MARJAN ROŽANC (1930-1990)

Včeraj je bila 84. obletnica rojstva pisatelja, športnega esejista in provokativnega misleca, ki je uspel povezati dve področji, ki sta mu pomenili največ: nogomet in literatura - dve imeni za isto. Za tako drzno enačenje je na Slovenskem dovolj poguma premogel le Marjan Rožanc.

„Mislim, da je to pisanje literature strašno osvobajajoče, da je to afirmacija tako moje duhovne svobode kot duhovne svobode bližnjega, da je to tisto, s čimer lahko drug drugega navdušujemo, sproščamo in osvobajamo, da se med seboj kratko in malo sprejemamo. Pomembno je, da se to tudi ne dogaja izključno skozi literaturo. Dogaja se na literarni način... Tudi in še zlasti v nogometu.“ (Inkret, Pogovor 141)

Enak občutek kot ga v pogovoru z Andrejem Inkretom opisuje Rožanc, me je oblil, ko mi je pod roke prišel članek Marcela Štefančiča ml. v Mladini, 27.9.2013 - KLIK. Osvobajajoč. Prvič sem videl, da nekdo o nogometu piše, razmišlja na tak način. Ga časti, povzdiguje na raven umetnosti in mu daje smrtno resen pomen. Ga ne razume samo kot igro, spozabo, odmik od realnosti, kaj šele kot primitiven šport. In to ne kar nekdo, ampak Marjan Rožanc, slaven slovenski pisatelj, scenarist, esejist, Prešernov nagrajenec, ki ga primerjajo z Ivanom Cankarjem in Dragom Jančarjem.

Navdušenje se je nadaljevalo v raziskovanje njegovega dela, ustvarjanja, aktivizma na področju športa, zlasti nogometa. Da, prav ste prebrali, aktivizma. V času, ko je Rožanc o nogometu pisal eseje, himne, poglobljene filozofske tekste, je bil odnos do nogometa v slovenski intelektualni eliti še slabši kot zdaj. Zaničevali so ga, postavljali ostro ločnico med fizičnim in intelektualnim naporom. Rožanc se je temu zoperstavil, drznil si je, zato je njegovo delo zame revolucionarno, njegova drža herojska. Veliko tekstov, ki se dotikajo njegovega odnosa do nogometa, lahko najdete v knjigi Maša dvajsetega stoletja

, ki jo je leta 2009 izdala Študentska založba. V tem prispevku, bom v čast 84. obletnici Rožančevega rojstva (rodil se je 21. novembra 1930 v Slapah pri Ljubljani), iz te knjige prepisal nekaj nogometu posvečenih odlomkov iz njegovih esejev, romanov in novel.

„Pisati o nogometu z resnobo, s kakšno se mu nameravamo posvetiti v pričujočem spisu, obravnavati nogomet ne kot nedeljski spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič manj resnična od drugih naših resnic – to je seveda še vedno nekoliko svetoskrunsko početje. Tak pristop k nogometu moraqmo najprej utemeljiti in mu priboriti življenjsko pravico, kar pa seveda ni niti najmanj lahko.“ (uvod v esej Maša Dvajsetega stoletja)

V tem razpoloženju je torej spoznanje, da nobena igra ni samo igra. Da so si njen omalovažujoč pomen izmislili humanisti in revolucionarji, ki so prepričani v samouresničitev človeka in ki so v imenu te fiktivne samouresničitverazdelili človekovo delovanje na zaresno in lažno. V resnici pa je vsako človekovo početje enako zaresno, tako igra kot delo, tako popoldansko zbijanje žoge kot večerna molitev. Kjerkoli je človek, je ves, in karkoli počenja, počenja neusmiljeno zares. Največkrat se mu šele z igranjem posreči vstopiti v medčloveški prostor in v etični svet, saj nasprotnik v igro ni nikdar postavljen zaradi sovraštva, temveč zaradi katarze – da bi sovražnost kot premaganci ali kot zmagovalci spremenili v sočutje, sočutje pa v ljubezen. In da bi prenehali sanjariti o čem drugem. Nestvarnem in človeku nedostopnem, o nekakšni apriorni ljubezni, o odrešitvi in ustvarjalnosti, ki so le humanistična potegavščina in slepota. Kako naj bo človek ustvarjalen v svetu, ki je že Resnica, in to prav tak, kakršen je! V tem svetu včasih še najbolj ustreza naši resničnosti, da zakoličimo travnik in postavimo vrata, določimo pravila igra in čas njenega trajanja, izberemo število mož, ki smejo stopiti v igro, in se začnemo igrati. (provokativen odlomek iz eseja Pervertirani Katolicizem)

„Dvignem se in se posmejem. Vse se je namreč srečno izteklo, naravno in v najlepšem redu: jaz sem pokleknil in se ponižal pred njim, kot se oboževalcu spodobi, on pa je ostal nezaupljiv in vzvišen, kakršen zvezdnik že mora biti. Niti najmanjše jeze ne čutim – narobe: vesel sem fanta, ki tako prožno odhaja od mene. Dokler je še tako vzvišen in visok, imam tudi jaz še svojo pot navzgor: dokler je Bog, imam tudi jaz še upanje... Nekaj drugega je narobe. Barva njegovega glasu, ki je nekoliko previsoka, nemožata, zlomljen zob, škrbina, skozi katero šušlja, sploh ta banalni razgovor na cesti in potezanje z avtomobilskimi vrati, najprej z avtomobilskimi vrati in potem s podpisom. Ni ostal tam, v nedostopnih višavah. Najmanj deset golov bo moral zabiti, si mislim, če bo hotel imeti v moji duši spet mesto, ki ga je že imel. Zdaj je tam noter nekaj izpraznjenega, priskutnega, in to kljub moji delikatnosti, s katero sem hotel prizanesti tako sebi kot njemu.“ (odlomek o njegovem srečanju z nogometnem zvezdnikom Zagijem iz novele Vstajenje mesa)

„Duša moštva je že na prvi pogled čisto drugačen igralec kakor virtuoz. Za bravurozne poteze nima veliko daru, zato pa mojstrsko pokriva in brani žogo, ki sprejme od soigralca: zanj je kakor dragoceno sporočilo, ki ga je sprejel in ki ga mora poslati naprej, ne da bi ti pri tem sporočilo izgubilo kaj svoje dragocenosti, izvirnosti, lepote in smotra...

