Po tekmi Maribor - Chelsea: "Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše".

Lahko bi samo hvalili, opevali, častili, vnebovzemali igro in igralce Maribora. Bilo bi upravičeno. A kot je rekel Šimundža ob prihodu na trenersko mesto v Mariboru: "Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše". 

 Mourinhovo hazardiranje

Menjave v nogometu služijo požitvivi igre s svežimi igralci (namesto utrujenih) in taktičnim rošadam med samo tekmo. Neizkoriščena menjava je trenerjev neizkoriščen adut, ko trenerju ostaja na voljo več menjav, mu na voljo ostaja tudi več možnosti za spremembo ritma igre. Trener brez menjav pa na strani igrišča ostaja precej nemočen – tako kot je ostal Mourinho na tekmi proti Mariboru. Mourinho je dva aduta porabil že med polčasom, tretjega pa že v 56. minuti, ko je Ramireza zamenjal s Felipe Luizom in tako zaključil s svojimi taktičnimi transformacijami. Mourinhu od takrat naprej ni več preostalo veliko več kot samo čakanje na razplet, golo upanje, da bodo Diego Costa, Drogba in Hazard izkoristili svojo silovitost. Ne pozabimo pa še na en vidik: če bi se namreč od 56. minute naprej kdo od Chelseajevih igralev poškodoval, bi moral Mourinho odigrati do konca z igralcem manj. In ne pozabimo, da je bil v igri Drogba, ki je že v 1. polčasu kazal znake lažje poškodbe, Diego Costa, ki se po poškodbi šele vrača... Hazard, ki ga je Mourinho podpisal od 56. minute, se mu je srečno izšel, medtem ko je Šimundža popolnoma nasprotno adute hranil do konca, kljub temu, da je Ibraimi nakazoval zamenjavo že na sredi drugega polčasu in da je bil že precej fizično načet Filipović celoten drugi polčas na meji drugega rumenega kartona.

Več kot neizkoriščena Zahovićeva priložnost in tokrat slab „tajming“ Šimundže

Kako lahko en sam dogodek popolnoma spremeni potek igro, smo lahko najlepše videli prav na včerajšnji tekmi. Maribor je začel v krču, igralci so se očitno živo spominjali Londona, bali hitro prejeta gola. Ko Chelsea za razliko od prve tekme ni izkoristil svoje prve priložnost in ko je Tavares za tem prvič predrl zadnjo linijo Chelsea, so igralci Maribora začutili, da lahko. Da so razmerja sreče in moči tokrat drugačna in da se proti Chelseaju da. S fanatično in agresivno igro v obrambi so uspešno odvzemali in prestrezali žoge, v napadu pa so z bolj samozavestno in sproščeno igro uspeli parirati nasprotniku in iz minute v minute pridobivati na samozavesti. Ključno za vzpostavitev ravnovesja v igri je bilo, da je Maribor takoj po odvzeti žogi uspel zadržati posest. V tem ravnovesju smo uspeli vztrajati do Zahovićeve neizkoriščene priložnosti, ki pa je popolnoma spremenila potek igre. Zahović, ki je do takrat igral vrhunsko, se je po izgubljeni priložnosti na igrišču popolnoma izgubil, zato je bil Šimundža primoran narediti zamenjavo z Mendyem, ki pa je bil že v svoji obrambni prvi akciji (so)krivec za prejeti zadetek. Hazard je iz kota centriral v srce kazenskega prostora, na Terrya, ki je kljub temu, da je Maribor tja postavil svoja najboljša skakalca, Arghusa in Mertlja, dobil skok in preusmeril žogo na drugo vratnico, kjer je Matić za razliko od Mendya stekel do konca v drugo vratnico. Mendy takoj po vstopu na igrišče očitno (še) ni bil kos tekmi. Menjave Šimundže, ki so ponavadi pravočasne, na včerajšni tekmi niso imele pravega „tajminga“.

Znova evropskih 65 in slovenskih 25

Na prvi domači tekmi v Ligi Prvakov (Maribor – Sporting:: DRAMA V TREH POGLAVJIH – KLIK), sem pisal o tem, da je Maribor igral vrhunsko do 65. minute, potem pa izrazito psiho-fizično padel. Enako, sicer manj izrazito, je veljalo za tekmo v Gelsencirchnu, tokrat pa se je zgodba znova ponovila. Vrhunskih, briljantnih, bravuroznih 65 minut, potem pa... Čakanje na konec? Če bi Maribor z enako moralo odigral tudi od 65. minute naprej, bi lahko zdržal pritisk, ki ga je Chelsea ustvarjal s svojo izjemno odprto igro na vse ali nič, ko je na zadnjo linijo pritiskal s štirimi igralci (4:4) - Na grafiki levo lahko vidite mariborske podaje v napadalno tretjino med 1. in 66. minuto igre (rdeče - neuspešne, modre - uspešne), na grafiki desno, pa podaje v napadalno tretjino igrišča med 67. in 92. minuto. Če bi tudi med 67. in 92. minuto uspeli uspešno izpeljati prve dve ali tri podaje po tem, ko smo žogo pridobili v posest, bi lahko izkoristili luknje, ki jih je v odprti obrambi puščal Chelsea. Podaja Mendyu skozi razredčeno in visoko postavljeno obrambo Chelsea, je visela v zraku... Vendar zadnja linija, izčrpana od silovitih obrambnih bojev z Diegom Costo, Drogbajem, Hazardom in tudi Oscarjem ni več uspela prenesti žoge do Salallicha, Tavaresa in Ibraimija, ki so svojim odličnim gibanjem brez žoge, odkrivanjem med linije nasprotnika, drznostjo in sproščenostjo do 65. minute uspeli uspešno zadržati, odnašati in organizirati igro v napad. Ker tega Maribor od 65. minute naprej več ni uspel, si je Chelsea priložnost priigral v vsakem drugem napadu. Tekmo, ki jo je na koncu rešil Handanovič z bravuroznim posredovanjem pred Hazardom in po strelu Diega Coste, bi Maribor lahko zmagal! In eno izmed naslednjih dveh tudi bo, če bo namesto 65, na svojem najvišjem nivoju odigral 90 minut. 

tekst: RENE PUHAR - FABI / Fatal 10 - Nogometni blog

foro: Jure Banfi / SNPortal.si

grafika: FourFourTwo Stats Zone mobilna aplikacija - lahko jo downloadate v App Store ali preiskusite na spletu"

Slovenija : Slovenija

Kako smo se v minulih dneh preigravali. 

