petek, 3. oktober 2014

VEČNI DERBI

Smo v Ligi Prvakov, praznujemo 25. obletnico Viol in zdaj v Ljudski vrt prihaja Olimpija iz Ljubljane. Klub iz prestolnice, iz privilegiranega mesta. Klub, ki je vedno bil in bo največji Mariborov rival. Ni važno, da Olimpija trenutno ni niti drugi najboljši slovenski klub, Olimpija prihaja iz prestolnice, zato to je in bo vedno največji slovenski derbi. Tako je in bo tudi drugje po svetu. Drugo največje mesto proti prvemu. Je ali ni važno, da je prava Olimpija šla leta 2005 v stečaj, pustila pa dolgove? S tem, ko govorimo o večnem derbiju, ji sami znova dajemo legitimnost. Toda koga to zanima dokler smo boljši? Sovražnika ustvarimo in ga potem ponižajmo! To je to kar rabimo, kar rabi Maribor, depriviligirano mesto, ki se mu na vseh ravneh dogaja KRIVICA. Se mu je in se mu vedno bo dokler bomo živeli v isti državi z Ljubljano. In Olimpijo! NK Maribor je vse dolgove kluba poravnal, živel na nitki med življenjem in smrtjo, vendar se ni predal in pustil dolgov, ampak se je boril naprej. Olimpija pa je damsko našla neko drugo pot, bolj prefrigano in enostavno, a nemoralno! Olimpija, ki jutri prihaja v Ljudski vrt, je postala nogometni sinonim nemoralnosti naše nepravične države, kjer se zadolžena podjetja zapirajo, nova pa vodijo isti ljudje pod pretvezo novih zgodb.

Toda ali nam je dovoljeno zadreti se „Ubi žabara“?


Pred približno dvajsetimi leti mi je sosed rekel, da me vzame na nogometno tekmo. Noro! Ekstrem navdušenja. Drenjali smo se na stari tribuni Ljudskega vrta, kjer je na enem stolu lahko sedelo samo kakšne tri-četrt riti povprečno omaščenega moškega zrelih let. Sosedoma na levi in desni je prišlo še kako prav, da sem kot desetletnik zasedal samo kakšno polovico stola.

Pa to ni bil kak večni derbi. Povprečna tekma slovenske lige, nasprotnik pa Publikum ali Krka. Pri Mariboru je takrat igral Marjan Bakula, drugih se več ne spomnim, kaj šele pri gostih. Bila je to tekma kot tekma, užival sem in opazoval ljudi okrog sebe, predvsem soseda, zariplega v obraz. Takšnega ga nisem poznal, a mi je bil všeč. Ploskal je in kričal: Maribor, Maribor, potem se je enkrat vmes zadrl, da bi dal za tako tekmo tudi „tavžnt (1000) mark“. Pa vem, da ni imel denarja. Maribor je zmagoval in vse je bilo noro fantastično.

Občudoval sem Viole, njihovo enotnost. Pa potem navijaško skupino na drugi strani, dosti manjšo in manj glasno, a prav tako strastno. Včasih so se med njihovim navijanjem ljudje zasmejali ali začeli žvigati. Vmes je bilo veliko žaljivk, to se mi že takrat ni zdelo preveč lepo, ampak v tistem balonu emocij in strasti kot desetletnik seveda nisem bil pikolovski. Potem se je zgodilo nekaj zelo zanimivega: ob rob igrišča je v dresu gostov stopil črnec. Med ljudmi je zavreščalo, začeli so se vstajati, ob prihodu igralca na igrišče pa je celotni stadion začel oponašati glas opic. HU-HU-HU. Vsi smo se smejali in oponašali opice, sosed, jaz, tisti na levi in pred mano. In tako smo ponovili vedno, ko je temnopolti igralec dobil žogo. Skakal sem po stolu, tudi vse to se mi je zdelo super zabavno.

Zdaj se tega sramujemo in obsojamo. Sam obsojam, družba obsoja in tudi sosed zagotovo obsoja. Vendar se mi takrat oponašanje opice ni zdelo nič kaj posebej strašnega. Tako so počeli vsi, zakaj ne bi tudi jaz. Poleg tega so ljudje okrog mene kričali: Spizdi! Peder! Svinja! Cigan! In tudi Žabar! Zakaj bi torej bil posebej kritičen do oponašanja opice, v čem se razlikuje od drugih vzklikov? A dejstvo je, da je oponašanje opice na stadionu zdaj strogo prepovedano in sankcionirano. V kolikor bi se kaj takega zdaj zgodilo na tekmi, bi sodnik takoj prekinil tekmo, NZS, UEFA, FIFA oziroma katerakoli organizacija, ki bi bila organizator tekmovanja, pa bi klub ostro sankcionirala.

Ostali neopičji vzkliki na stadionu ostajajo. Kultura navijanja oziroma navijaški žargon na stadionu še vedno zajema vse tiste žaljivke: Spizdi! Peder! Svinja! Cigan! Žabar! To naj bi bilo dovoljeno in nad tem se nihče ne bi smel pretirano zgražati, zato smo bili tako začudeni, ko je sodnik Perić na večnem derbiju lanske sezone zaradi ponarodelega vzklika Ubi žabara! prekinil tekmo. „Pa kaj se ta gre? Kaj zdaj na stadionu niti prdnit več ne bi smeli?! Buuu, cigan črni! To ni prepovedano, zaradi tega se tekma ne prekine! Saj nismo oponašali opice!“

Vendar je morda res, da se bomo čez 20 let znova zgražali in sramovali vsega kar sedaj počnemo, se deremo ali samo mislimo na tekmah, to pa pripisovali nekim drugim časom in naši takratni neozaveščenosti. Morda. Morda pa se bo zgodilo ravno nasprotno in bomo čez nekaj desetletij oponašali zvoke opic? Kakorkoli že, v vsakem primeru bo jutri v Mariboru znova šlo za veliko stvar, na enem mestu bo namreč zbranih več kot 10.000 ljudi, več kot 10% Mariborčank in Mariborčanov! Nogometna tekma kot največja ljudska prireditev v mestu, ki bi ji po števičnosti in intenzivnosti lahko parirala le katera od predlanskih mariborskih vstaj, potem pa dolgo nič. Zato je o vzdušju in navijaških parolah na stadionu potrebno pisati tekste in polemizirati.



Tekst: Rene Puhar - Fabi / Fatal 10 - Nogometni blog

Foto: Jure Banfi / SNPortal.si


Ni komentarjev:

Objavite komentar