...Napake, ki se prikradejo med igro, ga ne vržejo tako hitro iz tira, žvižganje in negodovanje igralcev ga ne zmede, to negodovanje je navsezadnje res čisto posebne narave, nemir nepotešenega duha, ki bi rad poletel in ki prav od njega pričakuje prvi, odločilni sunek; tega se tudi sam dobro zaveda. Zadolžen je tako sebi kot soigralcem, zato se na igrišču tudi vede, kot da bi čakal na navdih. To je skratka igralec, ki ni svoje lastno samozadostno središče, ampak je usmerjen iz sebe v svet, v prazen prostor, prav ta njegova usmerjenost iz sebe v svet pa mu daje pretanjšan občutek za prostor in čas, občutek za skupno hotenje, pa tudi napadalno moč, vztrajnost in sposobnost za premagovanje vsega malenkostnega in zakonitega.“ (odlomek o vlogi ključnega igralca v nogometni ekipi iz eseja Duša moštva).

Ali kot je Rožanc napisal v Pervertiranem Katolicizmu: „Naj je še tako površno, je vendar res: nogomet – to druženje z ljudmi okoli večne Neznanke – to je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo.“ 

Rene Puhar - Fabi

Fatal 10 - Nogometni blog

Srečko - idealen selektor slovenske nogometne reprezentance

Zadnje mesece se je zgodil strm padec zaupanja slovenske javnosti v delo Srečka Katanca. Zakaj enostavno vsi skupaj Srečku ne pustimo, da v reprezentanci trmasto uveljavi vrednoti na katerih smo slavili prve uvrstitve na evropsko in svetovno prvenstvo in na katerih smo nenazadnje slavili našo državo in njene mlade uspehe: Delavnost in Poštenost. Kaj nista prav to vrednoti v našem javnem interesu?

Zakaj bi zapletali in filozofirali. Zakaj bi Katancu zamerili, da ne razume javnega interesa o informiranju javnosti. Zakaj bi mu zamerili, da namesto sodelavcev preko katerih lahko posreduje informacije med nogometne navijače, konstruktivnih zagovornikov interesov javnosti, borcev za pravico, vidi pred seboj provokativne, karieristične, nepoznavalske in senzacionalistične sodobne profesionalce, ki se borijo za škandal. In ki v nogometu in tudi v svetu nasploh iščejo negativno. Že Adi Smolar, ki ga Srečko zagotovo obožuje, je rekel „Če svet prijazen bi postal, le kdo bi cajtnge še bral“. Srečko enostavno ves ta selektorski posel jemlje zelo neracionalno, kar je popolno nasprotje novinarskim profesionalcem, ki svoje prispevke prodajajo, novinarsko delo pa jim predstavlja življensko pol(ovico), ki jo je potrebno nadzirati, voditi in upravljati z razumom. Takšna profesionalnost Srečku ne pride do živega, to življenje je zanj preveč enostavno, da bi ga bilo potrebno raztegovati in prelagati po dolgem in počez ali ga ironizirati. Ko je gledal oddajo Hri-Bar iz Združenih arabskih Emiratov, se mu ni zdelo primerno, da so ga oponašali, saj bi morala biti njegova zdraha z Zahovićem že pozabljena. Tako razmišlja in to je zdrava slovenska kmečka - in s to besedo nikakor ne namigujem na nič slabšalnega - pamet, ki jo pooseblja. Srečko zgodb, ki mu niso ponos, ne bi izkoriščal v svoj prid. Ne bi se iz tega posmehoval, ali jih uporabljal za svojo promocijo, se prodajal. Nikoli ne bi počel tega kar narekujejo zakonitosti modernega profesionalizma, selektorskega ali novinarskega.

Srečko meni, da pozna nogomet in življenje samo dovolj, da sam vidi in ve kaj je prav in kaj ne. In razen njegovih javnih nastopov, ki so očitno tudi posledica njegovega odnosa z novinarji, mu težko kaj očitamo. Po tekmi z Anglijo njegov rezime ne bi mogel biti bolj realen kot je lahko. Proti Švici je na primer priznal, da je sam naredil napako. Povedal je, da je pisal SMS Iličiču, da ga je z nevpoklicom želel razkuriti, vendar se mu ni izšlo. Da je morda njegova napaka, da ni znal delati z njim. Povedal je, da celotno leto 2014 ni bilo preveč uspešno. Da reprezentanca zdaj odpira vrata novim. Da je tekma s Kolumbijo priložnost, vendar se bodo morali izkazati. Seveda je Srečko preveč realen in pošten, da na pomembnih reprezentančnih tekmah ne bo eksperimentiral z novimi, neuigranimi igralci. Časa za uigravanje pred reprezentančnimi tekmami namreč ni, zato bo srečko naredil kar je v danih razmerah preprosto logično. Zanj je nogomet preprost šport. In če bodo reprezentanti redno igrali v svojih klubih, bodo v formi, se bomo uvrstili na evropsko in potem še na svetovno prvenstvo, če pa ne bodo pa pač ne. Tako preprosto je lahko to v nogometu, če ga ne zakompliciraš. In Srečko le tako ve zna. Preprosto, delovno in pošteno. Če mu bodo slovenski nogometaši sledili, jim bo to nogomet vrnil, še meni.