Bežigrad, 1999. Ljudje oviti v slovenske šale in zastave vpijemo „Kdor ne skače, ni Sloven'c“, ko v igro vstopi Milan Osterc – Jagoda. Navijanje se poleže, po stadionu se razležejo žvižgi in salve posmeha za najbolj priljubljenega bedaka v slovenskem dresu. Jagoda s številko 9 na zelenem dresu in s slovenskim grbom na srcu steče pred svoje navijače, ki navijajo proti njemu. Za zmago Slovenije in njegove napake.

Ljudski vrt, 15 let kasneje. Drugi stadion, drugi kvalifikacijski ciklus in podoben slovenski navijaški film. V vlogi ljudskega klovna pa ljudi v občutku njihove (nogometne) vsevednosti in večvrednosti tokrat zabava Andraž Kirm.

Vloga, ki jo slovenska publika potrebuje. Spet je torej tukaj nekdo, ki si reprezentance ne zasluži, ki je tam po krivici oziroma samo zato, ker se nadrejenemu slini v rit? Ponovno vsi razen tistega, ki bi moral, vse vidimo in vse vemo. Selektor pa se proti navijačem „inati“. Namesto proti pravemu nasprotniku, igra proti medijem in javnosti. Mediji in javnost pa proti Andražu Krimu. Zgodba o igranju samih proti sebi oziroma o posmehljivem odnosu javnosti do nekega slovenskega igralca, ki ima za seboj odlično reprezentančno kariero, se že preveč ponavlja, da bi še bila okusna. Od Osterca naprej se je podobno zvalilo tudi na Korena in v malo blažji obliki na Novakoviča. Srečko zato zdaj očitno noče in ne dovoli, da bi imel v slačilnici novega navijaškega klovna. Igralca, ki se mu bo ob menjavi ironično ploskalo. Ko je Srečko z Ostercem to doživljal prvič, se je zaprl vase in začel sprejemati svoje tihe odločitve. Upajmo, da bo zdaj bo drugače. Da bo Srečko o tem na govoril na glas in glasno problematiziral tako svoje odločitve (kot je na primer odkrito priznal svojo napačno taktično postavitev na tekmi proti Švici), kakor tudi slovenske nogometne medije in javnost. Pridobival bo sovražnike in podpornike. Samo naj se ne zavije v molk!

Ta ljudski posmeh se dogaja kljub dobrim rezultatom in temu, da je Kirm močno povezan z največjimi uspehi reprezentance že od Kekovega prihoda naprej. Prav Kek ga je prvi uvrstil na seznam. Kirm je takoj postal prvotimec, v prvi postavi je doživel najpomembnejše zmage, igral na Svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, reprezentant pa ostal tudi pri Stojanoviću in zdaj Katancu. Tako Kek kot Katanec imata s Kirmom v prvi postavi odlične rezultate, čeprav Kirm nikoli ni navduševal občinstva. Njegova vrlina je namreč ta, da na igrišču ogromno preteče v visokem ritmu, s tem pokriva ogromno prostora v obrambi, v napadu pa je njegov doprinos izjemnega pomena zaradi njegovih številnih vtekanj v prazen prostor, kar konstantno meša in odpira nasprotnikovo obrambo po širini in dolžini. Tega na igrišču ni videti, če ves čas spremljamo žogo, a to gibanje (ki je včasih nevidno tudi na televiziji), daje veliko več prostora drugim našim igralcem, katerih poteze so bolj ljudske – Kamplu, Birsi, Kurtiču,... Njegov izjemen ekipni doprinos je tudi tudi v kontra igri, bodisi naši, bodisi nasprotnikovi. Andraž Kirm je namreč vedno, ko je v igri, sposoben preteči celotno dolžino igrišča v polnem sprintu.

Srečko Katanec ima zagotovo specifičen pogled na nogomet in nogometno reprezentanco. Spomnimo se, da v se v njegovem prvem obdobju na slovenski klopi v njegovo že izdelano ekipo ni bilo mogoče prebiti. Slovenija je igrala čuden nogomet, z napadalci, ki so branili, branilci, ki so dajali gole in Zlatkom Zahovičem. A je bil Srečko izjemno rezultatsko uspešen, kakor je tudi zdaj. Čeprav s podobnimi problemi. Zdaj ima ponovno težavo mediji, javnostjo in zvezdnikom. Čeprav Katanca podpiram pri pri tem, da v prvo ekipo uvršča Kirma in da glasno problematizira slovenske nogometne medije in publiko, sem do njega kritičen, ko je govora o njegovem neshajanju z igralci, ki so sposobni v igro vnesti nekaj predrznega, navdihujočega. Če Iličiča Katanec tudi v prihodnje ne bo uvrščal v reprezentanco, bo to neizkoriščen potencial reprezentance in dokaz o limitiranosti Katanca v odnosu do igralcev, ki dajejo igri dodatno dimenzijo. Trenutno je Iličič ob Handanoviču, Kamplu in Oblaku, eno od štirih velikih imen slovenskega nogometa in na prihodnjih reprezentančnih seznamih potrebujemo vsa štiri, če želimo iz reprezentance iztržiti maksimum.

