Ljubljano. In Olimpijo! NK Maribor je vse dolgove kluba
poravnal, živel na nitki med življenjem in smrtjo, vendar se ni
predal in pustil dolgov, ampak se je boril naprej. Olimpija pa je
damsko našla neko drugo pot, bolj prefrigano in enostavno, a
nemoralno! Olimpija, ki jutri prihaja v Ljudski vrt, je postala
nogometni sinonim nemoralnosti naše nepravične države, kjer se
zadolžena podjetja zapirajo, nova pa vodijo isti ljudje pod pretvezo
novih zgodb.
Toda ali nam je dovoljeno zadreti
se „Ubi žabara“?
Pred približno dvajsetimi leti mi je
sosed rekel, da me vzame na nogometno tekmo. Noro! Ekstrem
navdušenja. Drenjali smo se na stari tribuni Ljudskega vrta, kjer je
na enem stolu lahko sedelo samo kakšne tri-četrt riti povprečno
omaščenega moškega zrelih let. Sosedoma na levi in desni je prišlo
še kako prav, da sem kot desetletnik zasedal samo kakšno polovico
stola.
Pa to ni bil kak večni derbi.
Povprečna tekma slovenske lige, nasprotnik pa Publikum ali Krka. Pri
Mariboru je takrat igral Marjan Bakula, drugih se več ne spomnim,
kaj šele pri gostih. Bila je to tekma kot tekma, užival sem in
opazoval ljudi okrog sebe, predvsem soseda, zariplega v obraz.
Takšnega ga nisem poznal, a mi je bil všeč. Ploskal je in kričal:
Maribor, Maribor, potem se je enkrat vmes zadrl, da bi dal za tako
tekmo tudi „tavžnt (1000) mark“. Pa vem, da ni imel denarja.
Maribor je zmagoval in vse je bilo noro fantastično.
Občudoval sem Viole, njihovo enotnost.
Pa potem navijaško skupino na drugi strani, dosti manjšo in manj
glasno, a prav tako strastno. Včasih so se med njihovim navijanjem
ljudje zasmejali ali začeli žvigati. Vmes je bilo veliko žaljivk,
to se mi že takrat ni zdelo preveč lepo, ampak v tistem balonu
emocij in strasti kot desetletnik seveda nisem bil pikolovski. Potem
se je zgodilo nekaj zelo zanimivega: ob rob igrišča je v dresu
gostov stopil črnec. Med ljudmi je zavreščalo, začeli so se
vstajati, ob prihodu igralca na igrišče pa je celotni stadion začel
oponašati glas opic. HU-HU-HU. Vsi smo se smejali in oponašali
opice, sosed, jaz, tisti na levi in pred mano. In tako smo ponovili
vedno, ko je temnopolti igralec dobil žogo. Skakal sem po stolu,
tudi vse to se mi je zdelo super zabavno.
Zdaj se tega sramujemo in obsojamo. Sam
obsojam, družba obsoja in tudi sosed zagotovo obsoja. Vendar se mi
takrat oponašanje opice ni zdelo nič kaj posebej strašnega. Tako
so počeli vsi, zakaj ne bi tudi jaz. Poleg tega so ljudje okrog mene
kričali: Spizdi! Peder! Svinja! Cigan! In tudi Žabar! Zakaj bi
torej bil posebej kritičen do oponašanja opice, v čem se razlikuje
od drugih vzklikov? A dejstvo je, da je oponašanje opice na stadionu
zdaj strogo prepovedano in sankcionirano. V kolikor bi se kaj takega
zdaj zgodilo na tekmi, bi sodnik takoj prekinil tekmo, NZS, UEFA,
FIFA oziroma katerakoli organizacija, ki bi bila organizator
tekmovanja, pa bi klub ostro sankcionirala.
Ostali neopičji vzkliki na stadionu
ostajajo. Kultura navijanja oziroma navijaški žargon na stadionu še
vedno zajema vse tiste žaljivke: Spizdi! Peder! Svinja! Cigan!
Žabar! To naj bi bilo dovoljeno in nad tem se nihče ne bi smel
pretirano zgražati, zato smo bili tako začudeni, ko je sodnik Perić
na večnem derbiju lanske sezone zaradi ponarodelega vzklika Ubi
žabara! prekinil tekmo. „Pa kaj se ta gre? Kaj zdaj na
stadionu niti prdnit več ne bi smeli?! Buuu, cigan črni! To ni
prepovedano, zaradi tega se tekma ne prekine! Saj nismo oponašali
opice!“
Vendar
je morda res, da se bomo čez 20 let znova zgražali in
sramovali vsega kar sedaj počnemo, se deremo ali samo mislimo na
tekmah, to pa pripisovali nekim drugim časom in naši takratni
neozaveščenosti. Morda. Morda pa se bo zgodilo ravno nasprotno in
bomo čez nekaj desetletij oponašali zvoke opic? Kakorkoli že, v
vsakem primeru bo jutri v Mariboru znova šlo za veliko stvar, na
enem mestu bo namreč zbranih več kot 10.000 ljudi, več kot 10%
Mariborčank in Mariborčanov! Nogometna tekma kot največja ljudska
prireditev v mestu, ki bi ji po števičnosti in intenzivnosti lahko
parirala le katera od predlanskih mariborskih vstaj, potem pa dolgo
nič. Zato je o vzdušju in navijaških parolah na stadionu potrebno
pisati tekste in polemizirati.
Tekst: Rene Puhar - Fabi / Fatal 10 - Nogometni blog
Foto: Jure Banfi / SNPortal.si
Ni komentarjev:
Objavite komentar