Srečko je goreče s fanti, naj se oglasi, kdor ne misli, da je tako! Vedno je znal iz pridnih, delovnih in marljivih reprezentantov potegniti največ. Je izjemen motivator. Ne pozabimo, kakšen napredek je naredila reprezentanca po Stojanovićevem odhodu, brez, da bi spremenil način igre ali igralce. Slovenski reprezentanti o njem, drug o drugem in o reprezentanci kot celoti govorijo spoštljivo tudi zdaj, ko javnost in novinarji niso na njegovi-njihovi strani. Srečko ne more reševati krize države, njenih vrednot, vendar je topel, ljudski in človeški, nekaj takšnega kot nogomet sam, če mu odštejemo nekatere negativne primesi. Tako bi lahko funkcioniral tudi z novinarji, javnostjo, navijači, če sveta nekje vmes, ko ga je nehal razumeti, ne bi tako zakomplicirali. Vendar se njegov vrednosti sistem popolnoma prilega klenemu Slovencu. Zato ima Srečko potencial, da spet postane ljudski heroj, če se ne bo prej izgubil v dvobojih z modernimi profesionalci, ki ga obdajajo. Ni vrhunski nogometni analitik, strateg, vizionar, vendar reprezentanca takega niti ne potrebuje. To so bolj trenerske vrline, ki pridejo do izraza, ko nekdo z ekipo živi vsak dan in jo lahko vsakodnevno nadgrajuje. Za dobrega selektorja je pomembno, da zna tistih nekaj dni pred tekmo izkoristiti za to, da ekipo poveže, motivira, jo navdahne za boj in dosledno upoštevanje skupnega načrta na igrišču. Če temu dodamo njegovo sposobnost prepoznati situacije, primerno odreagirati med samo tekmo in združimo z omenjenimi tradicionalnimi slovenskimi vrednotami, dobimo rezultat v naslovu.

Tekst: Rene Puhar - Fabi / Fatal10 - Nogometni blog

Foto: Jure Banfi / SNPortal.si

Po tekmi Maribor - Chelsea: "Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše".

Lahko bi samo hvalili, opevali, častili, vnebovzemali igro in igralce Maribora. Bilo bi upravičeno. A kot je rekel Šimundža ob prihodu na trenersko mesto v Mariboru: "Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše". 

 Mourinhovo hazardiranje

Menjave v nogometu služijo požitvivi igre s svežimi igralci (namesto utrujenih) in taktičnim rošadam med samo tekmo. Neizkoriščena menjava je trenerjev neizkoriščen adut, ko trenerju ostaja na voljo več menjav, mu na voljo ostaja tudi več možnosti za spremembo ritma igre. Trener brez menjav pa na strani igrišča ostaja precej nemočen – tako kot je ostal Mourinho na tekmi proti Mariboru. Mourinho je dva aduta porabil že med polčasom, tretjega pa že v 56. minuti, ko je Ramireza zamenjal s Felipe Luizom in tako zaključil s svojimi taktičnimi transformacijami. Mourinhu od takrat naprej ni več preostalo veliko več kot samo čakanje na razplet, golo upanje, da bodo Diego Costa, Drogba in Hazard izkoristili svojo silovitost. Ne pozabimo pa še na en vidik: če bi se namreč od 56. minute naprej kdo od Chelseajevih igralev poškodoval, bi moral Mourinho odigrati do konca z igralcem manj. In ne pozabimo, da je bil v igri Drogba, ki je že v 1. polčasu kazal znake lažje poškodbe, Diego Costa, ki se po poškodbi šele vrača... Hazard, ki ga je Mourinho podpisal od 56. minute, se mu je srečno izšel, medtem ko je Šimundža popolnoma nasprotno adute hranil do konca, kljub temu, da je Ibraimi nakazoval zamenjavo že na sredi drugega polčasu in da je bil že precej fizično načet Filipović celoten drugi polčas na meji drugega rumenega kartona.

Več kot neizkoriščena Zahovićeva priložnost in tokrat slab „tajming“ Šimundže

Kako lahko en sam dogodek popolnoma spremeni potek igro, smo lahko najlepše videli prav na včerajšnji tekmi. Maribor je začel v krču, igralci so se očitno živo spominjali Londona, bali hitro prejeta gola. Ko Chelsea za razliko od prve tekme ni izkoristil svoje prve priložnost in ko je Tavares za tem prvič predrl zadnjo linijo Chelsea, so igralci Maribora začutili, da lahko. Da so razmerja sreče in moči tokrat drugačna in da se proti Chelseaju da. S fanatično in agresivno igro v obrambi so uspešno odvzemali in prestrezali žoge, v napadu pa so z bolj samozavestno in sproščeno igro uspeli parirati nasprotniku in iz minute v minute pridobivati na samozavesti. Ključno za vzpostavitev ravnovesja v igri je bilo, da je Maribor takoj po odvzeti žogi uspel zadržati posest. V tem ravnovesju smo uspeli vztrajati do Zahovićeve neizkoriščene priložnosti, ki pa je popolnoma spremenila potek igre. Zahović, ki je do takrat igral vrhunsko, se je po izgubljeni priložnosti na igrišču popolnoma izgubil, zato je bil Šimundža primoran narediti zamenjavo z Mendyem, ki pa je bil že v svoji obrambni prvi akciji (so)krivec za prejeti zadetek. Hazard je iz kota centriral v srce kazenskega prostora, na Terrya, ki je kljub temu, da je Maribor tja postavil svoja najboljša skakalca, Arghusa in Mertlja, dobil skok in preusmeril žogo na drugo vratnico, kjer je Matić za razliko od Mendya stekel do konca v drugo vratnico. Mendy takoj po vstopu na igrišče očitno (še) ni bil kos tekmi. Menjave Šimundže, ki so ponavadi pravočasne, na včerajšni tekmi niso imele pravega „tajminga“.