Kljub Katančevem iskrenem obračunu z mediji in javnostjo po tekmi z Litvo, pa je po najbolj udarna izjava minulih nogometnih dni vednarle priletela iz ust komentarorja tekme proti Švici, Iva Milovanoviča, v sicer kvalitetnem petkovem studijskem programu na RTV Slovenija. Zanimivo, Ivo je prav tako izjemno kritičen do odnosa javnosti in medijev, do njihovega poročanja o reprezentanci. Po njegovem strokovnem mnenju pa o nogometu mnenja preko medijev ne bi smel podajati vsak, zato je predlagal kar uvedbo t.i. novinarskih licenc. Požvižgajoč se na svobodo medijskega poročanja in na vse, kar bi naj mediji bili, bi Milovanovič, če ga prav razumem, naredil preverjanje poznavanja in strokovnega znanja o nogometu, ki bi ga moral pridobiti vsak novinar. Zanimivo bi bilo iz njegovih ust slišati še to, kdo bi presojal o tem, kdo je lahko in kdo ne bi smel biti nogometni novinar. Glede na to, da so mu dolgoletne izkušnje s komentiranjem tekem očitno popolnoma zameglile objektivno dojemanje lastnih strokovnih sposobnosti nogometnega komentiranja in razumevanja ter dojemanja sveta okoli njega, bi se za to funkcijo Milovanovič verjetno predlagal kar sam.

Rene Puhar - Fabi

Fatal 10 - Nogometni blog

Foto: Jure Banfi / SNPortal.si

EVO NAS EVROPA, TI BOŠ NAŠA VSA! KAJ PA SLOVENSKA LIGA?

Kako je mogoče, da je Maribor v tako kratkem časovnem razmiku odigral tri tako različne tekme? Najprej ni mogel zabiti Radomljam, v Veltins Areni je proti Schalkeju navdušil in ponovno šokiral Evropo, nato pa v Ljudskem komaj iztržil točko proti Olimpiji?

O fenomenu odličnih iger Maribora v Evropi se mediji radi razpišejo, prav tako pa jim je zanimiv paradoks njegovih slabih rezultatov in predvsem neprepričljivih iger v slovenski ligi. Tako odstopanje pripisujejo psihološkemu faktorju, utrujenosti, nemotiviranosti igralcev, zahtevnosti preklopa med enim in drugim tekmovanjem... Vsi omenjeni komentarji so legitimni in so logična posledica povezovanja dejstev v kompleksnem nogometnem svetu. Vendar je javnost povsem spregledala še en vidik, ki je prav tako oziroma vsaj tako pomemben kot vsi prej našteti.

Vedeti je potrebno, da med vrhunskimi nogometnimi igralci ni velikih razlik, razlike so v malenkostih, zato je trenerjeva primarna naloga, da le-te izkoristiti. Da taktično postavi igro tako, da pridejo malenkostne prednosti čimbolj do izraza in da po drugi strani malenkostne deficite zamegli, zakamuflira. Če je na primer zaradi počasnosti osrednjih branilcev problematična zadnja linija, obstajajo načini in poti, kako ta deficit taktično nekako zakrpati. Hitrost osrednjih branilcev pride manj do izraza, ko ekipa igro zapre, s strnjeno consko postavitvijo igralcev v obrambi pa lahko stojijo igralci tesneje skupaj. V praksi lahko pride do velikih razlik v igri že, če sta na primer obrambni in vezni igralec namesto 7, oddaljena 8 metrov narazen. Ko igralci v fazi branjenja stojijo tesno skupaj, je lahko igra ekipe v obrambi izjemno kvalitetna, tudi če sta osrednja branilca počasna, saj lahko manko hitrosti kompenzirata z dobro obrambno igro 1:1 na majhnem prostoru, igro s telesom, predvidevanjem napadov nasprotnika in dobrim pozicioniranjem. Vendar če želi ekipa s počasnima branilcema vršiti pritisk, postaviti obrambno linijo visoko, takšna igra postane zelo rizična, saj med igralci nastanejo večji razmiki, s tem pa tudi več praznega prostora, ki je največji sovražnik počasnih obrambnih igralcev.

Zdaj se vračam dobrega pol leta nazaj – v zimski prestopni rok sezone 2013/2014. Moja teza dobi eno od svojih mladih korenin prav tam. Marko Šuler je takrat v Maribor prišel kot okrepitev za evropske tekme in je najboljši primer za razlago Mariborove evropske slave in problemov v slovenski ligi. Od avtoritativnega stebra, poglavarja visokih žog v kazenskem prostoru v Evropi, se v Sloveniji v samo v nekaj dneh spremeni v nekonkretnega branilca, ki se mu na igrišču vse odvija prehitro.

Branilske karakteristike Marka Šulerja so odlična duel-igra in težave, ko je okrog njega preveč praznega prostora. In ker mora v Maribor v Sloveniji diktirati tempo (in to mora zahtevati predvsem sam od sebe, le kako bi namreč izgledalo, če bi Maribor v nizki obrambni formaciji igral v gosteh proti Kopru, Radomljam ali doma proti Olimpiji?), vzeti žogo v noge in nasprotnika nadigra(va)ti, se mora celotna zadnja linija postaviti više. Šuler se v tem ne znajde, takšna igra ne ustreza niti drugemu osrednjemu branilcu Rajčeviču, eksplozivnost pa ni niti Vilerjeva največja vrlina. Vendar ne gre samo za to, da Maribor z visoko postavljeno obrambo postane slabši v obrambi, s tem se mu poruši tudi ritem igranja v napadu. Nasprotna ekipa začne prebijati visoko postavljeno obrambno linijo in prenese igro na Mariborovo polovico, igra pa dobi popolnoma drugačen značaj. Nasprotnik začne diktirati svoj tempo, pri tem pa dobi vlogo tudi psihološki moment. Vse kar zdaj omenjam pa lahko postane še bolj dramatično, če hitrostno limitiranima Šulerju, Rajčeviću in Vilerju, dodamo še včasih (v obrambi) neokretnega Filipoviča. V tem primeru lahko Mariborova presing igra postane samomorilska. Torej prav takšna, kot smo jo lahko videli včeraj proti Olimpiji, ki ima povrhu vsega v napadu igralce, ki so sposobni te deficite učinkovite izkoriščati - Šporar, Vukčević, Zajc, Omladić so eksplozivni in agilni igralci, ki so zlahka izkoriščati široke razmike med mariborskimi igralci in veliko praznega prostora v fazi Mariborove obrambe. To je kot kaže popolnoma porušilo mariborski načrt. Prevlade nad nasprotnikom ni bilo, Šuler, Rajčevič in Handanovič pa so deficit deficit hitrosti in eksplozivnosti napram Olimpijinim ofenzivcem kompenzirali tudi z rizično in agresivno igro, ki bi lahko hitro pripeljala do rdečega kartona.

