Zadnje mesece se je zgodil strm
padec zaupanja slovenske javnosti v delo Srečka Katanca. Zakaj
enostavno vsi skupaj Srečku ne pustimo, da v reprezentanci trmasto
uveljavi vrednoti na katerih smo slavili prve uvrstitve na evropsko
in svetovno prvenstvo in na katerih smo nenazadnje slavili našo
državo in njene mlade uspehe: Delavnost in Poštenost. Kaj nista
prav to vrednoti v našem javnem interesu?
Zakaj bi zapletali in filozofirali.
Zakaj bi Katancu zamerili, da ne razume javnega interesa o
informiranju javnosti. Zakaj bi mu zamerili, da namesto sodelavcev
preko katerih lahko posreduje informacije med nogometne navijače,
konstruktivnih zagovornikov interesov javnosti, borcev za pravico,
vidi pred seboj provokativne, karieristične, nepoznavalske in
senzacionalistične sodobne profesionalce, ki se borijo za škandal.
In ki v nogometu in tudi v svetu nasploh iščejo negativno. Že Adi
Smolar, ki ga Srečko zagotovo obožuje, je rekel „Če svet
prijazen bi postal, le kdo bi cajtnge še bral“. Srečko enostavno
ves ta selektorski posel jemlje zelo neracionalno, kar je popolno
nasprotje novinarskim profesionalcem, ki svoje prispevke prodajajo,
novinarsko delo pa jim predstavlja življensko pol(ovico), ki jo je
potrebno nadzirati, voditi in upravljati z razumom. Takšna
profesionalnost Srečku ne pride do živega, to življenje je zanj
preveč enostavno, da bi ga bilo potrebno raztegovati in prelagati po
dolgem in počez ali ga ironizirati. Ko je gledal oddajo Hri-Bar iz
Združenih arabskih Emiratov, se mu ni zdelo primerno, da so ga
oponašali, saj bi morala biti njegova zdraha z Zahovićem že
pozabljena. Tako razmišlja in to je zdrava slovenska kmečka - in s
to besedo nikakor ne namigujem na nič slabšalnega - pamet, ki jo
pooseblja. Srečko zgodb, ki mu niso ponos, ne bi izkoriščal v svoj
prid. Ne bi se iz tega posmehoval, ali jih uporabljal za svojo
promocijo, se prodajal. Nikoli ne bi počel tega kar narekujejo
zakonitosti modernega profesionalizma, selektorskega ali
novinarskega.
Srečko meni, da pozna nogomet in
življenje samo dovolj, da sam vidi in ve kaj je prav in kaj ne. In
razen njegovih javnih nastopov, ki so očitno tudi posledica
njegovega odnosa z novinarji, mu težko kaj očitamo. Po tekmi z
Anglijo njegov rezime ne bi mogel biti bolj realen kot je lahko.
Proti Švici je na primer priznal, da je sam naredil napako. Povedal
je, da je pisal SMS Iličiču, da ga je z nevpoklicom želel
razkuriti, vendar se mu ni izšlo. Da je morda njegova napaka, da ni
znal delati z njim. Povedal je, da celotno leto 2014 ni bilo preveč
uspešno. Da reprezentanca zdaj odpira vrata novim. Da je tekma s
Kolumbijo priložnost, vendar se bodo morali izkazati. Seveda je
Srečko preveč realen in pošten, da na pomembnih reprezentančnih
tekmah ne bo eksperimentiral z novimi, neuigranimi igralci. Časa za
uigravanje pred reprezentančnimi tekmami namreč ni, zato bo srečko
naredil kar je v danih razmerah preprosto logično. Zanj je nogomet
preprost šport. In če bodo reprezentanti redno igrali v svojih
klubih, bodo v formi, se bomo uvrstili na evropsko in potem še na
svetovno prvenstvo, če pa ne bodo pa pač ne. Tako preprosto je
lahko to v nogometu, če ga ne zakompliciraš. In Srečko le tako ve
zna. Preprosto, delovno in pošteno. Če mu bodo slovenski nogometaši
sledili, jim bo to nogomet vrnil, še meni.
Srečko je goreče s fanti, naj se
oglasi, kdor ne misli, da je tako! Vedno je znal iz pridnih, delovnih
in marljivih reprezentantov potegniti največ. Je izjemen motivator.
Ne pozabimo, kakšen napredek je naredila reprezentanca po
Stojanovićevem odhodu, brez, da bi spremenil način igre ali
igralce. Slovenski reprezentanti o njem, drug o drugem in o
reprezentanci kot celoti govorijo spoštljivo tudi zdaj, ko javnost
in novinarji niso na njegovi-njihovi strani. Srečko ne more reševati
krize države, njenih vrednot, vendar je topel, ljudski in človeški,
nekaj takšnega kot nogomet sam, če mu odštejemo nekatere negativne
primesi. Tako bi lahko funkcioniral tudi z novinarji, javnostjo,
navijači, če sveta nekje vmes, ko ga je nehal razumeti, ne bi tako
zakomplicirali. Vendar se njegov vrednosti sistem popolnoma prilega
klenemu Slovencu. Zato ima Srečko potencial, da spet postane ljudski
heroj, če se ne bo prej izgubil v dvobojih z modernimi
profesionalci, ki ga obdajajo. Ni vrhunski nogometni analitik, strateg, vizionar,
vendar reprezentanca takega niti ne potrebuje. To so bolj trenerske
vrline, ki pridejo do izraza, ko nekdo z ekipo živi vsak dan in jo
lahko vsakodnevno nadgrajuje. Za dobrega selektorja je pomembno, da
zna tistih nekaj dni pred tekmo izkoristiti za to, da ekipo poveže,
motivira, jo navdahne za boj in dosledno upoštevanje skupnega
načrta na igrišču. Če temu dodamo njegovo sposobnost prepoznati
situacije, primerno odreagirati med samo tekmo in združimo z
omenjenimi tradicionalnimi slovenskimi vrednotami, dobimo rezultat v
naslovu.
Tekst: Rene Puhar - Fabi / Fatal10 - Nogometni blog
Foto: Jure Banfi / SNPortal.si
Ni komentarjev:
Objavite komentar