Znova evropskih 65 in slovenskih 25

Na prvi domači tekmi v Ligi Prvakov (Maribor – Sporting:: DRAMA V TREH POGLAVJIH – KLIK), sem pisal o tem, da je Maribor igral vrhunsko do 65. minute, potem pa izrazito psiho-fizično padel. Enako, sicer manj izrazito, je veljalo za tekmo v Gelsencirchnu, tokrat pa se je zgodba znova ponovila. Vrhunskih, briljantnih, bravuroznih 65 minut, potem pa... Čakanje na konec? Če bi Maribor z enako moralo odigral tudi od 65. minute naprej, bi lahko zdržal pritisk, ki ga je Chelsea ustvarjal s svojo izjemno odprto igro na vse ali nič, ko je na zadnjo linijo pritiskal s štirimi igralci (4:4) - Na grafiki levo lahko vidite mariborske podaje v napadalno tretjino med 1. in 66. minuto igre (rdeče - neuspešne, modre - uspešne), na grafiki desno, pa podaje v napadalno tretjino igrišča med 67. in 92. minuto. Če bi tudi med 67. in 92. minuto uspeli uspešno izpeljati prve dve ali tri podaje po tem, ko smo žogo pridobili v posest, bi lahko izkoristili luknje, ki jih je v odprti obrambi puščal Chelsea. Podaja Mendyu skozi razredčeno in visoko postavljeno obrambo Chelsea, je visela v zraku... Vendar zadnja linija, izčrpana od silovitih obrambnih bojev z Diegom Costo, Drogbajem, Hazardom in tudi Oscarjem ni več uspela prenesti žoge do Salallicha, Tavaresa in Ibraimija, ki so svojim odličnim gibanjem brez žoge, odkrivanjem med linije nasprotnika, drznostjo in sproščenostjo do 65. minute uspeli uspešno zadržati, odnašati in organizirati igro v napad. Ker tega Maribor od 65. minute naprej več ni uspel, si je Chelsea priložnost priigral v vsakem drugem napadu. Tekmo, ki jo je na koncu rešil Handanovič z bravuroznim posredovanjem pred Hazardom in po strelu Diega Coste, bi Maribor lahko zmagal! In eno izmed naslednjih dveh tudi bo, če bo namesto 65, na svojem najvišjem nivoju odigral 90 minut. 

tekst: RENE PUHAR - FABI / Fatal 10 - Nogometni blog

foro: Jure Banfi / SNPortal.si

grafika: FourFourTwo Stats Zone mobilna aplikacija - lahko jo downloadate v App Store ali preiskusite na spletu"

Slovenija : Slovenija

Kako smo se v minulih dneh preigravali. 

Bežigrad, 1999. Ljudje oviti v slovenske šale in zastave vpijemo „Kdor ne skače, ni Sloven'c“, ko v igro vstopi Milan Osterc – Jagoda. Navijanje se poleže, po stadionu se razležejo žvižgi in salve posmeha za najbolj priljubljenega bedaka v slovenskem dresu. Jagoda s številko 9 na zelenem dresu in s slovenskim grbom na srcu steče pred svoje navijače, ki navijajo proti njemu. Za zmago Slovenije in njegove napake.

Ljudski vrt, 15 let kasneje. Drugi stadion, drugi kvalifikacijski ciklus in podoben slovenski navijaški film. V vlogi ljudskega klovna pa ljudi v občutku njihove (nogometne) vsevednosti in večvrednosti tokrat zabava Andraž Kirm.

Vloga, ki jo slovenska publika potrebuje. Spet je torej tukaj nekdo, ki si reprezentance ne zasluži, ki je tam po krivici oziroma samo zato, ker se nadrejenemu slini v rit? Ponovno vsi razen tistega, ki bi moral, vse vidimo in vse vemo. Selektor pa se proti navijačem „inati“. Namesto proti pravemu nasprotniku, igra proti medijem in javnosti. Mediji in javnost pa proti Andražu Krimu. Zgodba o igranju samih proti sebi oziroma o posmehljivem odnosu javnosti do nekega slovenskega igralca, ki ima za seboj odlično reprezentančno kariero, se že preveč ponavlja, da bi še bila okusna. Od Osterca naprej se je podobno zvalilo tudi na Korena in v malo blažji obliki na Novakoviča. Srečko zato zdaj očitno noče in ne dovoli, da bi imel v slačilnici novega navijaškega klovna. Igralca, ki se mu bo ob menjavi ironično ploskalo. Ko je Srečko z Ostercem to doživljal prvič, se je zaprl vase in začel sprejemati svoje tihe odločitve. Upajmo, da bo zdaj bo drugače. Da bo Srečko o tem na govoril na glas in glasno problematiziral tako svoje odločitve (kot je na primer odkrito priznal svojo napačno taktično postavitev na tekmi proti Švici), kakor tudi slovenske nogometne medije in javnost. Pridobival bo sovražnike in podpornike. Samo naj se ne zavije v molk!

Ta ljudski posmeh se dogaja kljub dobrim rezultatom in temu, da je Kirm močno povezan z največjimi uspehi reprezentance že od Kekovega prihoda naprej. Prav Kek ga je prvi uvrstil na seznam. Kirm je takoj postal prvotimec, v prvi postavi je doživel najpomembnejše zmage, igral na Svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, reprezentant pa ostal tudi pri Stojanoviću in zdaj Katancu. Tako Kek kot Katanec imata s Kirmom v prvi postavi odlične rezultate, čeprav Kirm nikoli ni navduševal občinstva. Njegova vrlina je namreč ta, da na igrišču ogromno preteče v visokem ritmu, s tem pokriva ogromno prostora v obrambi, v napadu pa je njegov doprinos izjemnega pomena zaradi njegovih številnih vtekanj v prazen prostor, kar konstantno meša in odpira nasprotnikovo obrambo po širini in dolžini. Tega na igrišču ni videti, če ves čas spremljamo žogo, a to gibanje (ki je včasih nevidno tudi na televiziji), daje veliko več prostora drugim našim igralcem, katerih poteze so bolj ljudske – Kamplu, Birsi, Kurtiču,... Njegov izjemen ekipni doprinos je tudi tudi v kontra igri, bodisi naši, bodisi nasprotnikovi. Andraž Kirm je namreč vedno, ko je v igri, sposoben preteči celotno dolžino igrišča v polnem sprintu.