NK Maribor se že vsaj 5 let konstantno izboljšuje na vseh področjih, s tem pa prav vsako leto raste kvaliteta igralskega kadra. Trenutna ekipa Maribora je izjemno dobro selekcionirana, kar dokazujejo evropske tekme, ki so, jasno, klubska prioriteta. Ker pa je nogomet izjemno razvijajoč se šport, in to velja tudi za Slovenijo, vsako stagniranje pomeni hitro nazadovanje. Mariborova rast na vseh ravneh se mora nadaljevati, v kolikor želi ostati evropsko konkurenčen, hkrati pa bo potrebno igralski kader nadgrajevati še v eno smer – na način, da bo lahko z visoko postavljeno obrambno linijo, diktiranjem tempa in presing igro skozi celotno sezono uveljavljal svojo superiornost v slovenski ligi. Ozirati se bo torej potrebno za hitrimi, eksplozivnimi osrednjimi branilci in bolj dinamičnimi zadnjimi veznimi igralci, morda pa razmišljati tudi o različnih taktičnih variacijah za slovensko ligo. Le redki klubi na svetu igrajo v tako kratkih časovnih razmikih na tako različnih nivojih tekmovanja. To je specifika Maribora, ki ima svoje prednosti in slabosti. Po včerajšnji tekmi se zdi, da se prav v tej specifiki nahaja največ potenciala in strokovnih izzivov za nadaljnji razvoj kluba.

Rene Puhar – Fabi

Fatal 10 – Nogometni blog

Foto: Jure Banfi / SNPortal. si

VEČNI DERBI

Smo v Ligi Prvakov, praznujemo 25. obletnico Viol in zdaj v Ljudski vrt prihaja Olimpija iz Ljubljane. Klub iz prestolnice, iz privilegiranega mesta. Klub, ki je vedno bil in bo največji Mariborov rival. Ni važno, da Olimpija trenutno ni niti drugi najboljši slovenski klub, Olimpija prihaja iz prestolnice, zato to je in bo vedno največji slovenski derbi. Tako je in bo tudi drugje po svetu. Drugo največje mesto proti prvemu. Je ali ni važno, da je prava Olimpija šla leta 2005 v stečaj, pustila pa dolgove? S tem, ko govorimo o večnem derbiju, ji sami znova dajemo legitimnost. Toda koga to zanima dokler smo boljši? Sovražnika ustvarimo in ga potem ponižajmo! To je to kar rabimo, kar rabi Maribor, depriviligirano mesto, ki se mu na vseh ravneh dogaja KRIVICA. Se mu je in se mu vedno bo dokler bomo živeli v isti državi z Ljubljano. In Olimpijo! NK Maribor je vse dolgove kluba poravnal, živel na nitki med življenjem in smrtjo, vendar se ni predal in pustil dolgov, ampak se je boril naprej. Olimpija pa je damsko našla neko drugo pot, bolj prefrigano in enostavno, a nemoralno! Olimpija, ki jutri prihaja v Ljudski vrt, je postala nogometni sinonim nemoralnosti naše nepravične države, kjer se zadolžena podjetja zapirajo, nova pa vodijo isti ljudje pod pretvezo novih zgodb.

Toda ali nam je dovoljeno zadreti se „Ubi žabara“?

Pred približno dvajsetimi leti mi je sosed rekel, da me vzame na nogometno tekmo. Noro! Ekstrem navdušenja. Drenjali smo se na stari tribuni Ljudskega vrta, kjer je na enem stolu lahko sedelo samo kakšne tri-četrt riti povprečno omaščenega moškega zrelih let. Sosedoma na levi in desni je prišlo še kako prav, da sem kot desetletnik zasedal samo kakšno polovico stola.

Pa to ni bil kak večni derbi. Povprečna tekma slovenske lige, nasprotnik pa Publikum ali Krka. Pri Mariboru je takrat igral Marjan Bakula, drugih se več ne spomnim, kaj šele pri gostih. Bila je to tekma kot tekma, užival sem in opazoval ljudi okrog sebe, predvsem soseda, zariplega v obraz. Takšnega ga nisem poznal, a mi je bil všeč. Ploskal je in kričal: Maribor, Maribor, potem se je enkrat vmes zadrl, da bi dal za tako tekmo tudi „tavžnt (1000) mark“. Pa vem, da ni imel denarja. Maribor je zmagoval in vse je bilo noro fantastično.

Občudoval sem Viole, njihovo enotnost. Pa potem navijaško skupino na drugi strani, dosti manjšo in manj glasno, a prav tako strastno. Včasih so se med njihovim navijanjem ljudje zasmejali ali začeli žvigati. Vmes je bilo veliko žaljivk, to se mi že takrat ni zdelo preveč lepo, ampak v tistem balonu emocij in strasti kot desetletnik seveda nisem bil pikolovski. Potem se je zgodilo nekaj zelo zanimivega: ob rob igrišča je v dresu gostov stopil črnec. Med ljudmi je zavreščalo, začeli so se vstajati, ob prihodu igralca na igrišče pa je celotni stadion začel oponašati glas opic. HU-HU-HU. Vsi smo se smejali in oponašali opice, sosed, jaz, tisti na levi in pred mano. In tako smo ponovili vedno, ko je temnopolti igralec dobil žogo. Skakal sem po stolu, tudi vse to se mi je zdelo super zabavno.

Zdaj se tega sramujemo in obsojamo. Sam obsojam, družba obsoja in tudi sosed zagotovo obsoja. Vendar se mi takrat oponašanje opice ni zdelo nič kaj posebej strašnega. Tako so počeli vsi, zakaj ne bi tudi jaz. Poleg tega so ljudje okrog mene kričali: Spizdi! Peder! Svinja! Cigan! In tudi Žabar! Zakaj bi torej bil posebej kritičen do oponašanja opice, v čem se razlikuje od drugih vzklikov? A dejstvo je, da je oponašanje opice na stadionu zdaj strogo prepovedano in sankcionirano. V kolikor bi se kaj takega zdaj zgodilo na tekmi, bi sodnik takoj prekinil tekmo, NZS, UEFA, FIFA oziroma katerakoli organizacija, ki bi bila organizator tekmovanja, pa bi klub ostro sankcionirala.

Ostali neopičji vzkliki na stadionu ostajajo. Kultura navijanja oziroma navijaški žargon na stadionu še vedno zajema vse tiste žaljivke: Spizdi! Peder! Svinja! Cigan! Žabar! To naj bi bilo dovoljeno in nad tem se nihče ne bi smel pretirano zgražati, zato smo bili tako začudeni, ko je sodnik Perić na večnem derbiju lanske sezone zaradi ponarodelega vzklika Ubi žabara! prekinil tekmo. „Pa kaj se ta gre? Kaj zdaj na stadionu niti prdnit več ne bi smeli?! Buuu, cigan črni! To ni prepovedano, zaradi tega se tekma ne prekine! Saj nismo oponašali opice!“

Vendar je morda res, da se bomo čez 20 let znova zgražali in sramovali vsega kar sedaj počnemo, se deremo ali samo mislimo na tekmah, to pa pripisovali nekim drugim časom in naši takratni neozaveščenosti. Morda. Morda pa se bo zgodilo ravno nasprotno in bomo čez nekaj desetletij oponašali zvoke opic? Kakorkoli že, v vsakem primeru bo jutri v Mariboru znova šlo za veliko stvar, na enem mestu bo namreč zbranih več kot 10.000 ljudi, več kot 10% Mariborčank in Mariborčanov! Nogometna tekma kot največja ljudska prireditev v mestu, ki bi ji po števičnosti in intenzivnosti lahko parirala le katera od predlanskih mariborskih vstaj, potem pa dolgo nič. Zato je o vzdušju in navijaških parolah na stadionu potrebno pisati tekste in polemizirati.

Priporočam: Ubi žabara in novinarske vaje v ubijanju (Boris Vezjak)

Tekst: Rene Puhar - Fabi / Fatal 10 - Nogometni blog

Foto: Jure Banfi / SNPortal.si

SKOZI KATANČEVE OČI... Nekoliko drugačno teoretiziranje pred današnjo tekmo in jutrišnjo objavo reprezentančnega seznama.

Če ste pred današnjo tekmo tako napeti, da lahko samo še poslušate navijaške pesmi in požirate pogumne napovedi igralcev Maribora, kliknite križec in se predajte evforiji. Tekst bo namreč na današnjo tekmo pogledal z nekoliko drugačnimi očmi. Če vas torej zanima (vsaj ena) širša perspektiva današnje tekme, vabljeni k branju!

Pisal sem že o slovenskireprezentanci, o novem konceptu igre, ki ga je Srečko Katanec začel razvijati na južno-ameriški turneji in ki ga je prvič na uradnitekmi preizkusil v Tallinu. Pisal sem, kaj se je dogajalo na tej tekmi. Da se Katancu ni izšlo prav nič in da je Slovenija kljub težkemu porazu na pravi poti, da mora po mojem mnenju nadaljevati z razvojem sistema 4-1-4-1 (analizo tekme Estonija – Slovenija siprikličete s KLIKOM na ta odstavek).

Čeprav je prve dneve tega tedna vsa nogometna pozornost usmerjena v 2. kolo Lige Prvakov, slovenska javnost pa pričakuje odgovor kaj je Maribor sposoben narediti v Ligi Prvakov na gostujočem igrišču, se bo (nogometni) svet tudi po tej tekmi vrtel naprej. Srečko Katanec bo reprezentančni spisek objavil dan po tekmi, danes zvečer pa si bo zelo sigurno pozorno ogledal Maribor v Gelsenkirchnu. Tekmo, ki bo po mojem mnenju dala odgovor o sistemu igre slovenske reprezentance proti Švici.

Nič novega ne povem, če napišem, da mora vsak trener ali selektor prilagajati način in sistem igre igralcem, ki jih ima na razpolago. V sistemu igre 4-1-4-1 je izjemnega pomena, da ima ustrezni rešitvi tam, kjer sta številki 1 – igralca v obrambno-vezni in napadalni liniji. Igralec, ki povezuje obrambno in vezno linijo ima v ofenzivni fazi nalogo, da obrambnim igralcem omogoča lažji prenos žoge veznim igralcem, v defenzivni fazi pa mora igralec pokrivati prostor med linijami in dobro korigirati linijo štirih veznih igralcev pred njim. (na prikazu ZGORAJ) Karakteristike dobrega „osamljenega napadalca“ so dobro zadrževanje, in „odlaganje žoge“. Oba ključna igralca v sistemu 4-1-4-1 potrebujeta visoko igralno inteligenco, dobro predvidevanje igre in še zlasti odlično gibanje - nenazadnje sta v linijah sama. 