Srečko Katanec ima zagotovo specifičen pogled na nogomet in nogometno reprezentanco. Spomnimo se, da v se v njegovem prvem obdobju na slovenski klopi v njegovo že izdelano ekipo ni bilo mogoče prebiti. Slovenija je igrala čuden nogomet, z napadalci, ki so branili, branilci, ki so dajali gole in Zlatkom Zahovičem. A je bil Srečko izjemno rezultatsko uspešen, kakor je tudi zdaj. Čeprav s podobnimi problemi. Zdaj ima ponovno težavo mediji, javnostjo in zvezdnikom. Čeprav Katanca podpiram pri pri tem, da v prvo ekipo uvršča Kirma in da glasno problematizira slovenske nogometne medije in publiko, sem do njega kritičen, ko je govora o njegovem neshajanju z igralci, ki so sposobni v igro vnesti nekaj predrznega, navdihujočega. Če Iličiča Katanec tudi v prihodnje ne bo uvrščal v reprezentanco, bo to neizkoriščen potencial reprezentance in dokaz o limitiranosti Katanca v odnosu do igralcev, ki dajejo igri dodatno dimenzijo. Trenutno je Iličič ob Handanoviču, Kamplu in Oblaku, eno od štirih velikih imen slovenskega nogometa in na prihodnjih reprezentančnih seznamih potrebujemo vsa štiri, če želimo iz reprezentance iztržiti maksimum.

Kljub Katančevem iskrenem obračunu z mediji in javnostjo po tekmi z Litvo, pa je po najbolj udarna izjava minulih nogometnih dni vednarle priletela iz ust komentarorja tekme proti Švici, Iva Milovanoviča, v sicer kvalitetnem petkovem studijskem programu na RTV Slovenija. Zanimivo, Ivo je prav tako izjemno kritičen do odnosa javnosti in medijev, do njihovega poročanja o reprezentanci. Po njegovem strokovnem mnenju pa o nogometu mnenja preko medijev ne bi smel podajati vsak, zato je predlagal kar uvedbo t.i. novinarskih licenc. Požvižgajoč se na svobodo medijskega poročanja in na vse, kar bi naj mediji bili, bi Milovanovič, če ga prav razumem, naredil preverjanje poznavanja in strokovnega znanja o nogometu, ki bi ga moral pridobiti vsak novinar. Zanimivo bi bilo iz njegovih ust slišati še to, kdo bi presojal o tem, kdo je lahko in kdo ne bi smel biti nogometni novinar. Glede na to, da so mu dolgoletne izkušnje s komentiranjem tekem očitno popolnoma zameglile objektivno dojemanje lastnih strokovnih sposobnosti nogometnega komentiranja in razumevanja ter dojemanja sveta okoli njega, bi se za to funkcijo Milovanovič verjetno predlagal kar sam.

Rene Puhar - Fabi

Fatal 10 - Nogometni blog

Foto: Jure Banfi / SNPortal.si

EVO NAS EVROPA, TI BOŠ NAŠA VSA! KAJ PA SLOVENSKA LIGA?

Kako je mogoče, da je Maribor v tako kratkem časovnem razmiku odigral tri tako različne tekme? Najprej ni mogel zabiti Radomljam, v Veltins Areni je proti Schalkeju navdušil in ponovno šokiral Evropo, nato pa v Ljudskem komaj iztržil točko proti Olimpiji?

O fenomenu odličnih iger Maribora v Evropi se mediji radi razpišejo, prav tako pa jim je zanimiv paradoks njegovih slabih rezultatov in predvsem neprepričljivih iger v slovenski ligi. Tako odstopanje pripisujejo psihološkemu faktorju, utrujenosti, nemotiviranosti igralcev, zahtevnosti preklopa med enim in drugim tekmovanjem... Vsi omenjeni komentarji so legitimni in so logična posledica povezovanja dejstev v kompleksnem nogometnem svetu. Vendar je javnost povsem spregledala še en vidik, ki je prav tako oziroma vsaj tako pomemben kot vsi prej našteti.

Vedeti je potrebno, da med vrhunskimi nogometnimi igralci ni velikih razlik, razlike so v malenkostih, zato je trenerjeva primarna naloga, da le-te izkoristiti. Da taktično postavi igro tako, da pridejo malenkostne prednosti čimbolj do izraza in da po drugi strani malenkostne deficite zamegli, zakamuflira. Če je na primer zaradi počasnosti osrednjih branilcev problematična zadnja linija, obstajajo načini in poti, kako ta deficit taktično nekako zakrpati. Hitrost osrednjih branilcev pride manj do izraza, ko ekipa igro zapre, s strnjeno consko postavitvijo igralcev v obrambi pa lahko stojijo igralci tesneje skupaj. V praksi lahko pride do velikih razlik v igri že, če sta na primer obrambni in vezni igralec namesto 7, oddaljena 8 metrov narazen. Ko igralci v fazi branjenja stojijo tesno skupaj, je lahko igra ekipe v obrambi izjemno kvalitetna, tudi če sta osrednja branilca počasna, saj lahko manko hitrosti kompenzirata z dobro obrambno igro 1:1 na majhnem prostoru, igro s telesom, predvidevanjem napadov nasprotnika in dobrim pozicioniranjem. Vendar če želi ekipa s počasnima branilcema vršiti pritisk, postaviti obrambno linijo visoko, takšna igra postane zelo rizična, saj med igralci nastanejo večji razmiki, s tem pa tudi več praznega prostora, ki je največji sovražnik počasnih obrambnih igralcev.