Medtem, ko Milivoje Novakovič kot tista enka v napadu verjetno ostaja nedvomna izbira tudi za Švico (čeprav bi lahko omenjena vloga ustrezala tudi Timu Matavžu in še posebej Robertu Beriču, ki se v tej vlogi vse bolj dokazuje v Rapidu), pa je po rdečem kartonu Dalibora Stevanoviča vloga zadnjega veznega igralca pod velikim vprašajem. V kadru, ki ga je Katanec vpoklical proti Estoniji ni igralca, ki bi Stevanoviča lahko zamenjal v tej vlogi (Rotman to vsekakor ni, s Kurtičem na tem položaju bi veliko izgubili, saj lahko kot eden izmed osrednje dvojice v „vezni štirici“ ogromno prispeva z agilnostjo v napadu, Mertelj bi lahko bil še najresnejši kandidat, a je vprašljiva njegova zanesljivost pri posedovanju in prenosu žoge v vezno linijo), vendar se Katancu za omenjen položaj na široko ponuja drug kandidat - Željko Filipovič. Njegova ofenzivna igra je premišljena in zanesljiva, defenzivna dovolj ostra in avtoritativna, ob tem pa je podobne vloge vajen pri Mariboru (sicer ne identične, Maribor namreč goji drugačno različico igre). Odlično je odigral tudi tekme proti Celticu in Sportingu, torej srečanja, ki so bila na podobnem nivoju intenzivnosti kot bo tista proti Švici. Na vseh teh tekmah je imel visok odstotek uspešnih podaj, dobre odločitve in je na tej občutljivi poziciji na splošno dajal občutek odgovornosti in mirnosti. Katanec dobro izbiro na tem položaju torej ima, toda ali bo vlogo Xabi Alonsa pri Bayernu, Tonija Kroosa pri Realu ali Stevena Gerrarda pri Liverpoolu, Filipoviču v slovenskem dresu dejansko zaupal?

Odločitev glede na pomembnost položaja vsekakor ni enostavna, zato mislim, da želi Katanec Filipoviča še enkrat preveriti na jutrišnji tekmi. Jutrišnja predstava tako ne bo odločilna samo za razplet jutrišnje tekme, ampak tudi za to v kakšnem sistemu se bo Slovenija postavili proti Švici 9. oktobra v Ljudskem vrtu. Če Katanec s Filipovičem ne bo zadovoljen, se bo verjetno moral vrniti v preverjen sistem 4-2-3-1, ki smo ga uspešno igrali v zaključku prejšnjega kvalifikacijskega ciklusa. V tem primeru bi na poziciji zadnjih veznih verjetno zaigrala Kurtič in Mertelj, ki bi bil v tem primeru, s Kurtičem ob sebi, razbremenjen odgovorne vloge prenašanja žoge v napad. (na prikazu LEVO)

Še na en faktor ne smemo pozabiti: na Ljudski vrt, ki so ga igralci (in gledalci) letos ubranili tudi na najtežjih tekmah. Glede na to, da Luke Zahoviča med kandidati najverjetneje ne bo, glede na širok izbor v pa napadu ne bo niti Tavaresa in da tudi na Vilerja in Boharja ni računati od prve minute, bi nastop enega od mariborskih igralcev lahko bil pomemben vir odličnega vzdušja v v Ljudskem vrtu. Toda ali bo to dejansko Željko Filipovič?

Rene Puhar - Fabi
Fatal 10 - Nogometni blog

Resnica (ali laž?) o Luki Zahoviću?

Ljudje pač imamo radi zvezde. Radi jih ustvarjamo. Radi si mislimo, da obstajajo in da so točno take kot naj bi bile - zvezdniške. Radi jih kujemo v nebo. Častimo njihovo veličino in slavimo našo majhnost. Ponižno vemo, da sami ne bomo nikoli takšni, a del nas uživa, ko se identificiramo z njimi. Vsaj s kakšno od njihovih značilnosti, vrlin, zgodb.

Ljudje pač imamo radi zgodbe. Radi si domišljamo, da obstajajo, radi jim verjamemo. Radi jih poslušamo in jih govorimo naprej. Radi zgodbam tudi kaj dodamo, popolnoma nedolžno si zamislimo, da bi kaj lahko bilo res in tako zgodbo nadgradimo, jo naredimo še bolj sočno in takšno povemo naprej. Tako se zgodba nadgrajuje in plemeniti, postaja vedno bolj sočna in zanimiva. Ljudska.

Ljudje pač nimamo radi dolgčasa, zato bi še kako radi verjeli, da v Sloveniji odrašča nogometni talent svetovnega kova. Da je še rosno mlad, a da so njegove sposobnosti že zdaj skoraj nadnaravne. Da lahko vstopi v igro in zabije gol, kadar se mu zahoče. Da za njim nori že cela Slovenija in pol Portugalske. Da je pravega kalibra - predrzen, preudaren, miren, torej, da ima vse tisto kar potrebujejo velike zvezde.

Ljudje bi pač radi verjeli, da je tak Luka Zahović. Sin velikega Zlatka Zahovića, ki mu daje nasvete, kar se tiče gibanja na igrišču, a da „mali“ že veliko stvari počne sam. Na svoj poseben in samosvoj način. Da takšnega talenta ni imel niti Zlatko in da ga bo Luka kmalu prerasel. Postal bo novi, še večji in boljši Zahović. Postal bo najboljši slovenski nogometaš vseh časov! 

Ljudje se pač težko poglobimo v vse igralce na igrišču. In 11 igralcev je preveč, da bi lahko slavili vsakega. A se v vsakega vživimo na svoj način. V nekomu najdemo priviligiranca, v drugem delavca, v nekom grdega račka, v naslednjem spet nadutega samovšečneža, a noben od teh ni Luka Zahović. Luka je zvezda. Pravi kaliber za velike tekme in reprezentance.

Ljudje pač nogomet asociiramo z življenjem samim. In tudi zato, ker to v nogometu lahko počnemo, je nogomet tako priljubljen. Nezavedno ga preslikavamo v realne življenjske situacije, vendar si v igri vendarle dovolimo malo več domišljije, ki si je potihem želimo tudi izven nogometnega igrišča. Zato si izmišljujemo vse, kar daje nogometnim zgodbam dodatno zanimivost in širše razsežnosti.

Ljudi bi bilo zato pač zdaj težko prepričevati, da je Luka napihnjen balonček. Da je talentiran, to že, a da more dokazati še zelo veliko. Da ne bo zadel na vsaki tekmi Ligi Prvakov in tudi v slovenski ligi ne. Da je njegova realnost boj za vsako minuti na igrišču v dresu NK Maribora. In da še ni čas, da bi ga selektorji klicali v reprezentance, mladinske ali članske. Če bi to tako na glas govorili, bi nam danes lahko pripisali klasično slovensko lastnost. In če bi to naredil kakšen novinar, bi ga kdo lahko obsodil na novinarsko grmado.

Ljudje smo pač radi malo opiti, radi imamo evforijo in občutek nečesa lepšega kot je realnost sama. Luka je do tega trenutka v letošnji sezoni slovenske lige zabil 5 golov v 374 minutah. 2 proti Radomljam, 2 proti Krki in enega proti Zavrču. Je prvi strelec slovenske lige! Prvi strelec Maribora v Ligi Prvakov po samo 10-ih minutah igre.

Ljudje bi zdaj pač težko resetirali to prijetno omamo, blaznost, obsedenost z zvezdništvom, veliko svetovno zgodbo in pogledali na zelenico s kruto realnostjo. Da pred našimi očmi teče suhljat deček, še ne 19-letni sin Zlatka Zahoviča, ki kaže izjemno željo in občutek za doseganje gola, ki je trenutno v izredni strelski formi, samozavesten, a da v igri v polju kaže pomankljivosti; da njegova igra izven kazenskega prostora prostora še ni na nivoju NK Maribora in da se razen golov, še ni dokazal s kakšnimi posebnimi potezami, podajami, preigravanji... Da se morda celo „šverca“ na gole in da ga sicer v igri skoraj ni. Da je, če ne zabije gola, lahko najslabši mož na igrišču.

Ljudem nam je pač tudi vso to kolobocijo okoli reprezentance zdaj težko razumeti. Njegova odločitev je na pol za Portugalsko in na pol za Slovenijo - mladinska portugalska, a mladinska slovenska nikakor ne. V Sloveniji pride v poštev samo članska. Mladinske ni bilo do zdaj in je tudi naprej ne bo. Odločitev je zdaj na Srečku, ki kmalu prihaja v Maribor. Kar naj pride, nudili mu bomo vso podporo. Kar naj pride k nam v Ljudski vrt, kjer zdaj pravkar slavimo novega velikega junaka.

Ljudem nam je zdaj tako težko razumeti, kaj vse zdaj resnično roji po glavi Luke in Zlatka. Kaj sta se pogovarjala takrat v pisarni in kaj sta izjavila medijem. Ali pa je res bilo vse tako kot sta povedala in so vse preostalo naše teorije zarote? Pozornost in pritisk, ki ga Zlatko očitno zmore prenesti, podobno pa se zdi za Luko, je velik. In pomemben za na naš nogometni razvoj. Prostor, ki ga med Slovenci te dni dobiva nogomet, NK Maribor, je tudi zaradi te zgodbe ogromen in za kakšen trenutek se lahko zdaj tudi pri nas počutimo, kako je biti prava nogometna država. In tisti, ki bi radi, da Slovenija to postane, smo navdušeni, da je tako. Da se tudi v Sloveniji rojevajo zvezde in zgodbe.... Resnične ali lažne...

Rene Puhar - Fabi 
Fatal 10 - Nogometni blog

Priporočam še: http://ekipa24.si/clanek/magazin/pogled/541b6795144db/se-danes-ce-bi-odlocal-jaz

Maribor - Sporting: DRAMA V TREH POGLAVJIH...

… IN PROLOGOM

Do individualnih sposobnosti nogometašev Maribora sem bil vedno nekoliko skeptičen. To skepso so potrjevali tudi nekateri prestopi. Z izjemo Iličiča, ki je bil za naše razmere tako ali tako „vesoljec“ in še koga (Berič), so igralci iz Maribora v boljših ligah težko uspevali. Tudi Ibraimi se je vrnil iz Cagliarija, kjer se ni dokazal. Zagotovo bi se v mariborski kolektiv (vsaj iz tekmovalnih razlogov) želel vrniti Velikonja in še kdo, ki je odšel v tujino kot velik talent, a v boljši ekipi ni uspel dokazati svoje individualne kakovosti.

A me je včeraj Maribor presenetil prav v tem smislu. Proti Sportingu je poleg izjemnega kolektiva pokazal (dokazal) tudi svojo individualno moč. Handanovićeva mirna, rutinirana posredovanja, Stojanovićevo predrznost, agresivnost in pregled nad igro, Mertljevo nepremagljivost v obrambnih duelih, Ibraimijevo fineso, Tavaresovo sposobnost grajenja žoge in napada, Zahovićev občutek za iskanje in izkoriščanje lukenj v obrambi nasprotnika, njegov instinkt za gol... To je individualna moč, ki je Maribor ni imel še nikoli - niti pred 15 leti, ko smo se v Ligi prvakov branili s Simeunovičem, Galičem, Čipijem, Sešlarjem, Karičem, Bozgom,... in niti pred petimi, ko smo nadigrali Palermo z Iličićem, Bačinovićem, Anđelkovićem, Mezgo, Volašem,... Trenutna kombinacija izjemnega kolektiva, ki združuje individualno zrelost, mladostno predrznost, urejene razmere v klubu, jasno klubsko vizijo, dobre odnose z navijači, odlično vzdušje na stadionu,... je najboljši Maribor, kar ga poznam. Ko bo Maribor vseh 90 minut sposoben odigrati na ravni, ki jo je proti Sportingu kazal do polovice drugega polčasa, bomo lahko brez zadržkov govorili o najboljši ekipi Maribora vseh časov.