Zdaj se vračam dobrega pol leta nazaj – v zimski prestopni rok sezone 2013/2014. Moja teza dobi eno od svojih mladih korenin prav tam. Marko Šuler je takrat v Maribor prišel kot okrepitev za evropske tekme in je najboljši primer za razlago Mariborove evropske slave in problemov v slovenski ligi. Od avtoritativnega stebra, poglavarja visokih žog v kazenskem prostoru v Evropi, se v Sloveniji v samo v nekaj dneh spremeni v nekonkretnega branilca, ki se mu na igrišču vse odvija prehitro.

Branilske karakteristike Marka Šulerja so odlična duel-igra in težave, ko je okrog njega preveč praznega prostora. In ker mora v Maribor v Sloveniji diktirati tempo (in to mora zahtevati predvsem sam od sebe, le kako bi namreč izgledalo, če bi Maribor v nizki obrambni formaciji igral v gosteh proti Kopru, Radomljam ali doma proti Olimpiji?), vzeti žogo v noge in nasprotnika nadigra(va)ti, se mora celotna zadnja linija postaviti više. Šuler se v tem ne znajde, takšna igra ne ustreza niti drugemu osrednjemu branilcu Rajčeviču, eksplozivnost pa ni niti Vilerjeva največja vrlina. Vendar ne gre samo za to, da Maribor z visoko postavljeno obrambo postane slabši v obrambi, s tem se mu poruši tudi ritem igranja v napadu. Nasprotna ekipa začne prebijati visoko postavljeno obrambno linijo in prenese igro na Mariborovo polovico, igra pa dobi popolnoma drugačen značaj. Nasprotnik začne diktirati svoj tempo, pri tem pa dobi vlogo tudi psihološki moment. Vse kar zdaj omenjam pa lahko postane še bolj dramatično, če hitrostno limitiranima Šulerju, Rajčeviću in Vilerju, dodamo še včasih (v obrambi) neokretnega Filipoviča. V tem primeru lahko Mariborova presing igra postane samomorilska. Torej prav takšna, kot smo jo lahko videli včeraj proti Olimpiji, ki ima povrhu vsega v napadu igralce, ki so sposobni te deficite učinkovite izkoriščati - Šporar, Vukčević, Zajc, Omladić so eksplozivni in agilni igralci, ki so zlahka izkoriščati široke razmike med mariborskimi igralci in veliko praznega prostora v fazi Mariborove obrambe. To je kot kaže popolnoma porušilo mariborski načrt. Prevlade nad nasprotnikom ni bilo, Šuler, Rajčevič in Handanovič pa so deficit deficit hitrosti in eksplozivnosti napram Olimpijinim ofenzivcem kompenzirali tudi z rizično in agresivno igro, ki bi lahko hitro pripeljala do rdečega kartona.

NK Maribor se že vsaj 5 let konstantno izboljšuje na vseh področjih, s tem pa prav vsako leto raste kvaliteta igralskega kadra. Trenutna ekipa Maribora je izjemno dobro selekcionirana, kar dokazujejo evropske tekme, ki so, jasno, klubska prioriteta. Ker pa je nogomet izjemno razvijajoč se šport, in to velja tudi za Slovenijo, vsako stagniranje pomeni hitro nazadovanje. Mariborova rast na vseh ravneh se mora nadaljevati, v kolikor želi ostati evropsko konkurenčen, hkrati pa bo potrebno igralski kader nadgrajevati še v eno smer – na način, da bo lahko z visoko postavljeno obrambno linijo, diktiranjem tempa in presing igro skozi celotno sezono uveljavljal svojo superiornost v slovenski ligi. Ozirati se bo torej potrebno za hitrimi, eksplozivnimi osrednjimi branilci in bolj dinamičnimi zadnjimi veznimi igralci, morda pa razmišljati tudi o različnih taktičnih variacijah za slovensko ligo. Le redki klubi na svetu igrajo v tako kratkih časovnih razmikih na tako različnih nivojih tekmovanja. To je specifika Maribora, ki ima svoje prednosti in slabosti. Po včerajšnji tekmi se zdi, da se prav v tej specifiki nahaja največ potenciala in strokovnih izzivov za nadaljnji razvoj kluba.

Rene Puhar – Fabi

Fatal 10 – Nogometni blog

Foto: Jure Banfi / SNPortal. si

VEČNI DERBI

Smo v Ligi Prvakov, praznujemo 25. obletnico Viol in zdaj v Ljudski vrt prihaja Olimpija iz Ljubljane. Klub iz prestolnice, iz privilegiranega mesta. Klub, ki je vedno bil in bo največji Mariborov rival. Ni važno, da Olimpija trenutno ni niti drugi najboljši slovenski klub, Olimpija prihaja iz prestolnice, zato to je in bo vedno največji slovenski derbi. Tako je in bo tudi drugje po svetu. Drugo največje mesto proti prvemu. Je ali ni važno, da je prava Olimpija šla leta 2005 v stečaj, pustila pa dolgove? S tem, ko govorimo o večnem derbiju, ji sami znova dajemo legitimnost. Toda koga to zanima dokler smo boljši? Sovražnika ustvarimo in ga potem ponižajmo! To je to kar rabimo, kar rabi Maribor, depriviligirano mesto, ki se mu na vseh ravneh dogaja KRIVICA. Se mu je in se mu vedno bo dokler bomo živeli v isti državi z Ljubljano. In Olimpijo! NK Maribor je vse dolgove kluba poravnal, živel na nitki med življenjem in smrtjo, vendar se ni predal in pustil dolgov, ampak se je boril naprej. Olimpija pa je damsko našla neko drugo pot, bolj prefrigano in enostavno, a nemoralno! Olimpija, ki jutri prihaja v Ljudski vrt, je postala nogometni sinonim nemoralnosti naše nepravične države, kjer se zadolžena podjetja zapirajo, nova pa vodijo isti ljudje pod pretvezo novih zgodb.

Toda ali nam je dovoljeno zadreti se „Ubi žabara“?

Pred približno dvajsetimi leti mi je sosed rekel, da me vzame na nogometno tekmo. Noro! Ekstrem navdušenja. Drenjali smo se na stari tribuni Ljudskega vrta, kjer je na enem stolu lahko sedelo samo kakšne tri-četrt riti povprečno omaščenega moškega zrelih let. Sosedoma na levi in desni je prišlo še kako prav, da sem kot desetletnik zasedal samo kakšno polovico stola.

Pa to ni bil kak večni derbi. Povprečna tekma slovenske lige, nasprotnik pa Publikum ali Krka. Pri Mariboru je takrat igral Marjan Bakula, drugih se več ne spomnim, kaj šele pri gostih. Bila je to tekma kot tekma, užival sem in opazoval ljudi okrog sebe, predvsem soseda, zariplega v obraz. Takšnega ga nisem poznal, a mi je bil všeč. Ploskal je in kričal: Maribor, Maribor, potem se je enkrat vmes zadrl, da bi dal za tako tekmo tudi „tavžnt (1000) mark“. Pa vem, da ni imel denarja. Maribor je zmagoval in vse je bilo noro fantastično.

Občudoval sem Viole, njihovo enotnost. Pa potem navijaško skupino na drugi strani, dosti manjšo in manj glasno, a prav tako strastno. Včasih so se med njihovim navijanjem ljudje zasmejali ali začeli žvigati. Vmes je bilo veliko žaljivk, to se mi že takrat ni zdelo preveč lepo, ampak v tistem balonu emocij in strasti kot desetletnik seveda nisem bil pikolovski. Potem se je zgodilo nekaj zelo zanimivega: ob rob igrišča je v dresu gostov stopil črnec. Med ljudmi je zavreščalo, začeli so se vstajati, ob prihodu igralca na igrišče pa je celotni stadion začel oponašati glas opic. HU-HU-HU. Vsi smo se smejali in oponašali opice, sosed, jaz, tisti na levi in pred mano. In tako smo ponovili vedno, ko je temnopolti igralec dobil žogo. Skakal sem po stolu, tudi vse to se mi je zdelo super zabavno.

Zdaj se tega sramujemo in obsojamo. Sam obsojam, družba obsoja in tudi sosed zagotovo obsoja. Vendar se mi takrat oponašanje opice ni zdelo nič kaj posebej strašnega. Tako so počeli vsi, zakaj ne bi tudi jaz. Poleg tega so ljudje okrog mene kričali: Spizdi! Peder! Svinja! Cigan! In tudi Žabar! Zakaj bi torej bil posebej kritičen do oponašanja opice, v čem se razlikuje od drugih vzklikov? A dejstvo je, da je oponašanje opice na stadionu zdaj strogo prepovedano in sankcionirano. V kolikor bi se kaj takega zdaj zgodilo na tekmi, bi sodnik takoj prekinil tekmo, NZS, UEFA, FIFA oziroma katerakoli organizacija, ki bi bila organizator tekmovanja, pa bi klub ostro sankcionirala.

Ostali neopičji vzkliki na stadionu ostajajo. Kultura navijanja oziroma navijaški žargon na stadionu še vedno zajema vse tiste žaljivke: Spizdi! Peder! Svinja! Cigan! Žabar! To naj bi bilo dovoljeno in nad tem se nihče ne bi smel pretirano zgražati, zato smo bili tako začudeni, ko je sodnik Perić na večnem derbiju lanske sezone zaradi ponarodelega vzklika Ubi žabara! prekinil tekmo. „Pa kaj se ta gre? Kaj zdaj na stadionu niti prdnit več ne bi smeli?! Buuu, cigan črni! To ni prepovedano, zaradi tega se tekma ne prekine! Saj nismo oponašali opice!“

Vendar je morda res, da se bomo čez 20 let znova zgražali in sramovali vsega kar sedaj počnemo, se deremo ali samo mislimo na tekmah, to pa pripisovali nekim drugim časom in naši takratni neozaveščenosti. Morda. Morda pa se bo zgodilo ravno nasprotno in bomo čez nekaj desetletij oponašali zvoke opic? Kakorkoli že, v vsakem primeru bo jutri v Mariboru znova šlo za veliko stvar, na enem mestu bo namreč zbranih več kot 10.000 ljudi, več kot 10% Mariborčank in Mariborčanov! Nogometna tekma kot največja ljudska prireditev v mestu, ki bi ji po števičnosti in intenzivnosti lahko parirala le katera od predlanskih mariborskih vstaj, potem pa dolgo nič. Zato je o vzdušju in navijaških parolah na stadionu potrebno pisati tekste in polemizirati.

Priporočam: Ubi žabara in novinarske vaje v ubijanju (Boris Vezjak)

Tekst: Rene Puhar - Fabi / Fatal 10 - Nogometni blog

Foto: Jure Banfi / SNPortal.si

SKOZI KATANČEVE OČI... Nekoliko drugačno teoretiziranje pred današnjo tekmo in jutrišnjo objavo reprezentančnega seznama.