1. POGLAVJE: REALIZACIJA USPEŠNEGA TAKTIČNEGA NAČRTA

(1.- 66. minuta)

Sportingu realno v odprti igri nismo mogli konkurirati, žoge glede na njihovo agresivnost, hitrost in tehniko, nismo mogli dolgo držati v posesti. Zato smo lahko do uravnotežene igre prišli samo s strnjenim, tesnim, agresivnim pokrivanjem v obrambi, s prestrezanjem žog, igranjem na robu prekrška; v napadu pa s preskovanjem sredine, z direktnimi žogami na Tavaresa in Ibraimija, ki sta morala zadržati žogo, da so se lahko v napad priključili Vršič, Sallalich, Bohar,... ali izsiliti prekršek. Umiriti smo morali tempo igre, ki ga je želel vsiliti Sporting.

Da nam je uspelo, dokazuje statistika: Maribor je v obrambi uspel odvzeti nasprotniku kar 20 žog (Sporting 11), v fazi napada pa sta bila ključna igralca Filipović in predvsem Stojanović, ki je uspel Tavaresu in Ibraimiju podati kar 15 žog! Igra 18-letnika je bila spet fascinantna. In tudi v obrambi je vsaj v tem delu igre igral odlično ter bil ob Handanoviću najboljši igralec Maribora. Filipovićeva napadalna vrednost je bila v učinkovitosti njegovih podaj (26/31 – 84%), znova pa je kar dve tretjini le-teh usmeril naprej (16/21 – 76%). Napadalca Ibraimi in Tavares, sta do 67. minute uspešno sprejela kar 47 podaj (!), kar tudi statistično dokazuje, da smo kljub majhni posesti hitro in uspešno prenašali žoge v napad.

2. POGLAVJE: PSIHO-FIZIČEN PADEC

(67. - 90. minuta)

Potem je sledil razumljiv padec v igri, ki je bil posledica fizične (agresivne igre v prvih treh četrtinah tekme) in psihične (pomanjkanje koncentracije zaradi neizkušenosti igranja tekem na tam nivoju) limitiranosti ekipe. Prav v tem obdobju pa se je Sporting z vstopom enega svojih najdragocenejših igralcev, „jokerja“ Carlosa Maneja v 66. minuti, začel dvigovati.

Zato je Sporting od 67. minute popolnoma dominiral. V tem obdobju je portugalski klub odigral 128 uspešnih podaj, Maribor le 35; še bolj nazoren pa je statistični podatek o številu uspešnih podaj v napadalni tretjini iigrišča. Sporting 64, Maribor 8. Igra Maribora je razpadla. Z vstopom Zahovića in Mendya smo sicer upali na psiho-fizični dvig ekip, a se dogajanje ni igrišču ni spremenilo. Stojanović je na primer v tem delu igre uspel odigrati le 2 uspešni podaji (do 67. minute pa kar 29), brezup Maribora pa je dosegel višek ob zadetku Nanija, ki je izkoristil neagresivnost in nezbranost Vršiča v duelu 1:1 prav v trenutku, ko je Vršič na igrišču (dobesedno) čakal na zamenjavo z Zahovićem.

	Maribor	Sporting
Streli	14	27
Priložnosti	11	21
Posest	36,10%	63,90%
Predložki	9	36
Podaje – uspešne	198 od 276 (72%)	386 od 469 (82%)
Podaje v ofenzivni 1/3 – uspešne	39 od 75 (52%)	151 od 204 (74%)
Prestrežene, pridobljene žoge	20	11
Zračni dueli – uspešni	8 od 23 (35%)	15 od 23 (65%)
Prekrški	12	13

3. POGLAVJE: SODNIKOV PODALJŠEK Z ZAHOVIĆEVIM KONCEM

(91.-93. minuta)

„Ni predaje“ je znana navijaška parola mariborskih navijačev, ki se je, če se ne motim, v Mariboru rodila nekje pred petimi leti, pred povratno tekmo Maribora s Palermom, ko se je v Ljudskem Vrtu začenjal nov preporod ekipe pod Zahovićevim in Milaničevim vodstvom. Takrat smo v gosteh izgubili 3:0, a smo navijači Maribora na povratni tekmi verjel v napredovanje, čeprav za to ni bilo nobenega realnega upanja. Tekma, ki se je mnogi spominjajo po enem od najboljših vzdušij v Ljudskem Vrtu v zgodovini, se je začela z neverjetnim navijanjem, koreografijo, ognjemetom in popolno ofenzivo Maribora ter hitrim vodstvom 2:0. Palermo je potem sicer hitro razblinil mariborske upe za Evropsko Ligo, a je tekma kot eden najpomembnejših mejnikov v obdobju formiranje nove mariborske ekipe in ponovnega pridobivanja samozavesti v Evropi, vseeno ustoličila novo in pomembno navijaško parolo. Parolo, ki smo jo slišali tolikokrat, da je postala resnična. V sodnikovem podaljšku je Maribor s pomočjo Zahovića, Mendya, Mauricia, publike in kdo ve česa še izenačil. Za točko. Za čudež. Za-služeno!

Tekst: RENE PUHAR – FABI

Foto: Jure Banfi – SNPortal.si

Vir statičnih podatkov: mobilna aplikacija FourFourTwo Stats Zone, Opta