Če ste pred današnjo tekmo tako napeti, da lahko samo še poslušate navijaške pesmi in požirate pogumne napovedi igralcev Maribora, kliknite križec in se predajte evforiji. Tekst bo namreč na današnjo tekmo pogledal z nekoliko drugačnimi očmi. Če vas torej zanima (vsaj ena) širša perspektiva današnje tekme, vabljeni k branju!

Pisal sem že o slovenskireprezentanci, o novem konceptu igre, ki ga je Srečko Katanec začel razvijati na južno-ameriški turneji in ki ga je prvič na uradnitekmi preizkusil v Tallinu. Pisal sem, kaj se je dogajalo na tej tekmi. Da se Katancu ni izšlo prav nič in da je Slovenija kljub težkemu porazu na pravi poti, da mora po mojem mnenju nadaljevati z razvojem sistema 4-1-4-1 (analizo tekme Estonija – Slovenija siprikličete s KLIKOM na ta odstavek).

Čeprav je prve dneve tega tedna vsa nogometna pozornost usmerjena v 2. kolo Lige Prvakov, slovenska javnost pa pričakuje odgovor kaj je Maribor sposoben narediti v Ligi Prvakov na gostujočem igrišču, se bo (nogometni) svet tudi po tej tekmi vrtel naprej. Srečko Katanec bo reprezentančni spisek objavil dan po tekmi, danes zvečer pa si bo zelo sigurno pozorno ogledal Maribor v Gelsenkirchnu. Tekmo, ki bo po mojem mnenju dala odgovor o sistemu igre slovenske reprezentance proti Švici.

Nič novega ne povem, če napišem, da mora vsak trener ali selektor prilagajati način in sistem igre igralcem, ki jih ima na razpolago. V sistemu igre 4-1-4-1 je izjemnega pomena, da ima ustrezni rešitvi tam, kjer sta številki 1 – igralca v obrambno-vezni in napadalni liniji. Igralec, ki povezuje obrambno in vezno linijo ima v ofenzivni fazi nalogo, da obrambnim igralcem omogoča lažji prenos žoge veznim igralcem, v defenzivni fazi pa mora igralec pokrivati prostor med linijami in dobro korigirati linijo štirih veznih igralcev pred njim. (na prikazu ZGORAJ) Karakteristike dobrega „osamljenega napadalca“ so dobro zadrževanje, in „odlaganje žoge“. Oba ključna igralca v sistemu 4-1-4-1 potrebujeta visoko igralno inteligenco, dobro predvidevanje igre in še zlasti odlično gibanje - nenazadnje sta v linijah sama. 

Medtem, ko Milivoje Novakovič kot tista enka v napadu verjetno ostaja nedvomna izbira tudi za Švico (čeprav bi lahko omenjena vloga ustrezala tudi Timu Matavžu in še posebej Robertu Beriču, ki se v tej vlogi vse bolj dokazuje v Rapidu), pa je po rdečem kartonu Dalibora Stevanoviča vloga zadnjega veznega igralca pod velikim vprašajem. V kadru, ki ga je Katanec vpoklical proti Estoniji ni igralca, ki bi Stevanoviča lahko zamenjal v tej vlogi (Rotman to vsekakor ni, s Kurtičem na tem položaju bi veliko izgubili, saj lahko kot eden izmed osrednje dvojice v „vezni štirici“ ogromno prispeva z agilnostjo v napadu, Mertelj bi lahko bil še najresnejši kandidat, a je vprašljiva njegova zanesljivost pri posedovanju in prenosu žoge v vezno linijo), vendar se Katancu za omenjen položaj na široko ponuja drug kandidat - Željko Filipovič. Njegova ofenzivna igra je premišljena in zanesljiva, defenzivna dovolj ostra in avtoritativna, ob tem pa je podobne vloge vajen pri Mariboru (sicer ne identične, Maribor namreč goji drugačno različico igre). Odlično je odigral tudi tekme proti Celticu in Sportingu, torej srečanja, ki so bila na podobnem nivoju intenzivnosti kot bo tista proti Švici. Na vseh teh tekmah je imel visok odstotek uspešnih podaj, dobre odločitve in je na tej občutljivi poziciji na splošno dajal občutek odgovornosti in mirnosti. Katanec dobro izbiro na tem položaju torej ima, toda ali bo vlogo Xabi Alonsa pri Bayernu, Tonija Kroosa pri Realu ali Stevena Gerrarda pri Liverpoolu, Filipoviču v slovenskem dresu dejansko zaupal?

Odločitev glede na pomembnost položaja vsekakor ni enostavna, zato mislim, da želi Katanec Filipoviča še enkrat preveriti na jutrišnji tekmi. Jutrišnja predstava tako ne bo odločilna samo za razplet jutrišnje tekme, ampak tudi za to v kakšnem sistemu se bo Slovenija postavili proti Švici 9. oktobra v Ljudskem vrtu. Če Katanec s Filipovičem ne bo zadovoljen, se bo verjetno moral vrniti v preverjen sistem 4-2-3-1, ki smo ga uspešno igrali v zaključku prejšnjega kvalifikacijskega ciklusa. V tem primeru bi na poziciji zadnjih veznih verjetno zaigrala Kurtič in Mertelj, ki bi bil v tem primeru, s Kurtičem ob sebi, razbremenjen odgovorne vloge prenašanja žoge v napad. (na prikazu LEVO)

Še na en faktor ne smemo pozabiti: na Ljudski vrt, ki so ga igralci (in gledalci) letos ubranili tudi na najtežjih tekmah. Glede na to, da Luke Zahoviča med kandidati najverjetneje ne bo, glede na širok izbor v pa napadu ne bo niti Tavaresa in da tudi na Vilerja in Boharja ni računati od prve minute, bi nastop enega od mariborskih igralcev lahko bil pomemben vir odličnega vzdušja v v Ljudskem vrtu. Toda ali bo to dejansko Željko Filipovič?

Rene Puhar - Fabi
Fatal 10 - Nogometni blog